Klavdij Sluban, fotograf

Prepotoval in fotografiral je že skoraj ves svet. Balkan, Črno morje, Baltsko morje, Karibe, Jeruzalem, Srednjo Ameriko. S transsibirsko železnico je potoval po Rusiji, bil je v Aziji, na Kitajskem, Japonskem, v Indoneziji, na Baliju, Sulawesiju. Ušli mu niso niti samotni in odmaknjeni Kerguelenovi otoki sredi Indijskega oceana, ki jih ladja s preostankom sveta poveže le vsakih nekaj mesecev in kjer ga je pejsaž še najbolj spominjal na Lunino površje.

A vsakič, ko se je vrnil s fotografskih popotovanj, je trajalo kar nekaj let, preden smo se lahko na lastne oči prepričali, kaj je ujel v objektiv. Presoja, katere fotografije pokazati občinstvu in katerih ne, v njem vedno zori silno počasi. Pri izbiri je neusmiljen. In še takrat, ko javnosti vendarle pokaže svoje fotografije, je teh včasih le za peščico.

Poleg tega so njegove fotografije drugačne, kot bi večina najverjetneje pričakovala od popotnika s tako spoštovanja vredno kilometrino. Niso podobne tistim, objavljenim v revijah, specializiranih za reportaže. In še zlasti niso podobne tistim, objavljenim v turističnih katalogih. Njegove fotografije niso barvite, bleščeče, eksotične. Niso komercialne. Gledalca ne mamijo k obisku oddaljenih ciljev, ne zapeljujejo ga. No, vsaj ne na prvo žogo.

Na eni od fotografij, ki si jih lahko te dni ogledate v Ljubljani, je denimo skozi zapackano okno vlaka ujel temačno, prostrano ravnico. Na drugi iz iste serije je možak, ki v podobno temačnem okolju odsotno, morda celo otožno zre skozi okno istega ali pa nemara drugega vlaka. Prav takšne so tudi njegove druge fotografije: na črno-beli film ujeti trenutki, ki ne ponujajo odgovora na vprašanje, kaj se je zgodilo, komu in kje. Namesto da bi rabile kot ilustracija dogodkov, so od njih dobesedno odlepljene. Edini namig, kje so nastale, najpogosteje ponujajo le naslovi posameznih fotografij in fotografskih serij. Fotografiji z vlaka sodita v serijo Vzhodno od vzhoda, ki je nastala med potovanji z ene skrajne točke Rusije na drugo s transsibirsko železnico in bo skupaj s še eno njegovo serijo, Druga obrežja – Baltsko morje, ki jo je posnel ob rečnih in morskih obalah Vzhoda, pri nas gostovala do konca julija.

Že od nekdaj ga je mikalo raziskovanje Vzhoda, najprej balkanskega, nato postsovjetskega in nato še tistega, geografsko najbolj oddaljenega. A le kako ga ne bi. Tudi sam je vzhodnjak. Je francoski fotograf slovenskega rodu. Ali pa slovenski fotograf, ki je znaten del življenja preživel v Franciji. Kakorkoli ga že pojmujemo, je očitno, da ga je pomagala izoblikovati prav ta razpetost med Zahod in Vzhod, med demokratično in socialistično ureditev, med urbano in podeželsko okolje.

Rodil se je slovenskim staršem v Parizu, a najzgodnejša leta je preživel pri mamini družini v vasici Livold na Kočevskem. Da bi ga starši čim manj pogrešali, so ga sorodniki neprestano fotografirali. To niti ni bilo tako zelo nenavadno, saj je njegova mama s fotoaparatom tudi sicer z dnevniško natančnostjo spremljala družinski utrip. Še celo, ko so očeta zaradi prehitre vožnje ustavili policisti, jih je vljudno prosila, ali lahko dogodek fotografira. Tako so starši iz Slovenije po pošti prejemali fotografije, na katerih je sin pobiral krompir ali v naročju pestoval kupček drv. »Stara mama je rekla, da verjetno še Tito ni bil tako fotografiran, kot sem bil jaz. A moram reči, da mi takšna pozornost nikdar ni bila všeč. Še danes mi ni. Mogoče sem tudi zato stopil na drugo stran,« ugotavlja.

