Ivan Ketiš: »Oni pa gredo naprej kot ruski tanki«

»Lahko, da nas želijo ukiniti, nas pridružiti tehničnemu centru, da bo te prostore v središču Maribora dobila škofijska gimnazija.«

SERŠ je Srednja elektro-računalniška šola Maribor. Je največja srednja šola v Mariboru in njen ravnatelj Ivan Ketiš je najbolj izkušen srednješolski ravnatelj. Pred dvema mesecema so ga iz superministrstva obvestili, da bodo SERŠ organizacijsko priključili k Tehničnemu centru Maribor. Od tedaj je Ketiš vodja upora proti ministrstvu. Usmerja svoje dijake, učitelje in starše, ki potez ministrstva ne razumejo. Ivan Ketiš v tem intervjuju plastično opiše, s kakšnimi nasprotniki ima opravka.

Imate kdaj občutek, da imamo v Sloveniji izredne razmere?

Videti je, da res. Sodeč po ukrepih, ki jih tudi sam spremljam, očitno vladajo v naši državi izredne razmere, čeprav zanje utemeljenih razlogov ne bi smelo biti. Moje osebno mnenje je, da politika to recesijo izkorišča za uresničitev svojih zamisli, ki s samo krizo nimajo nobene zveze.

Vašo šolo želijo priključiti tehničnemu centru in vi se temu neutrudno upirate. Slutite za tem kak drug namen?

Gotovo. Predvsem zato, ker racionalni argumenti prav nič ne veljajo. Zaradi načrtov ministrstva, ki nas želi ukiniti in nas priključiti tehničnemu centru na Teznem, smo v šoli spisali že osem ali devet izjav za javnost, pa jih na ministrstvu niso niti prebrali. Zakaj to trdim? Pred tednom smo jih obvestili, da so bili naši dijaki tretji na svetovnem prvenstvu v robotiki v Ciudadu de Méxicu in da pričakujemo, da se jih bodo na ministrstvu vsaj spomnili, če jih že ne bodo povabili k sebi. Na to ni bilo odziva. Ker verjamem, da na ministrstvu niso tako pokvarjeni, sklepam pač, da nas sploh ne berejo. Še posebej, ker je šolski minister kljub poplavi naših sporočil že dvakrat poudaril, da ne razume, v čem je težava.

»Ko so mi povedali, da nas nameravajo priključiti, sem sprva pomislil, da gre za skrito kamero. Potem pa ugotovim, da mislijo s tem povsem resno.«

In kakšna je vaša teorija zarote, kaj je resnični namen?

Več jih je. Če nimaš po Sloveniji več 150 šol, ampak samo še 40 centrov, se pogovarjaš le še s 40 ljudmi, ki jih je laže nadzorovati. Potem obstaja še druga razlaga, ki so jo nekateri zaradi nerazumljivih potez ministrstva ravno tako začeli jemati precej zares. Lahko, da nas želijo sprva odpraviti, nas pridružiti tehničnemu centru, da bo te prostore v središču Maribora dobila škofijska gimnazija. Saj veste, cerkvene nepremičnine v Mariboru sedaj banke rubijo in prej ali slej bodo tudi oni potrebovali nove prostore. Vem, da je lahko to zgolj ena od teorij zarote, vidite pa, kje smo se znašli zaradi neverodostojne politike, ki jo izvajajo na ministrstvu.

Kdaj pa je v vaših očeh ministrstvo izgubilo verodostojnost?

Ko so me konec maja poklicali na prvi sestanek, sem še mislil, da je pri njih nekaj modrosti. Mislil sem, da imajo v mislih neko statusno preoblikovanje, ki je povezano s tem, da je naša šola sedaj zavod z dvema šolama. A ko so mi povedali, da nas nameravajo priključiti, sem sprva pomislil, da gre za skrito kamero. Potem pa ugotovim, da mislijo s tem povsem resno. Da vam sedaj še ponazorim, kakšna je verodostojnost tega ministrstva, poglejte ta dopis iz 13. junija. Tukaj v tretji točki pravijo, da so že večkrat javno poudarili, da združitev šol ne prinaša presežkov med učitelji, niti ni to namen združitve. Potem pa pride čez osem dni nov dopis, na katerem je podpisan isti dr. Jurij Šink in v katerem ta pravi, naj se šole med seboj zaradi načrtovane reorganizacije povežemo pri sestavi kadrovskega načrta, s katerim bi laže predvideli možne presežne delavce, ki bi jih dobili zaradi statusno-pravnega preoblikovanja. Skratka, kot noč in dan, pa je vmes minilo le osem dni. Kakšni uradni dokumenti so to?

