Ingo Schulze: Adam in Evelyn

+ + + +

Čas možnosti izbire

Naslovni par, krojač, ki svoje stranke preimenuje, poslika in položi (na mizo), in natakarica, ki da odpoved in hoče na počitnice na madžarsko Blatno jezero, ker imata oba, Ostija, za tja težko pridobljeni vizum, imata krizico – ona najde pod tušem stranko, njen modrc in njega slečenega. Grejo s prijatelji na počitnice, vmes tudi zahodnjakom, ki postane njen ljubimec, Adam pa v wartburgu za njo prešverca punco brez papirjev. Medtem odprejo mejo, pade Zid in znajdejo se v času, ko ni nič več, kot je bilo; prostorne sobe, sladkarije, konfekcija, doma pa premetan dom in vse pokradeno od sosedov, ki so zaštekali, da sta prebegnila. Ona noseča, ne ve se, s kom.

Schulze vzame prelomen čas, da primerja oba sistema, sumničavega vzhodnega, neambicioznega in skoraj zamrznjenega v času – kljub deklarativni utopičnosti – in pragmatičnost zahodnega, pedantnost, kupno moč, kar vse zveže in zaveže. Brez prejudiciranja, brez demonizacije sistema, pred katerim so bežali čez reke neplavalci, kjer taborijo v kempih in kasneje v begunskih taboriščih tipi s trabanti in z drugimi podrtijami in gledajo čez, na Madžarsko, in čez Alpe, nekam proti Avstriji – oziroma proti nam, svobodnemu svetu, vsaj zanje, če že za nas samoumevnem. Ostijem Madžari čudežno pomagajo, usmiljenje in skoraj Zahod, solidarnost z ljudmi bolj v riti, s spomini na upor in posredovanje ruskih tankov. Schulze ujame tisti zlati trenutek, ko vse obmiruje, ko je zrelo in dostopno, ko se odprejo neslutene možnosti, ki jih potem v poplavi vsega drugega ne vidimo več, ko postane sistem spet prisila in demokracija fasada. Adam in Evelyn bosta morala živeti v svetu, ki se je nepovratno spremenil, brez upa, da se bojo vrednote, recimo tovarištvo in kar je tega, obdržale ob vrednostnem preoranju.

Roman je spisan z veliko dialogi, Schulze jih začne kar na sredi, brez pojasnjevalnega konteksta, veliko manjka in moramo bralci precej doplesti; si predstavljati sceno zasliševanja na meji, videti lahkotno in promiskuitetno prehajanje med četverico, začutiti in spominsko obuditi ostijevsko ležernost in pravzaprav brezbrižnost, razen minut strahu na meji ali v veleposlaništvih, ob permanentni opreznosti pred stasijevci, enkrat smešno zakamufliranimi v turiste, drugič vseprisotno nevidnimi. Govorijo vsi tudi malo spuščen jezik, pač mularija, hkrati je zgodba dovolj razpredena, mitologija plus osebna drama v ljubavnem mnogokotniku. Zraven čudno pokopavanje preteklosti na koncu in kar nekaj finih, malo smešnih prizorov, kot iz kakšnih toplih socialističnih filmov v sedemdesetih; trabanti, neprehodna meja, pivnice in štimunga dopustnikov po sili, vse nam vrne tiste črno-bele čase, ki jih danes radi prebarvajo in (post)ideologizirajo.