Drobceni Livold, kjer so se vsi poznali, je pri sedmih letih spet zamenjal za večmilijonski Pariz. Kulturni šok je bil toliko večji, ker kot priseljenec ni znal jezika, a prav zaradi te »hibe« je začel v ljudeh že zelo zgodaj iskati tisto, kar se skriva za besedami, torej tisto, kar si v resnici mislijo. Intuitivnost je še danes temelj njegove komunikacije. Tudi ko potuje po deželah, katerih jezika ne zna, si nikdar ne beli glave s tem, kako bo navezal stik. Ljudi preprosto začuti.

Fotografirati je začel, ko je bil še mulec, a ni želel študirati umetnosti. Svojo ustvarjalnost je raje pustil zunaj dosega strokovnjakov in se vpisal na študij primerjalne književnosti ter diplomiral iz anglo-ameriške literature. Kljub temu je veliko prebral o fotografiji in že kmalu ugotovil, kateri je tisti fotografski način, ki ga sploh edini zanima. »Nikdar nisem imel dvomov glede tega. Pri teh stvareh sem res radikalen, skrajen. Mislim, da je to tudi edini način, da sploh kaj narediš v življenju. Da ne gledaš na to, kakšni so modni trendi, ampak izbereš neki svoj način, ki ga na dolgi rok ne gojiš le v fotografiji, ampak prav tako na vseh drugih področjih življenja,« je prepričan.

Pot, na katero je stopil kot mlad fotograf, mu je v naslednjih dveh desetletjih prinesla številne nagrade. Leta 2000 tudi denimo glavno francosko nagrado za fotografijo prix Niépce, leta 2009 pa najuglednejšo nagrado za fotografijo v Evropi sploh, nagrado evropskih založnikov; podelili so mu jo za serijo Vzhodno od vzhoda in je edini fotograf slovenskih korenin, ki jo je doslej prejel. A čeprav je priznan fotograf, vedo številni njegovi tovariši fotografi povedati, da ga še nikdar niso videli s fotoaparatom v roki. Nikdar! Si lahko predstavljate kaj takšnega? Fotografa, ki v rokah neprestano ne drži fotoaparata?

A tak je. Fotoaparat v roke vzame le, ko gre na katero od svojih nekajtedenskih fotografskih odprav. In takrat se drži strogih pravil. Ne bere turističnih vodnikov. Raje se poglobi v kakšno literarno delo, ki mu ponudi mehkejši, bolj čustven vpogled v prostor, v katerega se odpravlja. Pri projektu Druga obrežja mu je bila v navdih denimo knjiga Vladimirja Nabokova Druga obala, ki mu je omogočila neki čisto poseben, oseben pogled na ruski sever. Poleg knjige na pot vzame le še dobre čevlje in kompas. In seveda fotoaparat in filme. Fotografira samo na film. Fotoaparati, ki ti »skuhajo še kapučino in spečejo krofe«, ga ne zanimajo. Potuje sam. In ko je na poti, neprestano fotografira. Res – na Kubi se je prvič kopal šele, ko jo je obiskal že petič. »Ko sem v ustvarjalni fazi, mi sploh ne pade na pamet, da bi se sprostil. Tako sem našponan, da zjutraj vstanem in sem v pogonu, dokler se zvečer ne zvrnem v posteljo od utrujenosti. To je edino, za kar živim. Takrat preneham jesti, preneham komunicirati. Moje obnašanje postane podobno avtističnemu,« priznava.

Eden njegovih dosedanjih ključnih fotografskih projektov so fotografske delavnice za mladoletne zapornike, ki jih po vsem svetu prireja že petnajst let. Začel je v Franciji in nadaljeval v številnih drugih državah, tudi v Sloveniji, zadnja leta pa je odšel še onkraj Atlantika, v Srednjo Ameriko. Razmere v tamkajšnjih zaporih so grozljive. A tudi od glave do pet potetovirani fantje iz gvatemalskih in salvadorskih tolp ali maras so ga sprejeli medse.

