Rok Predin, animator, slikar in glasbenik

V začetku junija je bilo v Londonu bučno. Kraljica Elizabeta II. je praznovala 60-letnico vladanja in zvrstile so se številne slovesnosti. Eno so pripravili celo na strehi kraljičinega doma, Buckinghamske palače, in večtisočglava množica poslušalcev ga je takrat lahko doživela v drugačni, sodobnejši in bolj pisani podobi. Tudi zato, ker so njegovo pročelje med nekaterimi glasbenimi nastopi prekrile posebej za to priložnost ustvarjene animacije.

Da bo tudi sam eden tistih članov ekipe mednarodno priznane animacijske hiše Trunk Animation, ki naj bi pripravili animacije za pročelje Buckinghamske palače, je izvedel deset dni pred prireditvijo. Vizualno podobo je moral nadeti oldie goldie hitu skupine Madness Our House, ki je zasedal vrhove lestvic daljnega leta 1982, ko je imel sam komaj dve leti. Prvič se je lotil animacije tolikšnih razsežnosti. In časa je bilo res zelo malo.

In tako je pomislil: če ima skladba naslov Our House, potem naj tudi kraljeva palača vsaj za kratek čas postane »naša hiša«. Animacijo je začel kar z repliko pročelja palače, ki je sproti preraščala v številne druge značilne britanske fasade, hkrati pa je gledalcem razkrivala, kaj se dogaja v notranjosti teh poslopij. In tam so poplesovali. Prav vsi – od tistih iz najnižjih do tistih iz najvišjih slojev. Barve so bile močne, gibi vehementni. Odziv občinstva in medijev je bil nad vsemi pričakovanji.

V London je prišel pred dobrimi tremi leti. In to na tak, precej naiven način. Ker doma dela ni bilo, se je čez noč odločil, da gre. In je šel. Še danes je presenečen nad svojo takratno impulzivnostjo. A dokaj hitro je dobil službo. In potem ga je opazila še britanska revija za oblikovanje Design Week in pohvalila njegovo risanko Zimska pesem. Prepričal jih je njegov drugačni, sveži slog, poln magije in folklore, s pomočjo katerega je izoblikoval zgodbo o rdečezvezdnem partizanu, ki tava po gozdu, medtem ko se z njim poigravajo prividi in demoni. Design Week je prizor iz risanke, ki so jo poleg drobcev iz otroštva navdihnili še partizanska mitologija, študij slikarstva na likovni akademiji ter njemu tako ljuba slikarja Chagal in Picasso, umestil celo na svojo naslovnico.

Sprva je želel tudi sam postati slikar. Ves čas je risal. In doma so znali ceniti umetnost in podpirati ustvarjalnost. Bili so pač takšna družina. Je Zoranov sin. In Andrejev brat. Ob risanju ga je v najstniških letih zamikala tudi glasba. Z bendom Libido je izdal dve kantavtorski plošči, tretje pa se je lotil sam. Čeprav tega takrat ni želel priznati, je bilo to, da ga je večina nenehno primerjala z očetom, veliko breme. Oče ga je ne glede na to ves čas spodbujal. Še vedno ga.

Medtem mu je London ponudil resno priložnost v animaciji, tej krasni utopiji, kjer je mogoče čisto vse. Sploh če ti pomaga še računalnik. In seveda jo je zgrabil. Animacije je med drugim ustvarjal za country pevca Keitha Urbana, ki je svoje kompleksno delo posvetil ženi Nicole Kidman, pevko Duffy, spet združeno skupino Take That in seveda Eltona Johna, ki mu je z zelo osebno, biografsko likovno zgodbo podložil pesem Yellow Brick Road. Prav ta mu je pozneje odprla vrata do Buckinghamske palače.

Na Zahodu večkrat pripomnijo, da ima njegova animacija vzhodnoevropski pridih. A le kako ga ne bi imela? Njegov estetski čut so pomagali krojiti Bojan, Baltazar, Gustav, Palček Smuk, pa mojstra iz risanke A je to. Še danes se mu upira Disneyjeva kičasta, spolirana estetika. Zato pa ceni Fjodorja Khitruka in še zlasti »največjega med največjimi« Jurija Norsteina. Njegov animirani film Zgodba vseh zgodb ga je povsem odpihnil. In tudi spremenil. Tudi zato, ker je bil kot nekakšna pesem, izražena skozi sliko.

A prav takšne, kot likovne pesmi, se včasih zdijo tudi njegove risanke. Zato sploh ni nujno, da je njegova glasbena kariera trenutno na hladnem. Morda dobiva le novo, drugačno izrazno pot.

PS: Po objavi članka je Rok Predin naredil tudi spot za pesem Doom And Gloom skupine The Rolling Stones.

rPFGWVKXxm0