Vi že veljate za ravnatelja upornika. Se vam zdi, da so drugi ravnatelji prehitro klonili?

Da, mislim, da so hitro klonili. Zadnji mesec je bilo opravljenih že kar veliko reorganizacij, ki so šle vse mimo brez posebnih protestov. O meni pa so prepričani, da se upiram zgolj zato, ker sem tik pred upokojitvijo in nimam več kaj izgubiti. Ne ne, ne poznajo me. Že v svojem prvem ravnateljskem mandatu v osemdesetih letih se tudi nisem pustil. To je bilo leta 1983, ko so v trenutku usmerjenega izobraževanja želeli iz naše šole na Ptuj preseliti elektrooddelke. Danes nam razlagajo, da je treba šole združevati v nekakšne centre, tedaj so nam razlagali nasprotno, da je treba šole razdruževati in da je prihodnost v ozkih, strokovnih usmeritvah. Tudi takrat se nismo pustili. Šlo je celo tako daleč, da je Ptuj Mariboru zagrozil z blokado dobave mesa. Spomnim se članka v Teleksu, kjer je pisalo: Svinjina v zameno za elektrooddelke!

Zakaj se torej tako upirate načrtom ministrstva, da bi vas vključilo v center?

Za nas sta ključni dve stvari. Ena je način upravljanja. Kot največja mariborska šola, ki je v odličnem finančnem stanju, naj bi imeli v novem centru v 17-članskem svetu zgolj dva delegata. Majhna lesarska šola, ki ima 200 dijakov in kakšnih 250 študentov, pa bi recimo imela štiri glasove. Ne le da mi ne bi imeli direktorja, še svojega ravnatelja ne bi imeli. Druga točka pa je razpolaganje s sredstvi. V novem centru, tudi če bi naša šola neposredno pridobila nekatera namenska sredstva, recimo, da bi nam elektropodjetja sofinancirala učilnice za elektroinštalacije, bi lahko ta denar znotraj zavoda preusmerili drugam. In ker smo finančno zelo uspešni, druge šole, s katerimi nas združujejo, pa manj, bi to verjetno postala kar stalna praksa. Če ponazorim, to je tako, kot če bi združili Avstrijo, Hrvaško in Makedonijo, pa v novi državi Avstrijci ne bi odločali ne o financah ne o svojem predsedniku. Predsednika bi jim lahko postavili Makedonci ali Hrvati, samo Hrvati pa bi odločali o financah.

… poleg tega je vaša šola v Mariboru razmeroma dobro znana, ima tudi neko ime in je priljubljena …

… točno. Priljubljenost posameznih programov ali poklicev, priljubljenost nekaterih študijskih smeri je neposredno povezana z ugledom, ki ga ima šola. SERŠ je ta ugled gradil desetletja in ne vem, kako politiki tega ne sprevidijo, zakaj ne vidijo celih generacij ljudi, ki so šle skozi to našo šolo in ki jim še danes nekaj pomeni. Ko danes hodim po mestu, me ustavljajo neznanci, še starejši, kot sem sam, in mi pravijo: Prav je, da se borite za našo elektrošolo, kar tako naprej! Združitev v neki center se morda sliši moderno, a s tem bi šola izgubila prepoznavnost. Tudi med dijaki smo naredili manjšo anketo o tem, katere programe učijo v bližnjih centrih, in rezultat je bil porazen. Še dijaki niso vedeli za ponudbo. Če pa kdo hodi na SERŠ, vsi vedo, kam hodi. Tudi delodajalci.

Ko so zadnjič pod ministrom Slavkom Gabrom v Mariboru reorganizirali srednješolsko mrežo, je postopek trajal nekaj let in ministrstvo je pripravilo več študij, vse do tiste o novi prometni ureditvi. Ima tokrat ministrstvo pripravljeno kakšno strategijo ali elaborate?

