Totalitarizmi, te hude sanje

Jurij Gustinčič

6. 7. 2012  |  Mladina 27  |  Pod črto

Težko je reči še karkoli o pošasti totalitarizma, ker je bilo zadnje tedne o njej toliko povedanega. Nikogar ne bi rad mučil s to žalostno, toda premagano in skorajda izginulo stvarjo, če ne bi proslavljal svojega dvajsetega rojstnega dne. Da, rodil sem se, kot ves naš narod, pred dvajsetimi leti. Kar je bilo pred tem – totalitarizem –, so le hude sanje.

Tu je nekdo – ne, pravzaprav zelo pomembna oseba, ki predseduje ustavnemu sodišču – povedal kruto resnico: neko ulico so v trenutku lahkomiselnosti poimenovali Titova in se zelo pregrešili zoper naše zavračanje vsega totalitarnega. Tista oseba je rekla nekaj razumljivega, žal pozno. V njenem oklepu za boj proti totalitarizmu so luknje, saj je bila, ob zadnjih izdihljajih totalitarizma, jugoslovanski veleposlanik v Indiji, ki nam je povzročila veliko gorja, ker se je v tistih časih skupaj s totalitarno Jugoslavijo zavzemala za svetovno neuvrščenost. Saj napaka ni bila zelo velika, cesta, ki so ji hudobneži hoteli nadeti tisto totalitarno ime, je zunaj glavnega mesta in skoraj brez hiš. Res je tudi, da številni ljudje zunaj glavnega mesta niso tako previdni – še kar naprej imenujejo ceste po tistem totalitarcu. In vendar, naš ustavni velikan se je še pravočasno spomnil in pregreho vsaj v glavnem mestu preprečil!

Vsega tega seveda nisem doživel, saj sem se ideološko pravilno rodil že po tem, ko smo pošast totalitarizma izgnali. Vsaj upati je, da smo jo. Najdejo se seveda naivno zanemarjeni ljudje, celo celotne pokrajine, ki skušajo pretihotapiti pošast tudi v naše lepo novo življenje. Pravijo, da gre za nekoga, ki ima zasluge, da je Slovenija dobila Primorsko. To so naivni poskusi, da se naše čisto (ideološko še kar čisto) življenje zamegli s podrobnostjo, ki je na tak način seveda niti ni treba omenjati. Nedavno je znan slovenski zgodovinar na način, ki ga nekateri imenujejo objektiven, opisal življenje tega totalitarca, ki naj bi dobil svojo ulico na obronkih glavnega mesta. Upajmo, da je zdaj tega konec.

Tistih časov niso vsi razumeli. Američani so v Beli hiši trikrat sprejeli glavnega totalitarca, potem pa še njegovega namestnika Kardelja.

Tisti časi pred zatonom totalitarizma pri nas so bili res zapleteni, kaj moremo. Takrat me ni bilo, domovina me je spravila v življenje ob pravem času. Hudih sanj se spominjam pač kot hudih sanj. So trenutki, ki mi kljub prizadevanju pametnih ljudi, da bi mi dopovedali, kdaj sem se rodil in kdaj se nisem, ne pustijo, da bi se znebil kakršnekoli motnje, ki me prepričuje, da je bilo pred sedanjimi resničnimi dvajsetimi leti, ki sem jih preživel, še veliko, veliko desetletij, za katera mi nekdo hoče natvesti, češ saj si živel že prej, v totalitarizmu. Nikar se ne delaj, da ne veš, kako je bilo!

Res, moral bi si priznati, da sem v tistih hudih časih, tisti očitni mori, gledal premiero Beckettovega Godota v Beogradu, takoj po premieri v Parizu, nekaj let po spopadu s Stalinom – še ena halucinacija, ki jo moramo iztrebiti iz glav –, da so sredi tistega totalitarizma prevajali najslavnejše protikomunistične knjige, na čelu z Orwellovimi, da so navadni ljudje potovali na Zahod kar tako, kot da ni bilo totalitarizma, da je človek, ki so mu pomotoma hoteli podariti ulico na robu glavnega mesta, trikrat vstopil v Ovalno pisarno Bele hiše, potem pa so to omogočili še gospodu Kardelju, ki je bil le številka dve, in tako naprej.

Nekaterim ljudem, ki bi jih moral totalitarizem takoj povoziti, naj bi bili v časih tistih hudih mor celo omogočili ustvarjanje. Nekdo mi je pripovedoval, kako je eden od oblastnikov ustavil komisarje, ki so hoteli spraviti za zapahe najboljšega skladatelja, ker je na začetku okupacije med drugo svetovno vojno odnesel partituro s posvetilom italijanskemu generalu. Dovolili so mu, da je skladal naprej, prosim vas.

Da, to so bili hudi časi, ki jih niso vsi popolnoma razumeli. Denimo Američani. Rekel sem že, da so v Beli hiši trikrat sprejeli glavnega totalitarca, potem pa še njegovega namestnika Kardelja. Za nas so poskrbeli tudi s hrano, z denarjem, orožjem in dobro besedo samo zato, ker se je naš totalitarec zameril glavnemu totalitarcu v Kremlju in tako zelo pomagal Zahodu, z Američani na čelu. Na Zahodu so seveda vedeli, da pomagajo totalitarcu, vendar so pač imeli trenutek slabosti, ki ga moramo razumeti, ne pa ga posnemati, seveda. Še najmanj pa to, kar se je pravkar pripetilo na trgu, ki nosi ime po evropskih silah 19. stoletja. Se bomo res neprijetno počutili zaradi nekih zastav iz partizanskih časov, na katerih naj bi bilo neko nesprejemljivo ideološko znamenje? Prosim vas, ideologija! Kdo v Evropi in Severni Ameriki še resno misli na to?

So nekateri, ki zamerijo vsem, če so se upirali lustraciji – torej tudi izgonu vseh, ki so si upali dvigniti pest (saj drugega na začetku niti niso imeli) proti Hitlerju, namesto da bi varovali svoje glave za boljše čase in blaginjo prihodnjih rodov. Res je nekoliko disonantno, da zdaj neki praporščaki silijo na slavnostne prireditve pod pokroviteljstvom vlade, z zastavami, na katerih so neki nesprejemljivi simboli. Kaj vse pa se dogaja na veselicah! In potem se o tistih praporščakih govori kot o ideološki oviri na poti v ... Res, na poti kam?

Totalitarizem naj bo bolezen, ki naj jo odstranijo zdravniki naroda. V tem trenutku to nekateri tudi počnejo. Naj nihče ne misli, da so tiste hude reči sploh še mogoče. Bolje je biti prepričan, da smo jih izbrisali, to pot ne bo nihče zahteval, da mu zato plačamo odškodnino. Še spominjati se ni treba vsega, kar naj bi se bilo nekoč zgodilo.

Saj se v resnici ni. Star sem le toliko kot naša pomlad. Dvajset let. O vsem drugem sem samo sanjal.