Kdor prej umre, je dlje mrtev!

Hitler je preživel! Preživel je II. svetovno vojno, preživel je tisti berlinski bunker, preživel je svoj lastni samomor. V resnici ga sploh ni naredil. Nemški vojaki, njegovi osebni stražarji, so lagali. Rusi so lagali. Američani so lagali. Vsi so lagali. Hitler je preživel, se potuhnil, prevzel lažno identiteto (Adolf Munchenhauser), preplul Atlantik in emigriral v Ameriko, kjer so ga za nekaj časa internirali (v tajno nevadsko taborišče Rebecca), potem pa izpustili. Ostal je v Ameriki in celo odprl fast-food restavracijo McBratwürtz. Vsaj tako pravi švedski dokumentarec Sto let zla. Če se boste naslednje dni, tam med 16. in 21. julijem, slučajno klatili v okolici Ljutomera, si ga lahko ogledate na Grossmannu, osmem Festivalu fantastičnega filma in vina, na katerem se bo vino že tradicionalno spreminjalo v kri. A brez panike, ne potrebujete niti zemljevida niti gpsa – dovolj je, da greste za vonjem po krvi. Ne morete zgrešiti.

Lokacijo boste itak zlahka prepoznali: na Paradi propada bodo korakale postapokaliptične pošasti, Jaume Balaguero, španski in evropski kralj groze in terorja (Tema, Snemaj! itd.), bo predstavljal svoj novi šoker Medtem ko si spala, Alex Chandon, kralj britanskega gravža, mu bo – v prvi osebi, se razume – kontriral s svojim novim splatterjem Izrojeno, v živo bo tam tudi britanski youtubski šokmojster Lee Hardcastle s svojimi makabrističnimi, grand-

guignolskimi animacijskimi kvikiji (otroke skrijte, magari v cerkev!), kako legendarni Nicholas Ray (Upornik brez razloga) v Jugoslaviji ni uspel posneti grozljivke, vam bo v filmu Doktor Rej i djavoli – lahko pa tudi v živo – pojasnil Dinko Tucakovič, ki je ta film delal, odkar pomnim (scenarij sem bral pred natanko dvajsetimi leti, v Benetkah, med Igro solz in Pršutom, pršutom), tisti fani in fanice grozljivk, ki mislijo, da ob grozljivkah najbolje vreščijo, se bodo borili za titulo Kralja oz. Kraljice krika (no, za intonacijo bo poskrbela Soba z metulji, v kateri se srečajo kultne horror kričačice Barbara Steele, Erica Leehrsen, Heather Langenkamp, Camille Keaton, P.J. Soles in Adrienne King), mojstri make-up efektov – Mad Squirrel FX – vam bodo na delavnici pomagali do absolutno grozljivega looka, glavne avtograme pa bo delil Goran Marković, legenda jugofilma (Tito in jaz, Državni razred, Posebna vzgoja, Turneja), sin klasičnih igralcev, Radeta Markovića in Olivere Marković (vedno v njegovih filmih), letošnji častni gost in dobitnik nagrade za življenjsko delo (Hudi stari maček), ki je v svoji dolgi karieri pridelal tudi opazno dozo fantastičnih filmov, recimo Variolo vero, v kateri izbruh črnih koz Beograd prelevi v policijsko državo (ja, ničelni pacient je Albanec, in ja, zunanji sovražnik bi to katastrofo lahko zlorabil za rušenje samoupravljanja!), Zbirni center, v katerem se iz grobov vračajo mrtvi, sicer krepko razočarani in besni, ker jim živi še vedno ne dajo miru (še vedno jim tudi kradejo!), in Že videno, najbolj slavno jugogrozljivko, v kateri Anica Dobra med seksom pridela rekordni, ultimativni orgazmični krik, kar daje slutiti, da pri orgazmu ne gre le za užitek, ampak za morbidno zmes užitka in groze.

