Janez Butara: »Imamo vojake in imamo heroje.«

Ko je prejšnji teden nekdanja vojašnica Franca Rozmana – Staneta dobila ime po padlem teritorialcu, Janeza Butare, nekdanjega poveljnika novomeškega območnega poveljstva teritorialne obrambe in prvega poveljnika 1. brigade Slovenske vojske, ki domuje ravno v preimenovani vojašnici, na slovesnosti ni bilo. Sedanjemu poveljniku 1. brigade je poslal ostro pismo, v katerem je pojasnil, zakaj se je tako odločil. Po njegovih besedah ministrovo preimenovanje vojašnice »žali vojaško etiko in moralo«.

»General Franc Rozman-Stane, prostovoljec v Španski republikanski vojski, ki se je borila proti fašističnemu diktatorju Francu, poveljnik GŠ NOV in POS s činom generallajtnanta (generalporočnika), ki je osvobodila Slovenijo in postavila meje svobodne Slovenije na Soči, Kolpi, Sotli, na Karavankah in Muri, skupaj z zavezniki premagala fašizem in nacizem v Evropi, očitno po meri in kriterijih ministra Hojsa ni dovolj storil za Slovenijo,« je zapisal Butara. In zato tudi »ne želi sodelovati v pritlehnih politikantskih igricah trenutne politične falange, ki za svoje politične cilje zlorablja celo pokojne pripadnike TO, ki so dali svoja življenja za obljubljeno samostojno in demokratično Slovenijo.«

Vojašnico je kljub nasprotovanju javnosti po imenu padlega teritorialca Edvarda Peperka pred tedni preimenoval minister Aleš Hojs. Od civilnih združenj je ministrovo potezo podprlo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve.

Kako se spominjate osamosvojitvene vojne?

Med pripravami v našem štabu ni bilo večjih težav. Spoštovali smo vse direktive nadrejenih, ki so bile usmerjene v zaščito osamosvojitve z oboroženo komponento. Bili smo prvi, ki nismo oddali orožja, shranjenega na poveljstvu.

To je bilo leta 1990?

Ja. Potem smo celo samoiniciativno kradli svoje orožje, kos za kosom. Nikjer še ni bilo nobene manevrske strukture. Ta struktura je ena čudna zadeva.

Ministri za obrambo pridejo kot nepopisan list, ampak kaj, ko jih tam čaka skupina, ki jih v treh tednih preparira.

Zakaj?

Sami nismo čutili nobenih potreb po nekih dodatnih parastrukturah. Delali smo pošteno in korektno. Potem pa so v zadnjem obdobju v teritorialno obrambo prišli tudi ljudje, ki so bili prej v čudnih službah ali pa njihovi sodelavci in so bili v tistem režimu hudo rdeči. Hudo proti Janši ter tudi v letih 1988 in 1989 proti osamosvojitvenim težnjam. Osebno so razorožili celo nekatera poveljstva.

Preden so postali Manevrska struktura narodne zaščite?

Ja. Nikoli nisem želel o teh stvareh govoriti in bi ostal tiho, če bi bili tiho tudi ti fantje. V tej zgodbi so tudi pozitivne stvari, ampak izstavljeni račun je previsok. Potem so se razglasili za glavne junake, za ustanovitelje Slovenske vojske, pa še kaj drugega. Resno, tega pa ne dovolimo, da si vedno ena in ista ekipa lasti vse zasluge. Teh fantov je bilo malo na položajih. Drugi ešalon.

Kako je bilo med vojno?

Take vojne ni v nobenem učbeniku, mi se nismo nikoli usposabljali za spopad z JLA in tudi JLA se ni nikoli usposabljala za spopad z nami. Prvi dnevi so bili res težki, bilo je precej zmede, ampak cilj in rdeča nit vodenja in poveljevanja sta bila trdna. Veliko takratnih dogodkov ni zapisanih v nobeni knjigi, niti v Okopih niti v Premikih. Rezultati in končni cilji – to vse drži, zmaga je zmaga. Ampak tisto, kar doživljaš kot poveljujoči, kar so vojaki in poveljniki doživljali v spopadih, tega na žalost ni v knjigah. Preveč se je retuširalo in olepševalo, brez vsake potrebe.

