Premierov kes

Janko Lorenci

27. 7. 2012  |  Mladina 30  |  Kolumna

Janez Janša je prejšnji teden z grožnjo z zaupnico doživel grmeč poraz. Spustil se je v blef, s katerim je tipal teren in izsiljeval. Manever se lepo ujema z naravo njegove politike, polne zvijač, izsiljevanja, ustvarjanja napetosti. Tokrat se je grdo zakockal.

Povsem brez adutov ni bil. Računal je, da se bo opozicija vdala pritisku (sprejela zapis fiskalnega pakta v ustavo), ker ji ni do tega, da bi že prevzela oblast. Toda PS in SD se grožnje s predčasnimi volitvami nista ustrašili, nezanesljivi koalicijski partnerji pa so se začeli spogledovati z opozicijo. Zato se je premier jadrno vdal – o fiskalnem pravilu in veleholdingu se bo odločalo jeseni. No, čast in zrahljano avtoriteto si rešuje tako, da grozi z nezaupnico takrat, če dogovora ne bo.

Vodja SDS je bolj kot opozicijo skušal disciplinirati koalicijo. Ta postaja njegova mora in na koncu ga bo tudi pokopala. Njegovi partnerji z izjemo NSi so hladnokrvni računarji, ki bodo prej ali slej skočili z vladnega čolna. Kritični trenutek bo nastopil, ko jim bodo ankete kazale razmeroma dobro, Janševi SDS pa slabo. Nasploh se bodo napetosti v koaliciji samo še stopnjevale – zaradi pritiskov krize, Janševih norosti, Šušteršičevih zablod, usihanja vladne priljubljenosti itd.

S čolna pa bi utegnil proti koncu leta prvi skočiti – čof – kar Janša sam. Motiv pljuska: če bi se od oblasti poslovil dovolj zgodaj, bi na predčasnih volitvah morda še odnesel za silo celo kožo. Čez leto ali dve pa bo ugled vlade in njega samega tako na psu, da ga lahko popolnoma zbriše s politične scene. Oblast v tem mandatu je zastrupljeno darilo. Zato je v premierovem jamranju, da je raje ne bi imel, nekaj iskrenosti.

Toda vztrajanje pri vnaprej izgubljeni zaupnici bi bilo enako odstopu in tiho priznanje, da je stvar zavozil. Tudi to bi lahko volivci hudo kaznovali. Taka vdaja hkrati ni v Janševi naravi. Oboje ga sili, da vztraja.

V tem precepu se je tokrat raje taktično umaknil, požrl nekaj grenkih pilul, zlasti izgubo avtoritete, in vse preložil na jesen. Vendar je tudi takrat malo možnosti, da bi se dokopali do dogovora o fiskalnem paktu in veleholdingu. Oba sklopa sta zelo problematična. A tudi če bo dogovor sklenjen, sam po sebi ne prinaša nič – nobenih novih milijonov, nobene nove protikrizne strategije ali drugačnega načina vladanja.

Ekonomsko-socialna kriza in kriza vladanja se bosta torej nadaljevali, s tem pa se bo krepila tudi grožnja politične krize. Vlada ima v osnovi zgrešen protikrizni koncept, namesto dialoga se gre vojno proti vsem, množično nastavlja naše, privija javni sektor, hoče zavaliti svojo zadnjico na državno premoženje itd. Z vsem tem je že izgubila zaupanje večine. Več kot očitno je, da krizi ni kos in jo celo poglablja. Ostala bo tudi notranje nestabilna, saj je že zdaj tako majava kot Pahorjeva vlada v zadnjem stadiju. Da bi se spremenila na boljše, se zdi nemogoče; to potrjuje ravnanje SDS, gospodarice koalicije, v prvem mandatu, v opoziciji in zdaj.

Za vlado bi bil jesenski dogovor dobrodejen – prinesel bi ji nekaj predaha in ji podaljšal življenje. Tu je treba reči naslednje: to bi bilo slabo, saj je sedanja oblast za Slovenijo škodljiva, škoda pa se bo večala premo sorazmerno z dolžino njenega obstoja. V toliko so kompromisi s to vlado škodljivi. Načeloma velja: kolikor prej bo padla, toliko bolje.

A tu smo pri paradoksu. Če bodo volitve kmalu, ne bodo temeljiteje premetale politične scene in potem se bo morala levica – najverjetnejši naslednik sedanje oblasti – hočeš nočeš povezati s strankami Virantovega (neoliberalnega) ali Erjavčevega (malo sem, malo tja) kova. Zato je po svoje boljše, da je sedanja koalicija na oblasti še toliko časa (recimo kako leto), da se bo popolnoma onemogočila. Njeno podaljšano življenje in nato nove predčasne volitve bi pač bila cena za globlje politične spremembe.

V medijih tačas prevladuje udobno stališče, da je desnica sicer zanič, da pa ni levica nič boljša. To ne drži. Levici lahko očitamo marsikaj, vendar lahko trdimo vsaj dvoje: da ne bi rinila naprej s protikriznim konceptom, ki duši rast in s tem onemogoča izhod iz krize, in ne bi zganjala značilne janševske destrukcije. To pomeni, da bi bila vendarle boljša izbira. Tudi nekaj vsaj začetnega zaupanja bi imela.

Geslo »vsi so enaki« pritrjuje logiki katastrofičnega sociologa Vehovarja: vse v državi je tako gnilo, da mora najprej priti do popolnega zloma, čez čas pa se bo morebiti začelo okrevanje. Toda to gledanje je sinonim za fatalizem in negibnost. In iz zloma se lahko rodi tudi fašizem ali kaj podobnega. Potem je že bolje staviti na pritisk na politiko in postopne spremembe.

Tehnična vlada se zdi po svoje vabljiva. Morda bi lahko celo nastala, saj tačas nobeni politični grupaciji ni prav do oblasti. Toda ali bi ji stranke res pustile vladati? Če nam jo bodo vsilili od zunaj, tudi ne bo dobro; EU je slaba mandatarka. Poleg tega je vsaka taka vlada zanikanje predstavniške demokracije, saj ni izvoljena.

V vseh teh dilemah se zdijo predčasne volitve čez kako leto še najboljši in tudi dokaj verjeten razplet. Lahko bi prinesle prepričljivo zmago levice, zaton SDS in nastanek močne nove in neobremenjene stranke tipa TRS. Prostor zanjo je na široko odprt. Če je volivci ne bomo hoteli narediti močne, se bomo pač morali sprijazniti s strankami, ki so na voljo in ki se večini zdijo grozne.

Kakorkoli, nekakšno čiščenje politike se vendarle nakazuje. Poniknila sta Golobič in Kresalova, Pahor je bil odslovljen, na vrsti je Janša in še kdo.