Kakšno strategijo! Glede našega združevanja v center ni bilo niti enega vsebinskega sestanka, predstavniki ministrstva niso odgovorili niti na eno od naših izjav, ki smo jim jih poslali, ministrstvo ni zanimalo niti mnenje sveta zavoda! Ko sem to omenil, mi je na enem od sestankov državna sekretarka odgovorila, da se ministrstvo odloča, s kom se pogovarja, in za zdaj se še z mano. Prepričan sem, da take demokracije ni niti v Savdski Arabiji. Eno izmed osnovnih in najpomembnejših vprašanj je že lokacija. Ogromno nam pomeni, da je čez cesto fakulteta, s katero sodelujemo in kamor vsak teden pošiljamo svoje dijake. Okrog sto metrov stran je Univerzitetna knjižnica, večja od vseh knjižnic v centrih po Sloveniji. Po selitvi strojne šole iz naše soseščine v center na Tezno se je strojnikom vpis korenito zmanjšal. Za tako selitev se je odločila prva Janševa vlada. Po tej, z ničimer utemeljeni selitvi, so se občutno zmanjšale možnosti za oblikovanje sedaj predlaganega centra.

Zakaj se je strojnikom zmanjšal vpis?

Zato, ker je okrog 80 odstotkov dijakov vozačev. Sedaj se dijaki pripeljejo na mariborsko železniško ali avtobusno postajo in gredo peš do naše šole. Če pa bi morali na Tezno, bi nujno potrebovali novo prevozno sredstvo. In ko so tja preselili strojnike, se jim je vpis zmanjšal, pri nas pa je vpis zrasel. Ampak to je samo za ponazoritev, glavna težava je seveda v tem, kako na pamet to počne ministrstvo. Prepričan sem, da je ves ta načrt nastal na Masarykovi v Ljubljani, na ministrstvu, ne da bi si sploh ogledali fizične razmere v Mariboru. Proces združevanja šol vodita dva človeka, državna sekretarka Mojca Škrinjar in vršilec dolžnosti direktorja direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih dr. Jurij Šink, minister pa stvari tako ali tako ne razume in tudi nam priznava, da ne ve, v čem je težava. Ampak poglejte, v čem je težava: na enem od sestankov je dr. Šink vprašal celo, kje je Tezno in zakaj je to težava. Se pravi, nekaj združujejo, to Tezno je kot problem ves čas v naših glavah, on pa nas vpraša, kje je Tezno. Ampak a veste, kaj je potem na to rekla državna sekretarka?

Kaj?

Vprašala je, kaj je Tezno. Kaj je Tezno, a razumete? Kaj je Tezno! Nam pa se dobesedno trga. Nato ta gospa, državna sekretarka, spet pravi, ah, saj to ni problem, češ da bodo dodali še kak avtobus. Nimajo nobenih analiz, ničesar in vse po vrsti zavajajo. Edina analiza, ki sem jo videl, je bil list formata A4, na katerem je brez žiga, glave ali podpisa pisalo: plusi centrov pred samostojnimi šolami. Nekaj takšnega sem zadnjič videl pred desetimi leti. In potem ta državna sekretarka Škrinjarjeva nam ne pusti do besede, češ da ona vodi sestanek, in začne na tem svojem sestanku naštevati te pluse. V centru se laže dela, pravi, v centru je laže razporejati kadre, našteva, v centru je lahko samo ena knjižnica in podobne bedarije. Kolega z lesarske jim je kasneje rekel, da bodo njihovi dijaki do te knjižnice potrebovali uro in pol iz Limbuša. Ali na ministrstvu vedo, da knjižnica ni namenjena samo izposoji, ampak, da je to mesto vsakodnevnega študija in del vzgoje in izobraževanja? Ponujanje centra je nekaj takšnega, kot če imate taksislužbo, pa pride nekdo k vam in vam reče, da bi bilo veliko bolje, če bi namesto taksijev kupili tovornjak, ker bi lahko potem vozili še razsuti tovor. To je temeljni problem naše komunikacije z ministrstvom. Mi nastopamo s številkami, s podatki, konkretno, oni pa govorijo, kako so centri fajn, kako so lepi, kako je to vse high. Niti pri najosnovnejših stvareh nimajo prav. Trdijo, da bodo v centrih kadrovski prihranki, manjša administracija, mi pa imamo številke, ki pravijo, da je v centrih zaposlenih zelo veliko vodilnih delavcev. Ptujski center ima recimo kar štiri vodilne delavce, mi pa samo enega na 900 dijakov. Večkrat sem jim povedal, naj nehajo govoriti, kako so centri super, ko pa vsak mesec dobim prošnje enega od centrov, enkrat s Ptuja, enkrat iz Slovenj Gradca, ali lahko njihovim zaposlenim pomagam pri službi. Isto velja za deficitarne poklice. V teh centrih število vpisanih še bolj upada zaradi vseh razlogov, ki sem jih že naštel. Pri nas, ki poklice promoviramo, pa vpis celo relativno raste.

