Antikomunizem

Zdaj, ko je vlada Janeza Janše z državno proslavo, izključitvijo rdeče zvezde in praporščakov, preimenovanjem vojašnice Franca Rozmana Staneta, revizijo himne ter znižanjem pokojnin nekdanjim borcem in internirancem tako lepo poskrbela za relativizacijo in trivializacijo II. svetovne vojne, ki Slovenijo pelje na zelo spolzek teren, na katerem človek – še zlasti v krizi, kakršna je zdajšnja – hitro zdrsne v relativizacijo, trivializacijo ali celo zanikanje nacističnega holokavsta, kar je po Evropi kaznivo, bi bil nemara ravno pravi čas za relativizacijo aretacije Janeza Janše.

Tiste aretacije, zaradi katere je, kot pravijo, še vedno jezen in gneven in ranjen in zagrenjen in maščevalen, pri čemer ni nobene potrebe, da bi to »mitsko« aretacijo, ki naj bi pripeljala do Roške, vstaje slovenskega naroda, odcepitve, samostojnosti, junijske državne proslave in izključitve rdeče zvezde, relativizirali z vsemi običajnimi očitki, s katerimi sicer klofutajo Janšo (»lizanje« z vojaškimi zasliševalci, romanje v avnojsko Jajce, življenjepis, ki ga je predložil ob prijavi na mesto odgovornega urednika časopisa Pavliha ipd.), ampak povsem zadošča že preprosta ugotovitev, da je bil komunist, pač certificirani član Zveze komunistov, ki je kršil partijske postave, zaradi česar so ga drugi komunisti, njegovi tovariši, soverniki, zgrabili in kaznovali. To pomeni, da je šlo pri tej »mitski« aretaciji le za obračun med komunisti, za obračun med »tovarišijo«, za obračun v »krogih navznoter«, potemtakem za tipični interni partijski obračun, za notranjo čistko, kakršnih se je tedaj in v zgodovini komunistične partije, kitajske, sovjetske in slovenske, kar trlo.

Kar vas pripelje do neizogibnega vprašanja: zakaj bi kdo – še zlasti antikomunist! – o tej aretaciji sploh razmišljal, zakaj bi se z njo ukvarjal, če pa je šlo za partijski obračun? Ne, antikomunist je zadnji, ki ne bi mogel spati zaradi komunista, ki je postal žrtev komunistov. Ironija je kakopak v tem, da temu dogodku, aretaciji Janeza Janše, dajejo največjo težo prav tisti, ki se imajo za največje, najdoslednejše in najpopolnejše antikomuniste – in ki bi radi Slovenijo spremenili v antikomunistično družbo. Okej, pa se za hip ali dva delajmo, da res živimo v antikomunistični družbi, da smo pravi, vneti, čistokrvni antikomunisti: kakšen bi moral biti pravi, avtentični, čistokrvni antikomunistični pogled na aretacijo Janeza Janše? Kako bi moral aretacijo Janeza Janše videti antikomunist, če bi bil res pravi in avtentični, ne pa le lažni in namišljeni antikomunist? Reči bi moral: Kaj me briga obračun med komunisti! Kaj me briga, kaj so partijci počeli drug drugemu! Naj se žrejo in pobijajo med sabo! Naj se požrejo in pobijejo med sabo! Čim bolj! In čim prej! Manj ko jih bo, prej bomo na cilju!

S podžiganjem antikomunizma skušajo ljudi odvrniti od idej socialne države, solidarnosti, skupnega dobrega in tako dalje. S podžiganjem antikomunizma skušajo ljudi navdušiti za vitko državo.

