Grozljivo sprenevedanje države

Da se bo zgodba “izbrisanih” končala z obsodbo Slovenije in odškodninami smo opozarjali že v začetku devetdesetih, ko je politična elita odločila za politiko diskriminacije

Slovenija nima denarja za odškodnine za izbrisane, saj nima niti denarja za nujne potrebe. Tako je danes v Bruslju dejal premier Janez Janša v odzivu na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu glede izbrisanih. "Pristojne institucije to sodbo še preučujejo. Lahko samo rečem, da Slovenija tega denarja nima, nimamo niti denarja za nujne potrebe. Ne vemo, kako bomo spravili skupaj proračunsko politiko za naslednji dve leti, tako da odgovora na to vprašanje enostavno nimam," je premier odgovoril na vprašanje, kakšen je njegov odziv na sodbo.

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je v torek razsodilo v prid šestim, ki jih je Slovenija leta 1992 izbrisala in so zahtevali odškodnino. Obenem je Sloveniji dalo leto dni, da izplača nadomestila tudi tisočem ostalih izbrisanih. Slovenija naj bi po prvih izračunih morala plačati pol milijarde evrov. Vse to je rezultat izbrisa. Danes je neizpodbitno dokazano, da je v “noči dolgih radirk”, 26.februarja 1992, slovenska policija pod vodstvom tedanjega ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja preprosto “odmislila” človekove pravice (kot se je izrazil sam Bavčar) ter s sklicevanjem na “mnenje javnosti” izpeljala najbolj množično kršitev človekovih pravic v samostojni Sloveniji.

Sprenevedanje države

Toda sedaj je prišla evropska lekcija velikega senata iz Strassbourga. In prav zato je sedanje nebogljeno stokanje ministrov pred kamerami o tem, kako “denarja ni” (Janez Janša), kako so dosojene odškodnine “grozljive številke” (Radova Žerjav) in kako bo uboga država sedaj bankrotirala zaradi odškodnin izbrisanim – nedostojne in groteskne. Država, ki je nastala zaradi obrambe človekovih pravic predvsem ne bi smela izvajati “grozljivih” krivic, še manj pa bi smeli njeni predstavniki, ujeti pri nedostojnem opravilu smeli nergati zaradi pravičnih odškodnin.

Kajti ta ista država Slovenija ima namreč kljub krizi denar za nič manj grozljivo drage vojaške misije v tujini, za pregrešno drago reševanje propadlih bank, za visoke odpravnine v javnih podjetjih in tako naprej. Ta država je imela milijarde za izplačilo raznih odškodnin grofom in domobrancem, mobilizirancem in žrtvam vojn – sedaj pa naj bi ji na besedo verjeli, da ji je zmanjkalo nekaj drobiža in to prav za izbrisane? Smešno. Problem te države niso “grozljive številke” odškodnin, pač pa grozljiva kratkovidnost slovenskih politikov in sprenevedanje države.

Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru “Kurić in drugi proti Sloveniji” ni samo zgodovinska prelomnica, ki je dokončno potrdila nezakonitost izbrisa in njegovih posledic. Predstavlja tudi temeljni kamen za to, kar so si izbrisani že od začetka svoje kalvarije upravičeno prizadevali in kar so jim slovenski politiki na oblasti in v opoziciji odrekali vse do zadnjega, tragičnega in sramotnega poloma države pred najvišjim evropskim tribunalom za človekove pravice – dostop do odškodnin in kompenzacijo za vse krivice, ki so bile storjene izbrisanim.

V Strasbourgu je potekal spopad Davida in Goljata. Na eni strani najbolje plačani državni odvetniki s tajnicami, visokimi dnevnicami in vso močjo države, na drugi strani pa zgolj aktivisti izbrisani, ob pomoči odvetnikov civilnodružbenih iniciativ. Zmagala je civilna družba. Največja zasluga za to pa gre predvsem slovenskemu Mirovnemu inštitutu.

