High Contrast: The Agony & The Ecstasy

+ + + + +

Resnično redki so izvajalci, pri katerih je z vsakim novim albumom slišati zvočno napredovanje, raznolikost, iskrivost v dotikih trenutkov ter celoto, ki z vsako novo izdajo vedno bolj prepriča. A prav to so nekateri od realnih opisov del(a) Lincolna Barretta iz Walesa, ki se je k Hospitalu prebil z demoposnetki v začetku tisočletja, pred deset-

letjem osupnil s kakovostjo močnega prvenca, zdaj pa je pred nami njegov četrti album, ki je nov zadetek v polno. Prejšnji Tough Guys Don’t Dance iz leta 2007 je bil takisto, toda vmesno petletko je High Contrast oddelal v velikem slogu. Iz drum and bass sveta mu je uspel preboj, dosegljiv redkim: remiksi za Erica Prydza, Axwella, Adele in druge (elektronske) pop zvezde niso bili naključje, bolj so se obrvi dvignile ob njegovi zbirki hitov po šele treh albumih! Klubi so se spremenili, Hospitalov zvok pa je postal široko čislan; londonski Fabric je padel že davno (zanj je zmiksal 25. izdajo njegovih miksanih ploščkov Fabriclive), vmes sta padla tudi Ibiza in Miami. V tem času se je nabralo precej avtorskih idej, ki jih je na pomlad objavil v recenziranem paketu uspešnih komadov in zvočne zgodbe. Za tole izdajo njen avtor meni, da je najbolj osebna od vseh njegovih in 67 minut v ducatu kosov tu in tam razsipa precej organskih zvokov za elektronski album.

Mojster svojega početja je šel v španovijo z veterani iz zasedbe Underworld v dveh pesmih. In s Tiestom v The First Note Is Silent, ki sploh ne izzveni kot obupna štanca, kakršno bi pripisali slednjemu. Sicer je prva polovica albuma, kjer mu vokale odpojeta Selah Corbin (trikrat) in Clare Macguire, popolna sezonska tvorba drum and bass nebes za publiko, vajeno vsakršnih instant idej ter preprostih napevnic, ki jih je mogoče celo požvižgavati. E, Lincoln ni te vrste tič. Material je nabiral in produciral nekaj časa, vanj pa je spustil duh dub- in drumstepa. Tolikanj, da ga bodo zanamci lažje popredalčkali v neki čas, ki pripada nekim trendom; a če jim bo kdo spustil drugo kolaboracijo z Underworldom (Two Hundred & Thirty Eight Days) ter tej sledečo Not Waving, But Drowning (z Lung in Jessy Allen), bo verjetno identifikacija bistveno težja. Netipično, a vendarle prepoznavno je vihtenje možganskih krivulj, ki so bičale počasi. Pet let za album še v drugih žanrih ni malo, kaj šele v elektronskem, kjer produkcija temelji na sodobnih hitrih kanalih proizvodnje in distribucije glasbe. Ko gre proti koncu, so kompozicije kar malce mirne, na pasuse eksperimentalne, kot je znal biti zvok bolnišnice pred leti, nato pa v zadnje useka z izvrstno poskočnico All There Is, v kateri znova pegla kot laserski merilec. High Contrast zmore prestopati meje, znotraj katerih sodi med največje; vendarle pa ne zabluzi, ampak tke na konceptu, ki deluje posamično in celostno. Eliksir.