To, da mu je sodilo vojaško sodišče, v očeh antikomunista ničesar ne spremeni – vojaki so bili najbolj fanatični komunisti. Z eno besedo: antikomunist bi moral Janševo aretacijo – ta »mitski« veledogodek – povsem relativizirati. A je ne. To, da je ne, pomeni, da antikomunist pri nas ne more iz svoje komunistične kože. Spomenka Hribar je ta slovenski sindrom lepo zadela, ko je pred leti, v knjigi Svet kot zarota, ugotovila, da je »Janšev antikomunizem le obrnjeni komunizem«. Dodati bi morala le: pri nas lahko potegneš antikomunista iz komunista, ne moreš pa potegniti komunista iz antikomunista. To, da so pri nas največji antikomunisti prav bivši komunisti, je seveda komično, že kar groteskno, predvsem pa neresno in neverodostojno. Samo pomislite: kako naj verjamemo ljudem, ki so prej s povzdignjenim, himničnim glasom in patetičnimi, nestrpnimi gestami oznanjali svojo slepo in fanatično vero v komunizem, zdaj pa s povzdignjenim, himničnim glasom in patetičnimi gestami oznanjajo svojo slepo in fanatično vero v antikomunizem? Kako naj verjamemo ljudem, ki so prej slepo verjeli v nezmotljivost komunizma, zdaj pa slepo verjamejo v nezmotljivost antikomunizma? Kako naj verjamemo ljudem, ki so prej trdili, da nas bo odrešil in zveličal komunizem, zdaj pa trdijo, da nas bo odrešil in zveličal antikomunizem? Kako naj verjamemo ljudem, ki svojo nekdanjo odvisnost od komunizma zdravijo z odvisnostjo od antikomunizma? Kako naj verjamemo ljudem, ki so od antikomunizma tako patološko odvisni, kot so bili prej odvisni od komunizma? Kako naj torej verjamemo človeku, ki je bil dvakrat tako drastično, tako usodno, tako religiozno zapeljan?

Mrk opoldne

Toda ta antikomunistični sindrom – ta paradoks, ta dilema, ta obscenost – ni v resnici nič novega. To nas namreč odpelje daleč nazaj, v »zlato dobo« antikomunizma – do Arthurja Koestlerja. Koestler je bil madžarsko-britanski pisatelj, esejist, memoarist, biograf in novinar, znanec in prijatelj vseh predvojnih literarnih korifej. Leta 1931 se je včlanil v komunistično partijo – in se prelevil v fanatičnega komunista. Ne le da se je znašel v krogu razvpitega Willija Münzenberga, najbolj brezobzirnega in najbolj fanatičnega komunističnega propagandista in rekruterja, ampak knjige o sovjetskih petletkah ni objavil, ker mu je sovjetska partija rekla, da je ne sme. In ne le da je počel, kar so mu rekli, naj počne, ampak si je nabavil celo strup, ki bi ga zaužil, če bi slučajno prišel v pest fašistom, tedaj največjim možnim antikomunistom.

Toda ko je leta 1938 videl, kaj v Sovjetski zvezi komunisti počnejo s komunisti (čas »moskovskih procesov«, čas Stalinovega terorja), kako jih šikanirajo in brutalizirajo, kako jim sodijo na tistih teatraličnih, pompoznih, montiranih procesih in kako jih potem množično pošiljajo pred strelski vod, je komunistično partijo zapustil – in se prelevil v fanatičnega antikomunista.

Kako naj verjamemo ljudem, ki so prej slepo verjeli v nezmotljivost komunizma, zdaj pa slepo verjamejo v nezmotljivost antikomunizma?

Dve leti kasneje je objavil tudi sijajni roman Mrk opoldne, v katerem je popisal, kako Nikolaja Salmanoviča Rubašova, starega boljševika, nekdanjega ljudskega komisarja, partizanskega komandanta in člana centralnega komiteja, vajenega vseh znanih telesnih bolečin, aretirajo, kako ga zaslišujejo, kako ga terorizirajo in brutalizirajo, kako ob tem presanja odlomke iz svojega partijskega življenja, kako ugotovi, da je postal »objektivno škodljiv«, »star in sebičen, zrel za likvidacijo«, kako potem vse prizna, kako ga obsodijo na smrt in kako ga na koncu usmrtijo. »Silovit udarec mu je zagrmel na uho.« In tako odide z odra. Kot vsi drugi. Po pravilih.

