Grega Repovž

20. 7. 2012  |  Mladina 29  |  Uvodnik

Le propaganda

Predsednik vlade ima seveda prav. Navkljub vsemu veselju, ki ga kaže koalicija pri delitvi plena, le s temi besedami je namreč mogoče opisati njeno sladostrastje, ko si deli funkcije in vplivna področja, je vlada v resnih težavah. Zdaj ko je varčevalni sveženj ne samo sprejet in uveljavljen, se seveda zdaj kaže tudi tisto, kar so ekonomisti opozarjali v času sprejemanja: da bodo učinki negativni.

In taki tudi so. A to še ni vse. Okolje postaja do Slovenije do konca neizprosno: tako država ni več zmožna pridobiti nobenega dolgoročnejšega kreditnega aranžmaja, vezani smo na trimesečna kratkoročna posojila. Naš mednarodni položaj je res slab. Sloveniji še nikoli ni šlo tako slabo. Nikoli. A za to ni kriva ta vlada, navkljub neumnemu varčevalnemu svežnju, s katerim je naciji vzela veselje do življenja, sama pa zapravila ključne mesece.

Je pa kriv Janez Janša. Pa tega ne pišemo, ker bi imeli posebno veselje do kazanja s prstom na tega človeka. Bilo bi namreč tudi skrajno mazohistično, če bi mu želeli slabo, saj to ni slabo zanj, ampak za vse, ki živimo v tej državi. Zakaj je potem kriv on? Vse je rušil, da bi prišel na oblast. Rušil je en ukrep prejšnje vlade za drugim. Spomnimo se samo, s kakšno vehemenco in brezbrižnostjo je zrušil zadnji varčevalni dogovor pred lanskimi volitvami, ki ga je dosegel takratni predsednik parlamenta Pavel Gantar z vsemi strankami in z večino sindikatov. Politično sprejem dogovora ne bi koristil nikomur, njegov finančni učinek je bil že zaradi časa sprejemanja neprimerno višji od celotnega učinka sedanjega svežnja. A Janša ga je zrušil. Brigalo ga je. Pa so ga dobesedno prosili, naj ne dela tega. Pahor je moledoval. Ne. Enako se je zgodilo s pokojninsko reformo. In z reformo trga dela, ki ga je blokiral prek študentske organizacije in njene predsednice Katje Šoba (ki je jeseni seveda kandidirala na njegovi volilni listi).

A ko je ta teden na zlato fiskalno pravilo, ki je v resnici v Evropski uniji že odpisana rešilna bilka – ker se je evropska reševalna strategija, tudi v Nemčiji, že radikalno obrnila –, nenadoma kot da vezal svojo zaupnico, tega ni storil, ker bi ga tako zelo res skrbelo za usodo te države. Ne, tudi to je namenjeno zgolj učinku, vendar ne kratkoročnemu. Janez Janša zdaj že ve, da se bodo razmere v prihodnje resno poslabšale, zato že danes sestavlja svojo obrambo. Zato tako poudarja zapis zlatega fiskalnega pravila v ustavo – čeprav nas k temu ne obvezuje noben evropski ali medministrski akt. Ne, Janez Janša si danes želi te zavrnitve. Mora postati žrtev, tisti, ki so ga drugi blokirali. Pa čeprav to ni res. Je opozicija poslala varčevalni sveženj na referendum? Ne. Na misel jim ni prišlo. Tako ravna v tej državi le tisti, ki ima največ državotvornih besed v ustih. A le tam. In zato, samo zato, dela ta veter, zato hoče, da se vidi, kdo ne bo glasoval za, kdo je bil proti. Da bo lahko v naslednjih mesecih, morda celo letih, s prstom kazal na krivca.

Zlato fiskalno pravilo nima nobenega vpliva na slovensko kreditno sposobnost ali na njeno boniteto. Je le prazna gesta. Kot bi otrok rekel, da bo odslej pa priden.

Želel si je ta prestol, pripravljen je bil razrušiti cel grad, da bi ga dobil. Ja, brez gradu je to le še prestol. Naj torej sedi na njem ali pa odide. In naj enkrat za vselej neha groziti, da bo odstopil. Saj smo te njegove grožnje poslušali že prvi mandat – torej naj to že naredi. Naj se že umakne. Naj že gre. Nihče ga ni silil, naj prevzame oblast, sploh za ceno, ki jo mora za njegov naskok na oblast plačevati celotna država.

A se ne bo umaknil. Ker oblast zanj ni sredstvo za delovanje v skupno dobro, ampak cilj. Osebni cilj. In zato mu je na koncu tudi vseeno, v kakšnem stanju je država. Si bo že pomagal s propagando. Saj ga tudi v tem trenutku najbolj skrbi njegova podoba v javnosti. Če bi ga res skrbela država, bi v preteklosti ravnal drugače.