Prej ste omenili izkušnjo z reorganizacijo srednjih šol v času komunizma. Kako je proces potekal takrat?

Še danes ne morem verjeti, da smo v tistem totalitarnem sistemu lahko razpravljali, da smo imeli izdelane elaborate in tako naprej. V osemdesetih letih smo imeli celo načrt združitve z mariborsko II. gimnazijo. V tistem totalitarnem sistemu smo potem leta 1983 imeli celo referendum o združitvi, s tajnim glasovanjem. In ker smo bili učitelji na tej šoli proti, je politika našo voljo upoštevala. Govorim seveda o totalitarnem sistemu, kjer so pri reformah poskušali upoštevati najrazličnejše interese, interese uporabnikov šolskega znanja, staršev, učiteljev, in kjer ni šlo kar tako na horuk. Danes očitno ne moremo imeti vsega. Imamo sicer demokracijo, odločati pa ne smemo. Pa čeprav se ne odločamo o zlaganju krompirja, ampak o tako pomembni stvari, kot je zaprtje šole s šestdesetletno tradicijo.

Zakaj pa so bili na ministrstvu, poleg tega, da vas hočejo ukiniti, tudi proti ravnateljici, vaši naslednici, ki jo je izbral svet zavoda?

Že pri prvem pogovoru z dr. Jurijem Šinkom na ministrstvu mi je bilo neposredno povedano, da so se odločili, da nas pridružijo srednji strojni šoli. Vprašal sem jih sicer, kako je to mogoče, ko pa smo večji od njih, a sem dobil odgovor, da velikost ni pomembna. Potem pa pravi gospod Šink, da imajo pri naslednjem koraku težavo. Le kaj imajo sedaj, sem se vprašal. Pa pravi, da morajo ustaviti imenovanje moje naslednice. Potem se oglasi pravnica z ministrstva in popravi direktorja Šinka, gospod direktor, mi ne moremo ustaviti imenovanja, ker so jo že izvolili. Tukaj spet vidite, kakšna je njihova strokovnost. Na kar dr. Šink hladno odvrne, da potem ministrstvo pač ne bo dalo soglasja. In se spet oglasi pravnica, ki pravi, gospod direktor, mi ne dajemo soglasja, ampak mnenje. Na kar on reče, in tukaj stvar postane že malce smešna, da bodo dali negativno mnenje. Ta njihova kadrovska obsesija je šla celo tako daleč, da so mi začeli groziti. Pred soočenjem na televiziji mi je recimo dr. Šink rekel, češ, mi vemo vse o vas, še več, kot veste vi sami o sebi!

Ste to razumeli kot resno grožnjo?

Ne, zgolj kot dejstvo, da so o meni začeli zbirati informacije, kar se mi zdi otročje. Tako so dali vedeti, češ da vedo, da sem trdo prijel tri učitelje, ki so glasovali za ravnatelja, ki ga na ministrstvo imenujejo ’naš’ kandidat. Med petimi kandidati za mojega naslednika je bil namreč tudi eden s Ptuja, David Drofenik. Z ministrstva so, česar v svojih sedmih ali osmih mandatih še nisem doživel, neposredno klicali nekatere člane sveta, da morajo glasovati za tega Drofenika, ki je, nič kaj naključno, velik zagovornik združitve naše šole s centrom in ki je staršem ob predstavitvi tudi razlagal o teh združitvah in pridružitvah šol, česar tedaj nihče od nas in staršev ni dobro razumel. Se pravi, da so na ministrstvu ta načrt imeli že veliko prej. A kakorkoli, na konferenci sem tri omenjene učitelje res trdo prijel. Toda zato, ker so glasovali v nasprotju z voljo učiteljev na šoli. Tudi šolska pravnica jim je veliko kasneje razložila, da niso poslanci, ki glasujejo po svoji vesti, ampak so delegati, predstavniki učiteljev, ki morajo upoštevati njihovo voljo.

