Varlan Šalamov: Kolimske zgodbe

20 let gulaga – 750 strani kratkih zgodb.

Če je Solženicin sinonim za rusko literaturo o terorju stalinizma, je Šalamov pojem za moč človeškega bitja. V daljni Sibiriji taboriščnik crkuje od mraza, že več let ni imel v rokah knjige in časopisa, ne šteje več dni v tednu, njegov besedni zaklad se skrči na dva ducata besed.

Je to še človek? V gulagu ni toplomera, a otopeli zaporniki znajo prebrati lestvico mraza: če so od mraza spusti megla, je minus 40, če pri izdihu zašumi, je minus 45, če pri dihanju loviš sapo, je minus 50, če pljunek zmrzne v zraku, je minus 55. Izjemna sposobnost opazovanja in samoironija sta iz desetletij groze naredila vrhunsko umetnost.

Ne, avtor lagerjev ne priporoča kot vir navdiha, pravi nasprotno – tu se ne naučiš nič, tudi prijateljstev tu ne najdeš. Celo njegova literatura ni branje, ki te pogoltne. So seveda fascinantna mesta, ki govore o ustvarjanju ex nihilo in nasprotno – v 20 dneh se zdrav mlad človek spremeni v shiranca, vendar pa je forma kratkih zgodb kontradikcija, kadar je raztegnjena na volumen, v katerem sta se izražala Tolstoj in Dostojevski. Kratke zgodbe, ki se vrste ena za drugo, branje iz ugodja spremene v delo. Toda prav ta napor, s katerim se slediš bivanju taboriščnikov, je način, kako se jim približaš. Vmes pomisliš, da ti je o gulaštvu že vse jasno, pa ti avtor odpre nove detajle, ki jih vpenja tudi v civilno zgodovino Rusije. Še več, ko si z njim v taborišču, te vodi v mreže sveta, celo do pariškega rablja Longvala, ki je desetletja sekal glave, prešel na giljotino, skupaj pa nabral tisoče žrtev Ludvika XVI., potem njega osebno, za njim pa še njegove krvnike od Dantona, Robespierra in Saint Justa. Šalamov je čudo človeka – iztrgajo ga iz civilizacije, skrčijo mu um na primitivca, on pa od tam ustvari svoj literarni jezik, popiše svet jetnikov in ječarjev, sledi zgodovini idej ter ustvari delo, ki presega celo nobelovca Solženicina in Imre Kertesza. Vrhunec literature.