Kaj ste doživljali?

Recimo na Medvedjeku. Koncentrirali smo enote, v kritičnem trenutku je prihajala na položaj največja enota, ki smo jo mobilizirali, takrat pa je prišla na most skupina ljudi in vžgala po koloni. Enota še ni zasedla položajev, vojaki še niso prejeli povelj. Potem se je zgodil letalski napad … Vsi, ki so tisto preživeli, so heroji. Borci so od blizu vohali kerozin, prišlo je do nenadzorovanega umika …

Po vojaku, ki je padel tam, se je junija poimenovala vojašnica v Novem mestu. Je to eden tistih dveh, za katera pišete v pismu, da sta življenje izgubila, ker sta kršila vojaško disciplino?

O imenih ne bom govoril. Minister se pri preimenovanju vojašnic sklicuje na svojo pristojnost, ki jo ima po zakonu, ampak kot vojak menim, da si tako čast zasluži nekdo, ki se je posebej izkazal v boju. V vojski imamo vojake in poveljnike. In imamo heroje v borbi. Med fanti v osamosvojitveni vojni so bili nedisciplina, alkohol pa tudi junaška dejanja. To niso bili poklicni vojaki, s tem ne mislim nič slabega, nekateri so dali življenje, največ, kar lahko daš.

Bitka v Trzinu, kjer je padel Edvard Peperko, je po besedah vašega bratranca, poveljnika 5. pokrajinskega štaba TO, Mihe Butare, »napojila vse v Sloveniji z novo energijo« in naj bi motivirala številne, da se priključijo TO.

Mobilizacija je bila na začetku res slaba. Lahko pa za TO Dolenjska povem, da smo se naslonili predvsem nase in namenoma preslišali ukaze koordinacijske skupine iz Ljubljane, ki niso imeli realne podlage. Če ne bi bilo osebnega prijateljstva in zaupanja med poveljniki, bi se drugače zasukalo. Ponosni smo na to obdobje. V tistih razmerah smo profesionalno oddelali in izpolnili nalogo, ki nam je bila dana.

V pismu ste napisali, da se pripadniki TO počutijo opeharjene. Če verjamemo ministru, jim ravno s poimenovanjem vojašnic dajemo vrednost.

Franc Rozman - Stane si to res zasluži. Partizanska vojska je postavila temelje tej državi, to je mednarodno priznano. Naj postavijo pokojnemu Peperku spomenik v tej vojašnici in naj bo to pomnik nekega obdobja. Ni nobene potrebe, da se spreminja ime. Slovenska vojska ima svoje naloge, svoje obveznosti. Imajo novega načelnika, mladega, sposobnega, ambicioznega. Naj ga pustijo pri miru, da se ukvarja s svojimi nalogami.

Zakaj se pripadniki TO počutijo opeharjene?

To so ljudje, ki so z orožjem podprli prehod v novo demokratično državo in zavarovali plebiscitno odločitev. Država, ki smo jo dobili, ni v skladu s cilji, ki smo jih postavili. Iz enoumja smo prešli v neumje.

V šoli in pozneje v službi v TO se nismo nikoli preštevali, na kateri strani so bili starši. Moja generacija je spravo končala pred letom 1991.

Opeharjene so se počutili že s tem poimenovanjem?

To je samo kaplja čez rob. Pustite partizane pri miru in pojdite naprej. Končajte s politikantstvom, ki je samo izogibanje problemom, ki jih ne znate rešiti. Za takšno državo se res nismo borili. Dvajset let ropanja družbenega premoženja. Ne v mojem imenu.

V pismu ste napisali, da ste prekršili zakon, ko ste odobrili pomoč družinam pokojnih vojakov. Kakšno pomoč?

