Lucija Stepančič, pisateljica in restavratorka

»Ej, sto let naju ni bilo tukaj,« se zamisli dolgolaska, medtem ko vijugata po ovinkasti cesti. »Ne, samo devetdeset,« ji med zehanjem odvrne kratkolasa očalarka.

Skupaj sta preživljali počitnice. Cela poletja pa zime. Zdaj pa se niti v Ljubljani ne srečata več. »Hja, kaj hočemo. Taki cajti. Odtujenost,« ugotavlja prva.

Tako, na cesti, se prične strip Trbovlje, ki ga že šesti teden spremljamo na zadnjih straneh Mladine. Za zdaj vemo le, da sestrični, ki ju je ded poslal po opravkih v Trbovlje, ustavita štoparju. Čednemu temnolasemu mladeniču. Ki gre oznanjat. Karkoli že to pomeni. Kako se bo končalo, je še skrivnost. A ker gre za triler metafizične narave, bo gotovo še napeto.

Niti sama skoraj ne more verjeti, da se je res lotila svojega prvega stripovskega scenarija. In da je z njim pripomogla tudi k temu, da stripovska ustvarjalnost pri nas ne bo več tako zelo v domeni moških.

Mož, ilustrator in stripar Damjan Stepančič, s katerim sta se doslej skupaj lotevala knjig za otroke, jo je že dve desetletji nagovarjal, naj napiše dialoge, sam pa bo nato poskrbel za likovno plat stripa. Zdaj mu je le izpolnila željo. A morda mu bo kmalu še kakšno. Potem ko je napisala prvi scenarij, se je lotila še dveh. Enemu bo naslov Bohinj, drugemu Ptuj.

Mala mesta burijo njeno domišljijo že kakšno desetletje, vse od takrat, ko je postala restavratorka in je začela delati na terenu. Takrat je spoznavala pravo, neolepšano resničnost našega zaodrja, ki je velikokrat bedna, kruta, a po svoje tudi poetična. Zdaj, ko manj potuje, v šali pravi, da je »salonska restavratorka«. Je specialistka za slike, in ko jim po stoletju, dveh ali treh pomaga vrniti mladost, se z njimi ukvarja še dlje kot njihovi avtorji. Priznava, da s tem na neki poseben način postanejo tudi njene.

Restavratorstvo, ki je počasno, zamudno, rezultati pa so pogosto vidni šele na dolgi rok, vidi kot protiutež svojim siceršnjim »brkljaškim« nagnjenjem. Od nekdaj je imela rada izzive, a projektov ni končala. Tukaj je dobila disciplino. Nove izzive ima sicer še vedno neznansko rada. Toda zdaj ve, da si moraš za nekaj, v kar verjameš, vzeti čas in vztrajati.

Dolgo je potrebovala, da je prišla do tega spoznanja. In da se je nekaterih projektov sploh upala lotiti. Tako je bilo denimo s pisanjem, ki jo je poleg risanja navduševalo že od malih nog. Tiste, ki so znali pisati zgodbe, je občudovala, kot da so božanstva. A prav zato je bila prepričana, da sama tega ne zmore. Šele, ko se je nekoč vrgla v vodo in na svoje presenečenje splavala, je videla, da zmore. Danes je pisateljica in literarna kritičarka.

Čeprav ve, kako razmišljajo kolegi kritiki in je za svoje kritiško delo prejela Stritarjevo nagrado, ji to pri pisanju literature ni prav nič v pomoč. Da bi pisala tako, da bo všečno kritikom? Nikakor. Ne glede na to njena dela opazimo oboji, bralci in kritiki. Zbirka kratkih zgodb Prasec pa tak ji je prinesla nominacijo za fabulo, njeno najbolj sveže literarno delo, roman V četrtek ob šestih, pa je prišlo med letošnjih pet finalistov za nagrado kresnik.

Omenjeni knjigi sta si še v marsičem podobni. A ne le zato, ker zadeneta – prva že z naslovom, druga pa »šele« z osupljivo neposrednim prvim stavkom, v katerem izvemo, da bo glavna junakinja tisti dan srečala Davorja, ki jo bo okužil z aidsom. Čuti se, da ju je pisala hkrati, izmenjaje. Obe sta umeščeni v približno enak čas. Govorita o ženskah in moških in njihovih zapletenih odnosih. Sta grenki, a nas znata tudi spraviti v smeh.

Obe pa zaznamuje še značilen jezikovni slog. Napisani sta v intimnih monologih, ki jih pripovedujejo sicer nadvse zgovorni glavni junaki. Takšen slog je razvila, ker so bili dialogi njena mora. Niso in niso ji šli.

A vendarle je človek izzivov. Zato je tudi dialogom končno dala priložnost. Najdete jih na naši predpredzadnji strani.

* Koncept in dodelava fotografije: Borut Peterlin