Zato preplavite Ljutomer! Grossmann je pač Grossmann: festival, na katerem se groza spreminja v užitek, užitek pa v grozo – in na katerem se vino spreminja v kri, kri pa v vino. Tu gre za poslednje reči, za poslednje resnice – za življenje in smrt. Kdor prej umre, je prej zombi! Kdor prej umre, je dlje mrtev! Poglejte si le kanadskega Manborga, obešenjaški remiks arkadne igre, stripovske norosti in sci-fi kiča, v katerem nemrtvi vojak, ki se prelevi v kiborga (okej, man-borga), poskrbi, da mnogi drakulonski, fašistoidni demoni in kreature, ki jih v futuristični areni pošiljajo nadenj (Rocky s pošastmi!), umrejo prej, kot so računali, ali pa kanadski Pretep pošasti, v katerem se v ringu – na velikem pokopališkem, arenskem, gladiatorskem turnirju, sicer stalnici sodobne družbe (World Wrestling Entertainment) ter sodobnih filmov in TV serij – udarijo najbolj slavne pošasti, specifično, zombi, frankenstein, volkodlak, pošast iz močvirja, čarovnica, vampirka, kiklop in mumija, potemtakem pošasti, ki so že tisočkrat umrle in ki se jim zdaj mudi umreti še enkrat. Smrti nimaš nikoli dovolj. Če hočete videti, kako pošasti tekmujejo v tem, katera bo prej umrla, si poglejte Manborga in Pretep pošasti – če pa hočete videti, kako ljudje tekmujejo v tem, kdo bo prej umrl, poglejte skozi okno.

Prekletstvo Alp

A to ni še nič. Manborg in Pretep pošasti sta namreč – ob Stotih letih zla – le del programa Grossmann Grindhouse … ee, Grossmannove mesarije, da ne rečem klavnice: čakajte, da se prikažejo Hudi mački. Če hočete dober nasvet, potem si v imenu večje varnosti in boljšega stopnjevanja tempa najprej poglejte britansko poskočnico Harold postaja zombi: ja, Harold postaja zombi. In ja, do zore bo mrtev, pravzaprav nemrtev. Toda Harold – ne ravno tipični zombi, ne ravno konzument, ampak starec, ki itak počasi odmira in umira – ima smisel za humor. In ves čas beži. Socialne države, ki bi poskrbela za ostarelega bolnika, ni na spregled – valijo se le vigilanti, glasniki antisocialne države, ki ga hočejo likvidirati, kar je le drugo ime za evtanazijo, nadomestek socialne države. Ker se družbi ne izplača več, je kužen.

Če hočete videti film, v katerem žrtev sploh ne ve, da je žrtev, si poglejte španski psihotriler Medtem ko si spala, ki verjetno po malem svari tudi pred našim časom, časom zločinov brez žrtev (victimless crime, kot pravijo temu), časom, v katerem se ljudje niti ne zavedajo več, da so žrtve, če pa hočete videti film, v katerem se žrtev – ženska, tajnica iz Portlanda, v katerem je nekoč razsajal morilski, sociopatski Očim, pošast patriarhata – prekleto dobro zaveda, da je žrtev (seksizma, mizoginije, patriarhalne patologije), potem naj vas strese ameriški Srh, v katerem razsaja tipični serijski morilec, sociopatski nekrofil, ki pobija, posiljuje in obglavlja ženske, prepričan, da ga izzivajo, ker se jim mudi umreti – in zdaj se ta monster patriarhata končno zaljubi, toda ni nujno, da mu bo tako fajn kot njej.

Za razliko od Srha, ki izgleda kot posvetilo Očimu, pa ameriški šoker Soba z metulji izgleda kot posvetilo eurotrashu šestdesetih in sedemdesetih let, zato niti ne preseneča, da se v njem po dolgih letih vrača kultna Barbara Steele, nekdanja kraljica groze in krikov (in eurotrasha), vlažni sen mnogih fanov, fetišistov in kompletistov (Tarantino je tu povsem očitno zamudil!), kar je seveda zadosten razlog, da se fani pripravijo na najhujše – to, da zbira metulje, itak ne obeta nič dobrega. Od metulja do katastrofe je vedno le korak, toda nič krajši kot od Alp do katastrofe.

V švicarskem šokerju Sennentuntschi – Prekletstvo Alp imate zakotno, toplo, simpatično, bogaboječo alpsko vasico, v kateri se – ob gorskih lepotah, vintgarjih in jelenih, pravzaprav kot njihovo dopolnilo – vrstijo skrivnostni umori, samomori, narodne noše, lovski mačizem, verski fanatizem, predsodki, maskirani v vraže, seksizem, posilstva, demonizacije žensk, obsojenih na nemost, in epska izrojenost, očitno poganjek dolge folklorne obsedenosti s »pravo« moškostjo, moralno paniko in patriarhalno posesivnostjo. Nič, Sennentuntschi je prava alpska poskočnica. Manjka le Golica, pa bi imeli občutek, da se dogaja v slovenskih Alpah.