Državna sekretarka Škrinjarjeva, s katero ste se o tem pogovarjali, je bila v prvi Janševi vladi pristojna za osnovne šole in vrtce. Kako sedaj v tako kratkem času sploh razume vlogo srednjih šol?

Ja, to je pa katastrofa. Karkoli jo vprašate, vse obrne na osnovne šole. Vprašamo jo, kaj menite o srednjih šolah, ona začne govoriti o vrtcih in osnovnih šolah. Na enem od sestankov z ravnatelji srednjih šol je nekaterim zaradi tega kar počil film in so začeli kričati, da so ravnatelji srednjih šol. Ona pa spet: No, pa poglejmo, kako je to pri osnovnih šolah. Ne, nas to ne zanima. Na sestanku začnemo govoriti o normativih v srednjih šolah, državna sekretarka pa takoj o podaljšanem bivanju v osnovni šoli. Seveda je razumljivo, da govori tisto, kar pozna, a potem bi bilo po eni strani prav, da je gospa malce manj arogantna in da posluša sogovornike. V resnici pa se sogovornikom izogibajo. Ko so bili člani vlade sedaj v mestu, jih je hotel kolega z lesarske šole povabiti k njim, hotel jih je z avtobusi peljati na Tezno, da sami ugotovijo, kako dolgo to traja. A se seveda povabilu niso odzvali. Ko smo imeli tiskovno konferenco proti združevanju, ravno tako ni bilo nikogar z ministrstva, češ da niso dobili vabila. A smo jim vabilo poslali s povratnico, vedoč, da jim utegnejo računalniki »ponagajati« pri naših e-poštah. Ali pa, ko smo imeli konec junija na Bledu posvet ravnateljev. Dr. Jurij Šink in gospa Škrinjar sta bila napovedana, vsi ravnatelji so bili tam, nakar smo izvedeli, da ju ne bo, ker se spet pogajata s sindikati. Kot da ministrstvo nima moči, da prestavi pogajanja s sindikati na kak drug dan. Kasneje sem izvedel, da je menda šlo za podaljšano bivanje v osnovnih šolah.

»To je nekaj takšnega, kot če imate taksislužbo, pa pride nekdo k vam in vam reče, da bi bilo veliko bolje kupiti tovornjak, ker bi lahko potem vozili še razsuti tovor.«

Kako pa ste razumeli potezo ministrstva, ki je objavilo seznam ravnateljskih plač?

Kot strel v koleno. Ta politika želi javnost pridobiti na svojo stran na zelo sprevržen način. Ne govorijo o nekih strokovnih argumentih, ampak o tem, da gre za varčevanje, pa da ne razumejo razburjenja nekaterih šol, pa da se zgolj nekateri ravnatelji oklepajo svojih stolčkov in tako naprej. Potem pa že čez dva dni objavijo lestvico plač ravnateljev. Malo sem se zarežal, pričakoval sem, da bo tako, a sem bil nato še sam jezen, koliko nekateri zaslužijo. Kljub temu so se malce zafrknili, ker je bil na seznamu ravnateljev, ki največ zaslužijo, tudi ravnatelj s Ptuja, član SDS. In potem, ko je Žiga Turk videl, da so naredili napako, je celo izjavil, da si ravnatelj zasluži tako visoko plačo, da je še premalo plačan in da šolski center na Ptuju res odlično dela. Se pravi, da so se ustrelili v koleno. Kljub temu je pri večini ljudi ostal ta priokus, kot da je bistvo problema v nekih ravnateljih, ki se borijo za svoj položaj. K sreči mene v to kategorijo ne morejo dati. Že dvakrat sem hotel zapustiti šolo, celo predlagal sem svetu zavoda, da sprejme mojo odpoved, a so me prosili, naj ostanem v teh časih. Češ da ladje, ki jo ministrstvo potaplja, ne smem zapustiti, oziroma da sem dolžan še ostati.