Pravna zaušnica velikega senata

Sodišče je med drugim razsodilo, da je Slovenija dolžna za nepremoženjsko škodo izplačati po 20.000 evrov Mustafi Kuriću, Ani Mezga, Tripunu Ristanoviću, Aliju Berishi, Ilfanu Sadiku Ademiju in Zoranu Miniću, vsem tožnikom pa skupno 30.000 evrov za stroške postopka. Obenem je Sloveniji naložilo, naj v enem letu pripravi sistem odškodnin za izbrisane v Sloveniji. Višina odškodnin omenjeni šesterici pa bo predstavljala tudi izhodišče za določitev zneskov, ki jih bo treba priznati vsem izbrisanim. Temu se slovenska vlada ne bo mogla izogniti, saj bi se ostali izbrisani v nasprotnem primeru lahko enostavno obrnili na sodišče, ki bi zopet odločilo v njihovo korist. Zato bo za popravo krivic izbrisanim seveda potrebno sprejeti nov zakon, ki bo urejal tudi vprašanje odškodnin. To velja tako za tiste, ki so že dobili povrnjeno stalno prebivališče, kot za tiste, ki ga bodo še dobili, in ne samo za šesterico, ki je zmagala v Strasbourgu.

Pravna zaušnica velikega senata iz Strasbourga pa je hkrati razkrila tudi vso dvoličnost slovenske javnosti in oblasti. Se še spomnimo, kaj so nam ob sprejemanju pomanjkljive zakonodaje o izbrisanih leta 2010 in leta pred tem sporočali Branko Grims, Vinko Gorenak, Janez Janša in ostali strankarski demagogi? Da so odškodnine za izbrisane nesprejemljive. Se še spomnimo, kaj so kakor v odmev ponavljali člani tedanje vlade iz vrst Zares, LDS in SD? Enako sramoten odgovor – da odškodnin tudi zaradi njihovega predloga zakona ne bo. Namesto da bi tedanje vladne stranke preprosto zatrdile, da bi bile odškodnine za izbrisane pravična in evropska rešitev, ki je v skladu z mednarodnim pravom, so raje mešetarile, popuščale pred Janševim populizmom in pristajale na gnile kompromise. Danes sta dve stranki, odgovorni za te napake, - LDS in Zares – zunajparlamentarni. V Zares celo vse tiste, ki so izbris zakrivili, pozivajo, naj odškodnine plačajo iz svojega žepa, če pa še zasedajo javne funkcije, naj z njih odstopijo. Sicer pa ocenjujejo, da se s sodbo evropskega sodišča "končuje sramotna pravna bitka, ki so jo v Sloveniji iz ideoloških razlogov sprožili nasprotniki ureditve statusa izbrisanih". Imajo prav – toda tudi v Zares so se ob vprašanju odškodnin za izbrisane doslej sprenevedali. Če bi zagovarjali mednarodnopravno edino sprejemljivo rešitev, bi se lahko danes lahko pohvalili, da so imeli prav. Isto velja za LDS. Tako pa so so te stranke svojo zgodovinsko priložnost zamudile. Izbrisanim so res pomagale, toda neodločno in polovičarsko. Žalostna resnica današnje Slovenije je, da sta se v preteklih letih opozicija in pozicija ob tem vprašanju združili v ostudnem incestuoznem razmerju in svetu pokazali dvoličen obraz Slovenije. Slovenije, ki nekaj trdi javno, nekaj drugega pa izvaja za hrbtom državljanov. Ki krivice prizna, vendar jih ne popravi. Ki nato popravi krivice selektivno, toda tako, da zmeraj spregleda bistvene zahteve “južnjakov”. Arogantno sporočilo vlade in državnega pravobranilstva izbrisanim je bilo zmeraj enako – da, kršili smo vaše pravice, toda kaj nam pa morete? Za odškodnine se kar lepo obrišite pod nosom! Vse je zastaralo!