Da imajo fantje, ki organizirajo Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, res pikanten smisel za humor (in nič pikantnejši smisel za samoironijo), pa dokazuje tudi Izrojeno, ultrapikantni šoker, pravi mačkonski motherfucker, v katerem se štirje velemestni delinkventi v družbi dveh prizadevnih vzgojiteljev odpravijo na ekskurzijo v toplo, simpatično, zakotno yorkširsko vasico Mortlake, toda team-building se hitro prelevi v ekstremni torture porn, perverzno kombinacijo Odrešitve, Slamnatih psov in Teksaškega pokola z motorko, v kateri ljudje kar tekmujejo, kdo bo umrl na bolj kreativen način. Mortlake bi lahko bil tudi Lotmerk.

Toliko, da ne boste rekli, da niste bili posvarjeni. Ko torej pridete v Lotmerk, naj se vam nikar ne mudi umreti, kajti vaša smrt v kolosejih in multipleksih ne bo oglaševana – šokerjev, ki jih vrti Grossmann, namreč v kolosejih in multipleksih ne vrtijo. To so neodvisni filmi, ponosni na svojo divjo, gverilsko, odbito, transgresivno naturo in na svojo ekstremno svobodo. Niso le alternativa Hollywoodu, ampak vsem glavnim tokovom, vsemu mainstreamu, korporativnemu, državnemu, paradržavnemu, nacionalnemu in kar jih je še.

Kri, znoj in fiks

Na Grossmannu pa bodo na voljo tudi drugi utečeni, tako rekoč pregovorni programi, od Slakovih Hudih mačkov, potemtakem nabora kratkih filmov, v katerih vas čakajo človeške korenice, eterične ličinke, TV džanki, ki požre samega sebe (in gre pri tem do konca), možje, ki molčijo, volkodlaki, poslednje večerje okostnjakov, sestradani zombiji, ki ne jedo črncev (dokler ne zaslišijo nutricionističnega poziva k uravnoteženi prehrani), tip, ki pofuka svoj kuhinjski lijak, in slovenski verski fanatiki, antisemiti in rasisti, ki ob stanovanjskem zavarovanju prodajajo tudi »duhovno zavarovanje po meri belega človeka« (Med mano, tabo in Bogom, via Tomaž Gorkič), do Hrupnih mačkov, kar je kakopak le drugo ime za plaz dokumentarcev o alternativah, subkulturah, undergroundu, utopičnih polsvetovih in paralelnih svetovih rokenrola, metala, hardkora in punka, recimo o bendu Karp (Karp živi!), pa o bendu Ministry (Fiks), pa o zadnji prodajalni vinilk v angleškem Teessidu (Poslednje zatočišče), pa o neodvisnih založbah, ki izdajajo hrup, kakršnega v liftih korporacij – kaj šele v liftih korporativnih založb – ne slišite (Kri, znoj in vinil), in kakopak – že tradicionalno – o srbski alter sceni, bodisi niški (Jočemo za temnimi očali) ali beograjski, zdajšnji (Polna vilica ljubezni) in nekdanji (V iskanju beograjskega podzemlja, Fanzini z Marsa), na kateri so alternativci v času Slobodana Miloševića, vojn, izolacije in sankcij počeli norosti, da bi ostali normalni, toda samoprepričevanje, da so neodvisni in alternativni, da niso del Srbije, da s tem, kar počne Srbija nimajo nič, da živijo v svojem svetu, v svoji radikalni, eksperimentalni umetniški utopiji, jih ni rešilo – kot pravi v Fanzinih s Marsa eden izmed njih, sta vse te vojne in revolucije preživela le dva odstotka pionirjev punka. Prostori alternativnosti so prostori rezistence – tu gre za življenje in smrt. Kdor tega ne dojame, pade.