Zaveda se, da pred mladimi, s katerimi dela, pogosto ni najsvetlejša prihodnost. A s svojo pedagoško metodo jim želi vedno pokazati le, da življenje kljub vsemu ima smisel. Tega je mogoče najti tudi v nečem »tako neresnem«, kot je fotografija. »Moj namen seveda ni, da bi postali fotografi. Pokažem jim le, kaj delam in kako. A ko vidijo, kako resno in poglobljeno se lotevam dela, jih že samo to vsakič znova potegne. Mislijo si, ta je nor. Ampak v pozitivnem smislu,« pravi. Projekt so povsod sprejeli z odprtimi rokami. Zapletlo se je le v eni državi. Presenetljivo je bila to prav Francija. Po zaostritvi političnih razmer so se nenadoma odločili, »da ni več sprejemljivo, da se fotograf skupaj z zaporniki po zaporu sprehaja tako prosto kot po livoldskem gozdu«.

Dokler je bil projekt v Franciji še dovoljen, je skupaj z njim v zapore hodilo še nekaj drugih znanih fotografov, tudi zdaj že pokojni sloviti Henri Cartier-Bresson. Ko mu je poslal prošnjo za sodelovanje, se sploh nista poznala. A gospod, ki je imel že skoraj 90 let, mu je naslednji dan odpisal, da pride. Potem sta dokaj hitro stkala pristen prijateljski odnos. Morda tudi zato, ker ga drugače od številnih drugih fotografov sam nikdar, res nikdar ni gnjavil, naj pokomentira njegove fotografije. Raje sta govorila o vsem drugem. Mojster ga je včasih celo priganjal, naj se vendar loti še kakšne delavnice. »Bil je zelo impulziven in včasih me je poklical na hišni telefon in rekel: ’Sluban, kdaj greva spet v zapore?’ Takrat sem mu odvrnil: ’Henri, počakaj, ne vem še, morda čez nekaj tednov ali pa čez nekaj mesecev.’ On pa je rekel samo: ’Znajdi se!’ in odložil telefonsko slušalko. Takrat je imel za seboj že nekaj infarktov in vedel je, da tega, kar je danes, jutri morda ne bo več. Morebiti je imel tudi zato do življenja tak odnos, kot da je še mladenič. Čudovito se mi zdi, če lahko človek to zadrži v sebi tudi v tako zrelih letih,« pravi.

Henri Cartier-Bresson še zdaleč ni edini velikan iz fotografskega ceha, ki ga je cenil. In še zdaleč ni padel v oči le francoskim legendam. Ob zadnjem obisku New Yorka sta prav posebno vez vzpostavila tudi denimo z Robertom Frankom, ki mu je vsaj po fotografski poetiki še bliže kot Cartier-Bresson. Najprej sta bila dogovorjena le za kratek obisk, kjer bi pozdravil maestra in šel svojo pot. A beseda je dala besedo. Srečevala sta se tri tedne.

Ravno te dni se z mislimi spet vse pogosteje vrača v Severno Ameriko. Resno razmišlja, da bi postala cilj njegove naslednje fotografske odprave, na katero se želi podati še pred veliko retrospektivno razstavo, ki se prihodnje leto obeta v Franciji. Mika ga, da bi jo mahnil proti mestom, ki so jih najbolj prizadele do skrajnosti zaostrene gospodarske razmere. Denimo proti Detroitu ali Chicagu.

In če jih bo res obiskal, nam bo čez kakšnih pet ali sedem let, če se mu bodo zdele fotografije dovolj kakovostne, morda le razkril, kako je skozi objektiv videl in občutil sedanje krizne čase.

Fotografski razstavi:
Klavdij Sluban
Kaj: Druga obrežja – Baltsko morje
Kje: Galerija Fotografija, Ljubljana
Kdaj: do 31. julija 2012
Kaj: Vzhodno od vzhoda
Kje: Galerija Vžigalica, Ljubljana
Kdaj: do 31. julija 2012