Grozljiv molk arhitektov izbrisa

Arhitekti izbrisa so ob novici o porazu v Strasbourgu zato ostali povsem brez besed. Se ministru Žerjavu tudi to zdi »grozljivo«? Kje so danes Bavčar, Šter, Debeljak, Peterle in drugi, ki so zagovarjali izbris in njegove posledice? Ali bodo znova ponavljali svoje že stokrat dokazane laži o “izbrisanih” kot o “nagrajenih agresorjih” in “izdajalcih” Slovenije? Bosta Andreja Šter in Slavko Debelak javnost znova prepričevala, da sta ravnala “po zakonu” in da nista odgovorna za ničesar, medtem ko v tujem tisku že objavljajo izračune o tem, da Slovenija izbrisanim dolguje preko pol milijarde evrov odškodnin? Se je njihova genialna ideja, “administrativnega etničnega čiščenja”, ki ga je idejno vodil veliki borec za človekove pravice Igor Bavčar, operativno pa izvajali Slavko Debelak & njemu podložno uradništvo - res “splačala”? Prvi je še nedavno tega na seji odbora za notranjo politiko izbris opravičeval kot “legalno in legitimno” dejanje, drugi pa ga je branil s pojasnili, kako “zakonito” naj bi tedaj delovali državni uradniki, ki naj bi ljudem menda celo “pomagali in jim šli na roke”.

Kar se tiče “legalnosti in legitimnosti” je ustavno sodišče že 1999 in 2003 odločilo, da je bil izbris nezakonit. Kako zelo “na roke” so šli različni uradniki izbrisanim, pa najbolje dokazujejo življenjske usode samih izbrisanih. Izbrisane so naši “prijazni” državni uradniki po razna potrdila pošiljali na vojna območja, jim brez razloga odvzemali prostost, uničevali njihove osebne dokumente in celo vozniška dovoljenja ter jih ločevali od njihovih v Sloveniji živečih družin. Tujce iz drugih republik nekdanje SFRJ so odkrito diskriminirali, izbrisali pa so celo mladoletne otroke, dojenčke in teritorialce, ki so se borili za neodvisno Slovenijo. O vsem tem smo prvi poročali v Mladini. In to v trenutku, ko se je to dogajalo. In ne šele čez deset let in kasneje, ko je zgodba postala zanimiva medijska tržna niša za nekatere druge medije.

Neutemeljen je tudi izgovor, češ da za izbris in izbrisane v času, ko so se krivice dogajale, nihče ni vedel, oziroma da naj bi bilo ime “izbrisani”zgolj »proizvod politične kampanje«, kot so še decembra 2006 zapisali v svojem sporočilu za javnost na ministrstvu za notranje zadeve. Izbrisani niso bili proizvod politične kampanje, pač pa čisti proizvod državne politike, svoje ime pa so prvič dobili tedaj, ko je Mladina novembra leta 1994 objavila naslovnico z napisom “Izgnani, deložirani, izbrisani”, in članek, v katerem je bilo zapisano, da je slovenska država množico ljudi nezakonito “izgnala, deložirala, jim odvzela pokojnine, državljanstva, stanovanja, zdravstveno in socialno zavarovanje ali jih preprosto ‘izbrisala’ iz registra stalnih prebivalcev”. Na te krivice, ki so se dogajale izbrisanim, so že tedaj, dobrih pet let pred prvo sodbo ustavnega sodišča opozarjali pravnica Tanja Petovar, Jernej Rovšek, pokojni odvetnik Dušan Jelušič, dr. Mateja Kožuh Novak, dr. Ljubo Bavcon, Spomenka Hribar, Aleksandar Todorović, Helsinški monitor, uredništvo Mladine in še nekaj posameznikov.

Ob smrti izbrisanega Janka Šribarja, ki dosojenih odškodnin nikoli ne bo dočakal, smo v Mladini zapisali, da “bo o resnični popravi krivic mogoče govoriti šele tedaj, ko bo država pripravljena vsaj deloma materialno popraviti krivice izbrisanim, ki so jim bile storjene v njenem imenu”. Ta trenutek je danes vendarle napočil.

Skrajni čas je že, da Slovenija z odškodninskim skladom, javnim opravičilom in preiskavo tega dogajanja ob pomoči neodvisne komisije spere ta zgodovinski madež s svojega imena.