V odličnem »dnevniškem« dokumentarcu Bend v sodobnem svetu imate TV Buddhas, neznani nemško-izraelski garažni bend, ki pride na krajšo turnejo po Ameriki, pa potem ne najde in ne najde lokacije, na kateri bi lahko igral. Če dobijo špil, potem se ne prikaže nihče – ali pa jim ga odpovejo. Za nastope celo sami plačujejo. »Sinoči smo zaslužili 37 dolarjev.« Naslednji špil pa je odpovedan. Verjamejo v glasbo, v katero ne verjame nihče več. Klubi, v katerih je nekoč stanovala alter scena, so zdaj zapuščeni in odpisani, čisti ghost clubs, toda tudi male in velike vukojebine, v katere prihajajo (in ki jih lahko običajno vidite v ameriških filmih o zakotnih, zaprašenih, zavrženih, apatičnih, brezizhodnih malih mestih), izgledajo kot mrtva mesta, mesta duhov, ghost towns, iz katerih je izginilo vse tisto, kar bi jim lahko dalo žmoht in energijo. Kaj se je zgodilo? Nič, pridrvel je glavni tok, mainstream, ter odnesel, odpihnil in opustošil vse alternativne poglede na življenje, družbo, umetnost in glasbo, tako da je v mestu ostal le en tok, le en trend, le ena nota, le ena slika, le en lifestyle, le ena oblika brezosebnosti, ki je ljudi spremenila v zombije, prepričane, da ni boljšega kluba od youtuba ali facebooka, tako da lahko TV Buddhas koncertirajo le v svoji motelski sobi.

Da se kaj takega ne bi zgodilo v Ljubljani, pa tudi v drugih slovenskih mestih, je – kot lepo pokaže dokumentarec Dekada smrada: 10 let Dirty Skunks – poskrbelo društvo Dirty Skunks (bazično dva fanta), ki je slovensko klubsko sceno, pripravljeno na to, da jo odnesejo ali pa vsaj temeljito obrežejo mainstream, apatija in mrtvilo, dobesedno zasulo z neodvisnimi, alternativnimi, antimejnstrimovskimi bendi, ali bolje rečeno, koncerte alternativnih bendov, za katere do prej ni slišal nihče, je organiziralo in promoviralo tako manično, tako intenzivno, tako partizansko, tako brezkompromisno in s takim do-it-yourself šlifom, kot da gre za življenje in smrt. Za kar pa je v resnici tudi šlo – v nasprotnem primeru se ti zgodi to, kar se zgodi neznanemu bendu v Bendu v sodobnem svetu: pride, pa ni nikogar. Na tisti sceni pač ni šlo za življenje in smrt. V Sloveniji bi neznani bend dobil več špilov, kot jih lahko odigra. Imel bi lahko daljšo turnejo.

Gotovo se spomnite tistega glasu, ki ga je v kultnem Polju sanj (1989) slišal Kevin Costner – ja, slovitega, skrivnostnega, hipnotičnega glasu, ki mu je govoril: »If you build it, he will come!« In res, Kevin sredi svojega orjaškega koruznega polja zgradi igrišče za bejzbol, na katerega potem pridejo že davno mrtve legende bejzbola, tudi Shoeless Joe Jackson, da bi odigrale svojo zadnjo partijo. Zgradil je – in legende so prišle. Tak glas je slišal – ali pa ta film videl – tudi Árni Rúnar Hlöðversson, član islandskega benda FM Belfast: doku Dvorišče namreč popisuje, kako je na svojem dvorišču priredil festival, na katerega so potem prišli vsi top alternativni bendi. Če zgradiš, pridejo. Vse je lahko druga scena. Vse je lahko prizorišče alternative. Vse je lahko fronta. Vse je lahko polje rezistence.

Sto let zla

Jasno, Sto let zla ni dokumentarec, ampak lažni dokumentarec, šaljivi dokumentarec, mockumentary, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s finskim Laibachkunstom Jekleno nebo (Laibachi so letos itak poskrbeli za novi look Grossmanna!), v katerem naciji – če že ravno ne Hitler – po II. svetovni vojni emigrirajo na temno stran Lune, od koder potem izvedejo invazijo na Zemljo. Sto let zla je fiktivni dokumentarec. Ne, Hitler ni preživel. Kje neki. Saj so njegovi osebni stražarji, Rusi, Američani, vojaki in politiki rekli, da ni preživel. A po drugi strani – Američani so rekli tudi, da ima Irak orožje za množično uničevanje. In Bill Clinton je rekel, da ni imel spolnih odnosov z Monico Lewinsky. Če se malce ozrete okrog, tudi po Sloveniji, boste hitro dobili občutek, da je res nekaj na tem, da je Hitler preživel.

Filmski festival :
Grossmannov festival fantastičnega filma in vina
Kje: več lokacij v Ljutomeru
Kdaj: od 16. do 21. julija 2012