Quod licet Iovi non licet bovi

Maja Novak

13. 7. 2012  |  Mladina 28  |  Ihta

Najprej o drugorazredni temi (kot bi po Janševih besedah rekel Türk), nato pa nekaj resnično pomembnega (kot bi po Janševih besedah rekel Janša).

Predstavljajte si, da bi, denimo, Svetlana Makarovič v mini krilu sedla na oltar v tej ali oni farni cerkvici in tam pomalicala sendvič. Seveda se to ne more zgoditi, pa ne le zato, ker Svetlana nikoli ne stopi v cerkev. Ne more se zgoditi, ker je dama in velik estet. Namesto nje bi morala to torej narediti kakšna druga, na primer tekmovalka v resničnostnem šovu, ki bi mislila, da je to del naloge in ki bi ji bilo (da bo še bolj zabavno) prav tako ime Svetlana.

Ob Svetlaninem dejanju bi vrhove katoliške cerkve od besa kajpak katapultiralo v zrak, glasno bi protestirali po vseh medijih in pri vseh instancah, pa še prav bi imeli. V takem primeru bi jih izjemoma podprla celo jaz.

V resničnem življenju sta se nam namesto tega zgodila Anže Kopitar in Stanleyjev pokal.

Stanleyjev pokal ni petnajst kil težka, ne preveč lepa srebrna kahla. Stanleyjev pokal je po besedah športnih navdušencev in novinarjev svetinja, sveti gral hokeja in sploh nekaj najlepšega, kar se je zemljici slovenski kdaj zgodilo. V redu, v redu, saj se strinjam.

A če je Stanleyjev pokal svetinja, sveti gral in vse take reči, se iz njega NE SPODOBI jesti zajtrka, Kopitar! Zlasti ne česa tako banalnega, omlednega, dolgočasnega, infantilnega in nagravžnega, kot je čokolino. Ko bi bil vsaj kaviar! Ko bi bil vsaj šampanjec! Tako pa je tvoje dejanje, Kopitar, navadna objestnost, enaka Svetlaninemu sendviču na cerkvenem oltarju. Če že drugega ne, je bila tvoja »duhovitost« žalitev vseh drugih članov moštva Los Angeles Kings, ki so ti, boš že moral priznati, malce pomagali priigrati tvoj lepi pokal.

A ker je Slovencelj shizofrenik in ker zato dejanja nekoliko uspešnejših Slovencljev presoja vsaj z dvojnimi merili, če že s trojnimi ali četvernimi ne, so isti Slovenclji, ki bi Svetlano s sendvičem raztrgali, Kopitarjevemu svetoskrunskemu zajtrku, ki smo ga imeli prejšnji petek čast opazovati v vsaj 385.482.639 televizijskih prispevkov, odobravajoče ploskali, podobno kot starši, tetke in strici ob pogledu na tri leta starega malčka, ki navdušeno prepeva: »Ne boš ti meni zizike majal, ne boš ti meni not in ven ga dal ...« razneženo vzkliknejo: »Joj, kako je luštkan!«

Militantni komentatorji so pozabili omeniti, da znatna večina dohodkov Janeza Stanovnika enako kot pri Anžetu ne prihaja iz slovenskega proračuna, temveč si jih je zaslužil pri Združenih narodih.

Dvojna merila. Kdor je naš, sme vse. Vse narediti, vse reči, po dolgem in počez zmerjati v parlamentu, na spletnih straneh, v svojih blogih, na javnih proslavah. Naš ne more narediti nič narobe. Zanj zakoni, morala in estetika ne veljajo. Kdor pa ni naš, ne sme tega, kar si smemo privoščiti mi; pravzaprav ne sme niti dihati.

In da ne bo zamere – nikakor nočem namigniti, da je ta žlahtna miselnost doma samo v nekaterih okoljih ali na eni od skrajnosti političnega spektra. Nikakor ne, z dvojnimi merili je izdatno obdarjen sleherni Slovenec ne glede na politično barvo, premoženje, socialni status, barvo kože ali število nog. Če bi parafrazirala Orwella: My two legs good, your two legs bad!

Anže Kopitar zasluži šest milijonov dolarjev na leto. Tako je sam povedal. Kot varčen Gorenjec je pri priči dodal, da mu kljub temu ne kaže razmetavati z denarjem, čeprav zasluži »malo več od povprečnega Slovenca«. Sicer mi ni povsem jasno, kako je, denimo, 622 evrov pokojnine krat dvanajst lahko samo »malo« manj od šestih milijonov dolarjev, ampak nič hudega: če od sebe ne zahtevam, da sem matematik, tega tudi od Kopitarja nimam pravice pričakovati.

Sploh pa mu vse te milijone iskreno privoščim. Res. Saj navsezadnje ne gredo iz moje denarnice. Zanje niti eden od mitoloških »davkoplačevalcev«, na katere se tako radi sklicujejo žurnalisti, ni prispeval niti centa. Kopitarju jih dajejo Američani, in če oni menijo, da je toliko vreden, naj izvolijo, bog mu požegnaj.

Ampak pred časom so natanko tiste televizijske postaje, ki so pred tednom z največjim žarom poročale o Anžetu, pokalu in čokolinu, vzele v precep Janeza Stanovnika in njegove »nezaslišane« dohodke. (Nezaslišanost je bila v tem, da so skoraj – čeprav ne povsem – tako visoki kot najslabša poslanska ali hudo podpovprečna menedžerska plača.) Pri tem pa so militantni komentatorji pozabili omeniti, da znatna večina teh dohodkov enako kot pri Anžetu v resnici ne prihaja iz slovenskega proračuna, temveč si jih je Stanovnik zaslužil pri Združenih narodih.

Ampak Stanovnik ni Anže. Stanovnika ne maramo, saj čedalje bolj prerašča v utelešenje nekega časa in neke miselnosti, zaradi katere za marsikoga ni »njegov«. Ker Slovenci vsak zase menimo, da smo taki, kot bi moral biti ves narod, to, da nekdo ni moj, potemtakem samodejno pomeni, da tudi naš ni. Potem ko je bil Stanovnik dolga leta malone pozabljen, se je kar na lepem znašel na udaru medijev in politikov, ki tehtajo vsako njegovo izjavo, vsako dejanje, vsak evro, ki mu kane v žep ali iz njega pride; ko bi bil Stanovnik, na primer, podkupljen neodvisni poslanec, bi že tarnal o medijski gonji.

Nedavni dogodki in proslave so pokazali, da nekaterim simbolom in vrednotam vendarle ni mogoče tako zlahka odrekati legitimnosti, ne da bi se sprožil plaz ogorčenja. Zato so se namesto idej, ki si jim drznejo neprikrito oporekati le še najbolj neumni ali najbolj cinični politiki, v navzkrižnem ognju znašli nosilci teh idej in njihovo osebno življenje. Res sreča, da se lahko poenotimo vsaj ob športu; že slutim, kaj bo rdeča nit programa predsedniškega kandidata Pahorja. 5

Militantni komentatorji so pozabili omeniti, da znatna večina dohodkov Janeza Stanovnika enako kot pri Anžetu ne prihaja iz slovenskega proračuna, temveč si jih je zaslužil pri Združenih narodih.