Ideologije nikar

Jurij Gustinčič

20. 7. 2012  |  Mladina 29  |  Pod črto

Ko je bila objavljena neumna, krčevito trmasta in seveda tudi s stališča njenih avtorjev kontraproduktivna prepoved, da partizanski praporščaki prinesejo na državno proslavo svoje zastave s tisto rdečo zvezdo, so se prijatelji pobudnika te zamisli o ideološki čistoti (proč, komunisti!) previdno zgrozili. Ti vendarle civilizirani in kulturni ljudje seveda niso zahtevali, naj praporščaki pridejo, so pa vzkliknili: Ideologije pa ne. Ideologije nikar!

Šlo je za gesto vendarle občutljivih ljudi, da se zgodovina-ideologija pomete pod prag, da se pusti nekje zunaj, naj se v spodobni družbi, kakršna naj bi bila zbrana na Kongresnem trgu, ne omenjajo »tiste reči«. Pri nas sicer obstajajo ljudje, ki bi se zaradi ideologije pretepali, so pa drugi, ki bi morda pretep dovolili slugam in služkinjam, vendar bi sami v visoki družbi ostali dostojni, kot so jih starši (morebiti) učili.

In tako smo si lahko oddahnili ob prizoru skrbno urejene dostojnosti, stran od prepirov, ki ne bi nikamor pripeljali, življenje pa bi ob navzočnosti tudi zunanjega sveta naredili vprašljivo. Kje pa bi bila v hudem prepiru enotnost, ki jo mora majhna država v teh hudih časih kazati drugim?! Držimo se dostojno, ne kričimo drug na drugega, ne omenjajmo stvari, skritih v omari, ki naj bi ostale skrbno varovani domači okostnjak.

Zadrega je pravzaprav velika in z izganjanjem ideologije, ki nas deli na hudo sprte strani že več kot sedemdeset let, še vedno nismo spravili zlodeja v kletko. Še tujci nam ne pomagajo, da bi to storili. Ti sploh ne mislijo na zadrege malih narodov! Poiskal sem v trenutkih, ko so neideologi naše desnice, zgroženi nad ideologijo njenega vrha, glasno vzklikali, naj se ideologija pusti pri miru (pri tem ni bilo jasno, ali naj to pomeni, da praporščaki s tistimi neprijetnimi zastavami in rdečo zvezdo vendarle lahko pridejo na proslavo, ali pa, prav nasprotno, vzklikanje proti ideologiji pomeni, naj se še bolj skrijejo v svoje primorske, belokranjske in štajerske luknje), debelo knjigo – ne prelistavam je prvič –, ki jo je napisal vrhunski ameriški diplomat iz Rooseveltove udarne skupine, Averell Harriman.

Sta le dva dogodka, s katerima se Slovenci lahko postavljamo pred svetom. Prvo je dejstvo, da je prevod biblije izšel v slovenskem prevodu nekaj let pred angleškim, drugi pa je uspešna vstaja proti takrat največji vojni mašini, Hitlerjevi.

Gospod je bil, preden je njegova domovina stopila v vojno, ameriški veleposlanik pri Churchillu. Služboval je v Moskvi v najhujših časih vojne, ko so antikomunisti in komunisti skupaj reševali svet. Na dveh mestih sem našel omenjanje naših (jugoslovanskih) partizanov, kako se borijo in kako jih vodilna moža, Roosevelt in Churchill, občudujeta. Ponavljam: občudujeta!

Britanske vojne veterane sem srečeval tudi po vojni. Pomislite, na kraj pameti jim ni prišlo, da bi se ideološko zgražali, čeprav so se s partizansko vojsko pri Trstu, malo je manjkalo, skoraj spopadli. A o ideologiji niti besede! Spomin na skupni boj za rešitev človeštva (saj nič ne pretiravam) nas je družil še naprej, dokler se seveda nismo potopili – mi pravzaprav po spopadu s Stalinom niti ne – v valovih hladne vojne.

Ideologija? Vsekakor ta tema ni bila v ospredju. Med vojno sta Churchill in Roosevelt ugotovila, med drugim, da se četniki nič ne bojujejo proti Hitlerju, same druge reči da jim blodijo po glavi. Komunisti pa se. In velika demokrata sta prekinila stik s četniki, ki so to dobro razumeli in tihoma odstranili (ubili) zavezniškega predstavnika v svojem štabu! Na najrazličnejše načine sta začela pomagati komunistom, ki jih sicer ideološko, milo rečeno, nista marala. Res, ideologiji tu ni bilo mesta. Šlo je za življenje.

Lahko se seveda reče, da so praporščaki, ki niso bili zaželeni na proslavi, del neke ideologije in da je, globlje gledano, prav, da jih ne povabijo. Ni pa v isti sapi prav, da se tarna nad ideologijo, saj je del zgodovine. Zgodovine Slovenije, Evrope, sveta. Rekel bi celo, da lažje razumem vrh naše desnice, ki ni hotel imeti tistih rdečih zvezd na svoji proslavi, kot pa vzdihovanje, kako se po nepotrebnem omenja ideologija. V tem zadnjem primeru gre za hinavstvo, ki ga odkriti nasprotniki partizanov in njihovega mesta v nacionalni in svetovni zgodovini ne priznajo. Niti za ceno popolne banalnosti obnašanja.

Kričati proti prepovedi, da so praporščaki kot simbol na Kongresnem trgu, naj bi bila ideologija, molčati in se izogibati prepiru pa je dostojen civilizacijski način ostati nepoškodovan in se izogniti političnemu prepiru. Res? Kako pa bi bilo, če bi zadevo nekoliko obrnili in vprašali, kakšni pa smo, če iz strahu pred »ideologijo« z mirno vestjo prikrivamo strani svoje zgodovine in v imenu ideološkega miru pozabimo najbolj dramatične trenutke. Če dobro razmislimo, tudi brez posebnega znanja zgodovine, sta le dva dogodka, s katerima se Slovenci lahko postavljamo pred svetom (ne upoštevajoč osamosvojitev, če hočete). Prvo je dejstvo, da je prevod biblije izšel v slovenskem prevodu nekaj let pred angleškim (sic!), drugi pa je uspešna vstaja proti takrat največji vojni mašini, Hitlerjevi.

Sedanji vodja EU Barroso je nedavno, sicer v drugem kontekstu, rekel, da vsi, ki poznajo evropsko zgodovino, vedo, kako velika – in slaba – je bila vloga predsodkov in kako potrebno je zato izogniti se sporom iz preteklosti. Tisti, ki bi radi molčali o ideologiji, bi se morda sklicevali na Barrosa. Lahko pa se jim pove, da zgodovina ni ideologija. Je nekaj živega, je le košček našega življenja. Tudi tiste zastave z rdečo zvezdo so to in jih ni mogoče izbrisati. Razen seveda, če nočete izbrisati same zgodovine. Tudi to se je že dogajalo.