Rubašov je pač tipični komunist: v svoji partijski karieri je žrtvoval mnoge komuniste. Mnoge je poslal v smrt. »Usojeno mu je prekletstvo, da mora zmeraj početi tisto, kar se mu najbolj upira: biti mora klavec, da ne bi bilo več klanja, žrtvovati mora jagnjeta, da jagnjet ne bi več žrtvovali, ljudi mora pretepati s knuto, da ne bodo več upogibali hrbta pod bičem.« In o vsem tem nima nobenih iluzij: ve, da je uničeval ljudi, ki jih je imel rad, in da je oblast izročal ljudem, ki jih ni maral. Ve, da ga je v to vlogo postavila zgodovina. Ve, da zgodovina ni za dvomljivce, omahljivce, strahopetce, šušmarje in ljudi s šibkimi živci. Ve, da zgodovina ne pozna predsodkov, omahovanja, obzirnosti in notranjega glasu, ve, da se zgodovina ne meni za kreposti, sočutje, obup, kes in pokoro, ve, da zgodovina nima vesti in morale, ampak »blato, naplavine in trupla« sproti odlaga. »Revolucija, ki jo vodiš po pravilih za kriket, je nesmisel.« Ve, da zgodovina poteka po tirnicah v skladu z nezmotljivim načrtom. »Če bi delali zgodovino z nedeljskimi pridigami, bi večno ostalo vse po starem.« Ve, da partija ne more biti nikoli v zmoti. In ve, da ne more nihče vladati brez krivičnosti. »Kako naj človek spremeni svet, če se poisti z vsemi?« Ve pa tudi, da komunist za vse, kar stori, jamči z glavo, in da plača tudi za dejanja, ki so bila pravilna, pravična in nujna, še toliko bolj, ker opravlja naloge, ki mu jih je naložila zgodovina.

Toda Rubašov je izčrpal zaupanje, ki mu ga je namenila zgodovina. Zato ga aretirajo in potem – na tipičnem stalinističnem procesu – obsodijo. Izdal je partijo, revolucijo, zgodovino. Sam sicer meni, da je nedolžen in da je revolucijo izdala sama partija, toda to mu ne pomaga: misel, da je nedolžen, mu v tisti celici – in med vsemi tistimi zasliševanji – le spodkopava moralo. Ker je komunist, ve, da v zgodovini pogled nedolžnega opazovalca ne obstaja. Rubašov ve, da je komunist pred zgodovino vedno »objektivno« kriv, da bi bilo izgubljanje v »pravniškem dlakocepstvu« nesmiselno in da bo moral svoje zablode in zmote priznati: ko zabredeš v »protislovje z zgodovinsko nujnostjo«, je priznanje krivde, ki te pripelje pred strelski vod (»Kdor še včeraj si je pel, bo jutri prah le in pepel«), zadnja naloga, ki sta ti jo naložili partija in zgodovina, naložita pa ti jo »za nauk in svarilen zgled milijonskim množicam«.

Za komunista ni smrt nič skrivnostnega, ampak le »logična posledica političnih razhajanj«, le logična posledica »poravnave razlik v stališčih«. Smrt – ali pa »smrt«, izključitev iz partije, čistka, interni obračun, kazenska premestitev, degradacija ipd. – ni nesmisel ali krivica, ampak »logična posledica«, s katero računa vsak komunist. »Volkovi se koljejo med sabo.« Komunist, ki ga »ubijejo«, je vedno komunist, ki je tudi sam že »ubijal«. Zasliševalec zato Rubašovu povsem upravičeno reče: »Najini vlogi bi bili kaj lahko zamenjani.« Tako kot bi bili lahko leta 1988 zamenjani vlogi med Janšo in njegovim Zasliševalcem. Jasno, pravi in avtentični antikomunist ob tem sploh ne bi trznil – niti leta 1938 niti leta 1988. Kar naj zamenjujejo vloge! Kar naj se pobijajo z »logičnimi posledicami«! Manj ko jih bo, prej bomo na cilju!

Bivši komunist gre v svoji »treznitvi«, svojem spreobračanju v antikomunista, skozi več ritualnih, povsem predvidljivih faz. Najprej ugotovi, da je komunistična partija zlorabila komunizem.

Koestler je torej popisal tipični partijski, komunistični obračun s komunistom, članom partijske elite, ki je bil prej do drugih komunistov sam tako brezobziren, krut in brutalen, kot so zdaj drugi komunisti brezobzirni, kruti in brutalni do njega, ki verjame, da ga bo Zgodovina – ko bo enkrat »vse to« mimo, ko bodo odprli arhive, ko bo prišla politična odjuga – rehabilitirala, in ki misli, da ve, kaj bo v prihodnosti veljalo za Resnico.

