Čas za vstop

Janko Lorenci

13. 7. 2012  |  Mladina 28  |  Kolumna

Premier Janša je ob nedavnem ropotanju opozicije z interpelacijami pomodroval/potarnal nekako takole: Če so sposobni sestaviti ekipo, ki bi imela trdno podporo v parlamentu in ne bi povzročila politične krize, se še jaz podpišem pod to. Po svoje bi bilo pravično, da bi Pahorjeva vlada, ta naravna katastrofa, sama popravljala tisto, kar je zakuhala.

Janša seveda ne namerava odstopiti. Vendar mu je najbrž malo res žal, da se je v potu svojega kislega obraza dokopal do oblasti, kajti ta mandat je/bo ubijalski. A za kes je prepozno – umik bi bil priznanje kapitulacije s katastrofalnimi volilnimi posledicami. Zato se bo tolkel do bridkega konca, ki je morda bliže, kot se zdi.

Položaj in logika njegovih koalicijskih partnerjev sta nekoliko drugačna. Tudi oni so podobno kot SDS podcenili težavnost položaja in precenili svoje sposobnosti in tudi njim je, čeprav v novi moči uživajo, po malem žal, da so se zrinili na oblast. Toliko bolj, ker od nje v glavnem pobirajo drobtine, pri volivcih pa so izgubili veliko več kot njihov koalicijski gospodar. Moč in odgovornost sta v njihovih očeh razdeljeni neenakomerno in krivično za zjokat.

Porazni anketni rezultati in slasti oblasti jih držijo v koaliciji, slabe perspektive pa jih silijo iz nje. Trajanje Janševega mandata je odvisno predvsem od njih. Pričakovati je, da se bodo čedalje bolj distancirali od SDS in prej ali slej skočili z nevarne ladje. Kajti stiska bo huda, oblast pa čedalje bolj tarča jeze in zgražanja. Kolobocije okoli NLB, proslava, tiha lustracija nekaterih kategorij prebivalstva, odnos do sodbe evropskega sodišča, brezsramno nastavljanje naših … vedno bolj razgaljajo nesposobnost, zadrto ideološkost in brezobzirnost te oblasti, njeno teptanje pravnosti in navrtavanje slovenskega čolna. Os tega početja je SDS. Protesti koalicijskih partnerjev, kakor že šibki in taktični, kažejo, da Janševa stranka izgublja začetno neizpodbitno avtoriteto, majhne vladne stranke pa skušajo volivcem pokazati, da še niso povsem utopljene v kotlu velike sestre. Torej, prej ali slej bodo odskočile, vendar jih bo težko kaj rešilo; so se pač vkrcale na ladjo strahov.

Sedanja opozicija, levica, je brez jasne identitete in med seboj bolj tekmuje, kot sodeluje. SD in PS ne valita rušilnih napadov na oblast po zgledu opozicijske SDS, prej sta preveč mlačni in neinventivni. Čas samodejno dela zanju, a sta polni slabosti. Z rahlo izjemo Jankovića, ki pa ga mučijo sumničenja o motnih poslih, sta del etablirane politike, ki je vsa na slabem glasu. Manjkajo jima tudi zaokrožena ocena globalno-slovenske krize, ustrezen protikrizni koncept in razvojna vizija. Tako ostajajo odnos do polpreteklosti, antijanšizem in nekaj več politične kulture še naprej najočitnejši in najbolj hvaležen element razlikovanja od desnice.

Strankama v resnici ni do skorajšnjih novih volitev. Miniti bo moralo vsaj še leto, da se bodo pokazale vse slabe posledice vladanja te oblasti in resne razpoke v njej. Njune zdajšnje interpelacijske grožnje so zgolj vaja za prihodnost, in to nerodna. Naivno je na primer brez upa zmage napovedovati interpelacije proti posamičnim ministrom in govoriti o vladni katarzi (Lukšič) – te oblasti ni mogoče izboljšati, mogoče jo je samo zrušiti.

Oblast ne bo preživela vsega mandata. To je dobro, ker bo škoda za Slovenijo tako manjša. (Samo)destruktivno ravnanje oblasti in objektivni položaj napovedujeta, da bo desnico predčasno grdo odplavilo, nakar jo čaka podobno razsutje in ponovno sestavljanje kot levico po polomu LDS. To bi bilo dobro za celotno slovensko politiko, razen če bi iz ruševin vstala nekakšna nova SDS. A to se zdi manj verjetno.

Na oblast bo torej znova prišla levica. Kakšna bo čez leto, dve, je težko reči, saj sta obe veliki opozicijski stranki še v spreminjanju. Toda radikalno iz nesrečne zgodbe o slovenski politiki kot celoti ne bosta izstopili. Vzpon PS in razvoj SD po Pahorju prinašata morebitno korekcijo levice, ne pa njeno temeljito prenovo. To ni zanemarljivo, a je premalo.

Prav zato nestrpno čakamo, da na prizorišče resno stopijo nove politične sile. To ni nujno, je pa mogoče. Njihova poglavitna naloga je načeloma jasna: odstraniti samoumevnosti neoliberalizma, resno vzeti družbeno solidarnost in trajnostni razvoj. Vsaj enako pomembno je, da s spoštovanjem pravnosti, izstopom iz klientelističnih močvirij in upoštevanjem sposobnosti, ne pa našosti, ozdravijo bolno politično življenje – s tem pa posredno omogočijo tudi ekonomsko okrevanje. Pot do boljšega gospodarstva in razvoja nasploh vodi samo prek bolj etične in meritokratske politike.

Janšev mandat je lahko pozitiven le v enem pogledu: če bo prispeval k nastanku močnih novih gibanj in strank. To se lahko zgodi. Čas je novi politiki naklonjen tudi sicer. Da bi na prihodnjih volitvah prevzela oblast, pa najbrž ni realno. A lahko postane dovolj pomembna politična sila, ki bo s svojo parlamentarno močjo in drugačnostjo začela preobražati našo politiko v celoti. Ljudstvo bi naposled dobilo možnost razlikovanja in izbiranja. Pogubno geslo »vsi so enaki« bi izgubilo moč.

Bodimo optimisti. Volilni poraz sedanje oblasti bo tako grmeč, da bo nastal prostor tudi za novo, drugačno in dovolj močno politiko. Njenim potencialnim volivcem se ne bo treba več bati, da bo glas zanjo stran vržen glas.

Nove politike pa seveda ne morejo napraviti samo ugodne okoliščine. Za njeno uveljavitev je potreben angažma mnogih. Čas je torej za vstopanje v politiko, za nov pohod skozi institucije.