Te družine tudi prej niso bile dobro situirane. Bili so majhni otroci, bila je zima, ni bilo kurjave, nafte … Mi smo to imeli.

Zakaj ste morali prekršiti zakon, da ste jim to dali?

Saj ni bilo nobene podlage, da jim dam na primer nafto iz oklepne enote za kurjavo.

Te družine zdaj kaj bolje živijo?

Mislim, da je zdaj bolje. Začetni koraki pa niso bili, kot bi morali biti. Vsi so se samo radi slikali z njimi.

Zakaj ste v pismu pred imenom ministra Hojsa zapisali še črki n. e.?

Njegova ekscelenca. V diplomaciji so me naučili, da se tako naslavljajo ministri. Saj to ni žaljivo.

Ni to posmeh?

Ministra niti videl še nisem, osebno nimam nič proti njemu. Ministri za obrambo večinoma pridejo kot nepopisan list, z dobrimi željami, ampak kaj, ko jih tam čakajo vedno iste interesne skupine, in v treh tednih ministra preparirajo, mu zvežejo roke. Ima tudi napačne prišepetovalce, ki tam vedrijo in oblačijo, vpleteni v različne afere, stalni gostje sodišč, ne spoštujejo pravil in res ne prispevajo k ugledu Slovenske vojske. Nihče jih ne more spraviti v red.

Minister Hojs pravi, da je po 21 letih čas, da se poklonimo teritorialni obrambi.

Pred dvajsetimi ali desetimi leti pa ni bil? Saj ima dosti zahtevnih nalog. Naj se ukvarja z njimi.

Se spomnite preteklih poimenovanj vojašnic? Minister pravi, da se je to vedno delalo po teritorialnih načelih.

Poimenovale so se po krajih, v katerih so. Po osebah sta bili imenovani le vojašnica Franca Rozmana in Janka Premrla Vojka v Vipavi. Tam si vojašnice očitno niso upali preimenovati, ker bi Primorci skočili v zrak.

Minister pravi, da v njeni bližini k sreči ni umrl noben teritorialec.

To so argumenti, ja, ampak treba bi bilo upoštevati tudi druga merila. Gre za to, da se vse, kar je iz bivšega sistema, umakne. Kot da se je slovenska zgodovina začela leta 1991.

Predlagali ste postavitev kipa Franca Rozmana - Staneta v vojašnici v Mostah. Zakaj?

Ko sem bil poveljnik prve brigade, so prihajali v vojašnico na obisk tuji generali, admirali, poveljniki sil Nata … Nekoč me je neki angleški admiral vprašal, kdo je ta Franc Rozman - Stane, ali ne bi bilo smotrno postaviti njegovega spomenika, pri njih je to normalno. Ni mi bilo treba dvakrat reči. Noben pripadnik Slovenske vojske se ne spotika ob tisti spomenik. Spotikajo pa se razni desnosučni politiki, ki hodijo notri.

Kaj pravijo?

Moti jih verjetno tista zvezda na titovki. Sam ne skrivam, kakšne barve sem, ampak še vedno sem najprej Slovenec in patriot. Vsi moji so bili v partizanih. Pet jih je padlo. Nobenih zaslug nimam za to, sem pa ponosen na to. Zaradi tega nisem imel nikoli nobenih bonitet. V šoli in pozneje v službi v TO se nismo nikoli preštevali, na kateri strani so bili starši. Moja generacija je spravo končala pred letom 1991.

Ste spremljali razpravo v državnem zboru? Poslanci so velik del razprave namenili primerjavi med NOB in osamosvojitveno vojno. Kaj bi povedali tem politikom?

Pametni ljudje imajo racionalen odnos do tega vprašanja. Res ne moreš primerjati desetdnevne vojne s štiriletno. To ni pošteno. Dajmo, končajmo te zgodbe. Vsa čast partizanom in vsa čast tudi nam.