Zavest bivših komunistov

Mrk opoldne je postal globalni bestseller, toda šele po II. svetovni vojni, v času hladne vojne in antikomunistične paranoje. Vsi so ga brali, vsi so ga iskali, vsi so ga goltali, vsi so ga požirali, saj je ponujal vpogled v skrivnostno, tajno, očem skrito delovanje komunistične mašine, v komunistični um, v »revolucionarno etiko dvajsetega stoletja«, navsezadnje, Koestler je bil ultimativni insajder, bivši fanatični komunist, ki se je prelevil v fanatičnega antikomunista. Obenem pa je tudi vsem antikomunistom odločno – in famozno – sporočil: »Mi, bivši komunisti, smo edini ljudje na vaši strani, ki vemo, za kaj tu pravzaprav gre.« Isaac Deutscher, biograf Leva Trockega in Stalina, mu je leta 1950 v slovitem eseju Zavest bivših komunistov – nič manj famozno – odvrnil: Če kdo, potem prav bivši komunisti ne vedo, za kaj tu v resnici gre!

Bivši komunist gre v svoji »treznitvi«, svojem spreobračanju v antikomunista, skozi več ritualnih, povsem predvidljivih faz. Najprej ugotovi, da je komunistična partija zlorabila komunizem, zato s komunistično partijo tudi prekine. Potem ugotovi, da je komunizem zlorabila birokracija. V naslednji fazi ugotovi, da je komunizem zlorabil Stalin. V naslednji fazi potem ugotovi, da je komunizem zlorabila že sama oktobrska revolucija. V sklepni fazi pa ugotovi, da je komunizem najbolj zlorabil prav komunizem, ki je zlo že sam po sebi, potemtakem »izvirno zlo«. Jasno, ko bivši komunist komunizem razglasi za »izvirno zlo«, je to signal, da je postal antikomunist. Da je spregledal. Da je pretrgal s partijo. Da je uvidel Resnico. In da se je spreobrnil. In Deutscher je Koestlerju očital prav perverznost antikomunističnega uma: Hej, prej si slepo in fanatično verjel v nezmotljivost partije, zdaj pa slepo in fanatično verjameš v svojo nezmotljivost! Prej si verjel v nezmotljivost komunizma, zdaj pa verjameš v nezmotljivost antikomunizma! Prej si slepo in fanatično verjel, da nas bo odrešil komunizem, zdaj pa slepo in fanatično verjameš, da nas bo odrešil antikomunizem! Prej si nasedel »največji iluziji našega časa« (komunizem), zdaj nasedaš »največji streznitvi našega časa« (antikomunizem)! Prej ti je glavo klesal komunizem, zdaj pa ti jo kleše antikomunizem! Prej si slepo verjel svoji iluziji, zdaj slepo verjameš svoji streznitvi! Prav res, le kdo bi verjel povzdignjenemu, himničnemu glasu in patetičnim, nestrpnim gestam človeka, ki je bil dvakrat tako drastično, tako usodno, tako religiozno zapeljan?

Antikomunizem, ki je cvetel že pred II. svetovno vojno, je zares postal antikomunizem šele po II. svetovni vojni, v času hladne vojne in antikomunistične paranoje, v času razmaha sovjetskega imperija, v času, ko sta pod komunizem padli vzhodna Evropa in Kitajska, ko je Sovjetska zveza dobila atomsko bombo. Antikomunizem je zares postal antikomunizem šele, ko so ga začeli oznanjati bivši komunisti, potemtakem spreobrnjeni, streznjeni, odvajeni komunisti, ki so to svojo novo zavest – antikomunizem – razglasili za čisto zavest, osvobojeno vseh laži in vseh mask. Antikomunizem je zares postal antikomunizem šele, ko je mutiral v »zavest bivših komunistov«, v »obrnjeni komunizem«, kot bi rekla Spomenka Hribar.