Zakaj ste torej tako trmasti?

Ker mi ni vseeno za šolo, v kateri sem preživel vse življenje in kjer sem bil tudi sam dijak. Trdno sem prepričan, da če ministrstvo svoj načrt izpelje, je to umiranje na obroke, ki bo slabo za šolo, za učence in za stroko ter za te poklice. Ali bomo v nekem šolskem centru dobili 8000 evrov, da bomo svoje učence poslali v Mehiko na tekmovanje v robotiki? Seveda ne, rekli nam bodo, naj se nehamo repenčiti. In če bomo priključeni k centru, bomo še naprej vlagali denar v promocijo t. i. deficitarnih poklicev? Zakaj bi? Da gre denar drugam?

Vidim, da ste res navdušen elektrotehnik. Toda ali ni za ta novi globalni svet pomembnejše splošno znanje, ne pa razmeroma hitra specializacija v srednji šoli?

Bom odgovoril konkretneje. Danes je največja težava denar, tako da tudi študij elektrotehnike še prehitro postaja preveč ’splošen’. Vse več je simulacij na računalnikih, ker je to ceneje kot delo v laboratoriju. Če narediš napako, če kaj narobe zvežeš, se mora pokaditi, in prav je, da te tudi malce strese. Ne pa, da računalnik zgolj napiše: error. Elektrotehnikov danes skorajda ni več. Danes imate podjetja, kjer je elektrotehnik le delovodja, drugi pa so picopeki in slaščičarji, ki delajo po navodilih.

Kako torej vidite rešitev te težave? Če namerava ministrstvo kljub vašemu nasprotovanju še naprej uresničevati načrt, utegne to zgolj povečati upor.

Ker je toliko generacij končalo našo šolo, ker je ljudi, ki so povezani z našo šolo, tako veliko, razmišljam celo, da bo jeseni izbruhnil kakšen večji upor proti ministrovim načrtom. To ni tako za lase privlečen strah, kajti ogromno ljudi, tudi volivcev konec koncev, je za ohranitev samostojne šole. Po drugi strani bomo izpeljali vse možne pravne ukrepe. Že prvi, zgolj površni pregled pravnih aktov, ki jih na ministrstvu sedaj sprejemajo v zvezi z našo šolo, kaže, da se to dogaja v nasprotju s številnimi zakoni, zaradi česar smo prepričani, da bomo dosegli pravno razveljavitev sklepov. Oni pa gredo naprej kot ruski tanki. Najhuje je, da se lahko mi sedaj o tem pogovarjamo, razpravljamo, karkoli. A ne glede na vse skupaj gre danes ta predlog na vlado. Tako, kar po domače, bi rekel.

Bo jeseni v kakem delu države zmanjkalo elektrike ali pa bodo po ministrstvih ugašali računalniki?

V nasprotju s tem, kaj meni ministrstvo, dejansko omejujemo poteze naših dijakov. Ti so že imeli precej divje zamisli o tem, kaj storiti. Tudi takšne, ki niso čisto zakonite. Ne vem, ali bi sploh lahko, a recimo, da bi se hoteli spraviti na računalniški sistem šolskega ministrstva in podobno. Morda bi ga lahko zrušili, morda ne, pri nas imamo kar nekaj bistrih dijakov. Ampak zabičali smo jim, naj o tem ne razmišljajo.

No, slovensko šolsko ministrstvo bi pa verjetno bilo mala malica za vaše učence, ki jih še FBI nima povsem pod nadzorom.

Moram priznati, čeprav se zavedam, da to ni najbolj posrečena čestitka, da bi včasih najraje kakšnemu našemu dijaku, ki ga zaslišuje policija, stisnil roko. Pred časom so kriminalisti recimo ugotovili, da je eden naših brskal po računalnikih izraelske vojske. Seveda se to ne sme, to so te državne skrivnosti in tako naprej. A fant je veliko slišal o Izraelu in po njegovih trditvah ga je zgolj zanimalo, ali ima recimo jedrsko oborožitev, o kateri se toliko špekulira, koliko tankov ima in podobno. Skratka, nič slabega, le samoizobraževal se je. In dobra šola seveda ne podaja informacij, ampak mora učence predvsem naučiti, kako sami pridejo do virov.