Toda v času, ko se je antikomunizem prelevil v antikomunizem, je bil komunizem zgodovinsko geopolitično dejstvo – bil je močan, jeklen, strašljiv, dobro oborožen, tudi z atomsko bombo. To, da so ljudi tedaj strašili s komunizmom, je bilo nekako logično, celo samoumevno. Antikomunizem je bil odgovor na to komunistično »grožnjo«. Zdaj je vse drugače. Komunizma ni več. Niti ni več strašljiv. Sovjetski imperij – z vsemi sateliti vred – je že davno razpadel. Gulagov ni več. Če se malce ozrete, ugotovite, da je komunizem – v distopični obliki – preživel le v Severni Koreji in Kubi, ki pa sta tako bankrotirani, da ga nista sposobni izvažati, Kitajska pa itak izvaža le še kapitalizem.

Kako bi moral aretacijo Janeza Janše videti antikomunist, če bi bil res pravi in avtentični, ne pa le lažni in namišljeni antikomunist? Reči bi moral: Kaj me briga obračun med komunisti!

Zato je po svoje trapasto, noro in nesmiselno, da nekateri slovenski politiki – pa četudi bivši komunisti, idealni antikomunisti – oznanjajo antikomunizem in ljudi strašijo s komunizmom. Že kar obsceno in poniglavo pa je, da s komunizmom, kot bi rekel pokojni Christopher Hitchens, strašijo ljudi, ki itak nimajo ničesar! Ni kaj, res smešno, ošabno in že kar izprijeno je, da s komunizmom strašijo ljudi, ki so vse bolj brezposelni, vse slabše plačani, vse bolj obubožani, vse bolj socialno izključeni. Ljudi z zategnjenim pasom. Ljudi, pri katerih vsi – od delodajalcev do države, od pravne države do socialne države – le varčujejo.

Komunizem ni več nič realnega, bolje rečeno – ni več geopolitični igralec, ni več »grožnja«, razen če ni slovenskim antikomunistom strahu v kosti nagnal oglas, ki se je kak teden ali dva pred državno proslavo – in izključitvijo rdeče zvezde, praporščakov in Franca Rozmana Staneta – pojavil na straneh Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije: Komunistična partija Slovenije, ki jo vodi očitno neuničljivi Marek Lenardič, je iskala osebo, ki bi za dobo enega leta opravljala sekretarske, tajniške posle. Oglas je potem hitro izginil. To, da je tako hitro izginil, verjetno pomeni, da je Komunistična partija Slovenije zelo hitro dobila novega sekretarja ali sekretarko in da je v Sloveniji en brezposelni/brezposelna manj. Je Komunistična partija Slovenije »grožnja«? Je »pošast«? Nehajte: v času, ko vsi le odpuščajo, ustvarja nova delovna mesta!

Antikomunizem: način uporabe

Iskreno rečeno, bolj kot komunizma bi se morali bati precej realnejšega in precej otipljivejšega fašizma (spomnite se Grčije pa Nemčije in Breivika), ki ga lahko – če sledimo Karakteristikam fašizma, ki jih je pred nekaj leti s primerjanjem fašističnih režimov v Nemčiji, Italiji, Španiji, Indoneziji in latinskoameriških deželah lepo rezimiral Lawrence Britt – zaznavamo tudi v vse izrazitejših nacionalističnih popadkih, v vse bolj vsiljivem rožljanju s patriotskimi slogani in simboli, v vse bolj razšopirjenem mahanju z zastavami in zastavicami, v vse bolj ciničnem ignoriranju in preziranju človekovih pravic, v vse bolj apatični naciji, ki gleda vse bolj stran (»Oblast že ve, kaj dela,« slišimo v Mrku opoldne) in ki vse manj misli, v vse bolj očitnem razširjanju strahu in paranoje, v vse bolj histeričnem iskanju »notranjih« sovražnikov, v vse večjem podpihovanju sovraštva do manjšin (istospolno usmerjeni, izbrisani, lenuhi v javnem sektorju, paraziti, nekdanji borci in interniranci ipd.), v vse večji militarizaciji družbe, v vse hujšem moškem šovinizmu in seksizmu, v vse izrazitejšem forsiranju tradicionalnih spolnih vlog, v vse večji sli po političnem obvladovanju, reguliranju in discipliniranju medijev, v vse hujši obsedenosti z nacionalno varnostjo (Postali bomo Grčija! Drvimo v propad!), v vse večji prepletenosti in uglašenosti med cerkvijo in državo, v vse odločnejšem korporativnem ugrabljanju države, v vse očitnejši oblastniški samovolji, v vse izrazitejšem varovanju korporativnih in finančnih elit, v vse bolj nezadržni korupciji, v vse manj sramežljivem klientelizmu, v vse očitnejšem preziranju in šikaniranju sindikatov, v vse odločnejšem izrivanju kulture in umetnosti, v vse bolj divjem poniževanju univerze in profesorjev, v vse hujšem antiintelektualizmu, v vse večjem širjenju ovaduštva, v vse bolj neregularnih volitvah in vse manj legitimnih vladah, pa tudi v vse večji odlepljenosti in oddaljenosti političnih elit, v vse izrazitejšem maskiranju daljnosežnih reform v »začasne ukrepe« in vse odločnejšem kopičenju »reform«, ki prikrivajo tiste prave reforme, za katere ljudstvo, če bi o njih odločalo na referendumu, ne bi hotelo niti slišati.

Mahanje z antikomunizmom je torej času neprimerno. In seveda: strašenje s komunizmom je smešno, groteskno in iracionalno. Od tod vprašanje: zakaj oblasti ljudi kljub temu strašijo s komunizmom? Zakaj jim pred nosom kljub temu mahajo z antikomunizmom? Zakaj tako odločno podžigajo in razpečujejo antikomunizem? Zakaj se jim zdi antikomunizem času tako zelo primeren? Zakaj ga nujno potrebujejo? Gotovo se spomnite, kako so bili mnogi – premnogi! – presenečeni in začudeni, ko je Državljanska lista sklenila, da gre v vladno španovijo z Janševo SDS. To se je vsem zdelo čudno, nepričakovano, iracionalno, nenačelno. Mar ni Državljanska lista liberalna? Mar nima liberalnih nazorov? Kaj potem počne z Janšo, ki ima vse prej kot liberalne nazore? V resnici je bila odločitev Državljanske liste, da se koalicijsko poroči z Janšo, povsem pričakovana, povsem racionalna in načelna, tako rekoč logična. Čudno, nepričakovano, iracionalno, nenačelno in nelogično bi bilo, če bi šla v španovijo z Jankovićevo Pozitivno Slovenijo.

Ja, Državljanska lista je kulturno liberalna (za novi družinski zakonik, proti izključitvi rdeče zvezde in praporščakov, »ne bomo odpirali ideoloških tem« ipd.), predvsem pa je ekonomsko liberalna, no, libertarno-neoliberalna. In tu je tudi njen raison d’être, kot stalno poudarjajo njeni apologeti, recimo Rado Pezdir (DL je »kramp« za reforme). Kaj zagovarjajo – in kaj hočejo – neoliberalci, veste: reforme. Hočejo vitko državo, majhen, minimalen javni sektor, privatizacijo vsega, umik države iz gospodarstva, deregulacijo trga, obrezano, porezano, posekano socialno državo. Neoliberalci ljudem sporočajo: Ne potrebujete več države! Vse to zmorete sami! Sami poskrbite zase! Znajdite se! Ne računajte na javni sektor! Javni sektor, socialne programe in funkcije socialne države je treba prepustiti zasebnemu sektorju! Prevelika država in prevelik birokratski aparat le ovirata vašo svobodo in vašo rast, delata vas odvisne in pasivne! Če se boste znebili države, ki vas upravlja, se boste lahko – svojo svobodo, svojo neodvisnost, svoje profite – upravljali sami! Svoje življenje morate upravljati kot biznis, s svojo svobodo morate profitirati, vaša usoda naj bo odvisna od vaših osebnih odločitev, ne pa od odločitev države! Kar je zasebno, morate ceniti – kar je javno, pa morate prezirati! Vsak naj postane direktor svojega jaza! Država ne bo rešila vaših težav – prosti trg jih bo!

In tu na pomoč vskoči antikomunizem. Zakaj? Za začetek, ne pozabite, da je bil zgodovinski antikomunizem odgovor na zgodovinski komunizem, toda pri novokomponiranem antikomunizmu, ki ga vsiljuje Janševa SDS, ne gre za odgovor na zgodovinski komunizem, ampak za odgovor na asociacije, ki jih pri ljudeh prebuja komunizem – asociacije na socialno državo, idejo skupnega dobrega, solidarnost, javno in vsem dostopno zdravstvo, javno in vsem dostopno šolstvo, enakomerno razporejanje družbenega bogastva, potemtakem asociacije na vse tisto, kar skuša neoliberalizem – ekonomska politika te vlade – porezati, odpraviti ali pa vsaj marginalizirati. Sklicevanje na totalitarne ekscese zgodovinskega komunizma v tem smislu ni naključno, ravno nasprotno – z retoriko totalitarnosti skušajo ljudem priskutiti prav preveliko, preveč vsiljivo, preveč birokratsko državo, ki le ovira človekovo svobodo, uspešnost in poslovno rast, in jim kot nekak pavlovski avtomatizem vcepiti ljubezen do vitke, asocialne države. Ljudje, ki strašijo s komunizmom, so zmožni storiti karkoli.

Leto nič

Ergo: s podžiganjem antikomunizma skušajo ljudi odvrniti od idej socialne države, solidarnosti, skupnega dobrega in tako dalje. S podžiganjem antikomunizma skušajo ljudi navdušiti za vitko državo. S podžiganjem antikomunizma skušajo ljudi navdušiti za privatizacijo vsega skupnega in deregulacijo trga. S podžiganjem antikomunizma skušajo ljudi prepričati, da je socialna država komunizem, nekaj totalitarnega, blatenje žrtev osamosvojitvene vojne. Neoliberalizem potrebuje antikomunizem. Ali bolje rečeno: neoliberalizem je rojen za antikomunizem. In ker so ljudje – zaradi vse hujše negotovosti, zaradi vse hujše krize, zaradi vse hujšega tveganja, zaradi vse hujše brezposelnosti, zaradi vse manjše socialne varnosti, zaradi vse nujnejše fleksibilnosti, zaradi vse hujšega razkrajanja vsega stalnega in skupnega, zaradi vse očitnejšega izginjanja demokracije in pravne države – vse bolj prestrašeni in vse bolj panični in ker bi se jim utegnile reforme upirati, potrebuje neoliberalizem veliko dozo antikomunizma. Velikansko. Večjo kot kadarkoli. Kaj to pomeni? Tole: ko nevidna roka trga zamenjuje socialno državo, je naloga države očitno le še v tem, da poskrbi, da je antikomunizem dostopen vsem in vsakomur.

Prepričati nas poskušajo, da je socialna država komunizem, nekaj totalitarnega, blatenje žrtev osamosvojitvene vojne. Neoliberalizem potrebuje antikomunizem.

Zdi se, kot da so neoliberalci Janši rekli: Mi bomo zrihtali ekonomijo, ti pa zrihtaj ideologijo! Toda, boste oporekali, mar ni Državljanska lista nasprotovala ideološkim in kulturnim bojem? Mar ni rekla, da ne bo »odpirala ideoloških tem«? Mar ni odkrito nasprotovala Janševemu formatu državne proslave? Mar ni eksplicitno nasprotovala izključitvi rdeče zvezde in praporščakov? Mar ni Gregor Virant Janševo soliranje razglasil celo za »totalitarno gesto«? Vsekakor. Ne da to kaj spremeni. Janša ve, da brez ideologije ne bo šlo. Da torej brez silovite, bombastične, šokantne doze antikomunizma ne bo reform. Ker je bivši komunist, se preveč dobro zaveda moči in učinkovitosti ideologije. Državljanska lista po drugi strani očitno misli, da je ideologija že sama ekonomija (država naj se umakne iz gospodarstva, večja ko je država, več je korupcije itd.) in da to povsem zadošča, da torej kake druge, dodatne – recimo antikomunistične – ideologije ne potrebuje.

Virant verjame, da zadošča že ekonomija, ki sama po sebi deluje kot ideologija (in tu ima prav – neoliberalizem je bolj ideologija kot ekonomija), Janša pa je Janša, zato ob ideologiji vedno potrebuje še dodatno ideologijo, še tisti ideološki presežek, še tisto, kar je v ideologiji več od nje same, potemtakem tisti neznosni presežek ideologije, s katerim bi se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja neznansko prikupil predvsem partijcem, zdaj, v osamosvojeni Sloveniji, pa s tem presežkom ideologije – antikomunizmom (ki je drugače od komunizma tudi posredna afirmacija Boga!) – piha na dušo predvsem svoji konservativni publiki, ki ima občutek, da Janša z vsako svojo »žrtvijo«, z vsakim volilnim porazom, z vsako afero, ki mu jo očitajo, ponavlja Kristusovo pot na križ. Vedno znova se dela svetnika (nedolžnega opazovalca zgodovine), toda vedno znova ga izda njegova neravnodušnost do užitka Druge strani (levice, Kučana, Pahorja, Golobiča, Kresalove, Jankovića itd.), njegovo sveto prepričanje, da se je Druga stran z njegovo »žrtvijo« okoristila, da Druga stran uživa, da uživa namesto njega, da mu užitek celo krade, tako da skuša potem s stalnimi »solističnimi« transgresijami, z vsemi tistimi ekscesnimi presežki ideologije, recimo z antikomunizmom, del tega užitka dobiti nazaj. Nehajte: levica je – odkar ni več stalinizma – pravi dolgčas. Če se je kdo odpovedal Užitku, potem se mu je prav levica.

Državljanska lista skuša torej Slovenijo preseliti v neoliberalno državo, kar pa naj vas nikar ne zavede: ekonomska sprememba, ki jo hoče Državljanska lista (neoliberalna država), je za Janšo v resnici drugotna. Antikomunizem, ki ga podžiga in razpečuje, ni le sredstvo, ampak cilj – s preureditvijo slovenske ekonomije skuša doseči tudi preureditev slovenske ideologije. Pač po stari komunistični logiki: družbena baza določa družbeno nadstavbo. In če ne gre drugače, potem na silo. A kot veste, je desnica že načelno in že tradicionalno proti kakršnimkoli spremembam družbe (vse naj bo po starem, kot nekoč). In če se Janša zavzema za spremembe, potem se zanje zavzema le zato, ker se je slovenska družba za njegov okus – in za okus njegove arhaične, nativistične, regresivne, folkgemajnšaftovske ciljne publike – preveč spremenila, tako da jo je treba vrniti v čas, ko ideološko še ni bila spremenjena, potemtakem v »leto nič«, to tipično komunistično iznajdbo, ali pa, kot bi rekel zgodovinar Jože Pirjevec, v leto 1939, čas Dravske banovine, ko slovenske družbe še ni okužil pandemični komunizem, potemtakem v res ultimativni »nekoč«.

Zakaj bi hotel človek Slovenijo s časovnim strojem ideologije vrniti v čas, ko sam sploh še ni obstajal? Nam hoče reči: Vidite, kaj bi se zgodilo, če me ne bi bilo? Ali pa nam hoče reči: Glejte, kaj se je zgodilo, ker me še ni bilo? Ali pa nam hoče morda reči: Če bi jaz sam tedaj, leta 1939, že obstajal, potem se v Sloveniji ne bi zgodilo to, kar se je! Ne, ravno nasprotno: ker je tedaj, leta 1939, v nekem smislu že obstajal (ker torej dela vse, da bi bil prevedljiv v tisti čas, v tisti »nekoč«), se je v Sloveniji zgodilo to, kar se je zgodilo. Ob tem pa se ne vsiljuje le vtis, da smo sredi vojne dveh vojn, ampak da to vojno tudi vodi človek, ki je v vojni s Slovenijo, tako da se tista dobro znana revizionistična, antikomunistična »vzporedna« mitologija, po kateri so komunisti napadli Slovenijo, ki so jo skušali potem domobranci in nacisti osvoboditi, dovrši in »sprosti« na državni proslavi, na kateri osamosvojitelje – veterane osamosvojitvene vojne – rokohitrsko in fantazijsko prelevijo v domobrance, ki končno premagajo partizane.

Janez Janša skuša iz slovenskih glav izbrisati in izžgati komunizem, slovensko zgodovino skuša »odrešiti«, ali bolje rečeno, Slovence skuša z ideološko selitvijo v leto 1939 prepričati, da komunizem sploh ni nikoli obstajal. To je kakopak edini način, da njega samega – žrtev komunističnega terorja – Zgodovina rehabilitira in zveliča, edini način, da v prihodnosti obvelja za Resnico, edini način, da s svojim Zasliševalcem končno zamenja vlogo.