Aljaž Tepina, igralec

Tretji Batman, ki mu je pohod na filmsko platno omogočil režiser Christopher Nolan in v katerem si je tesno oprijeti črni kostum ponetopirjenega superjunaka spet nadel Christian Bale, je bil nedvomno eden najbolj pričakovanih filmov letošnjega leta. Potem pa se je njegova premiera v koloradskem mestu Aurora nepričakovano sprevrgla v najbolj množičen strelski masaker v ameriški zgodovini ...

Film Vzpon Viteza teme bo kljub črnemu četrtku nedvomno uspešnica. Na to ne kaže le izkupiček od prodanih kart, temveč tudi odziv filmskih kritikov, ki so mu zelo naklonjeni.

A čemu vsa ta statistika? Čemu sploh govorimo o Batmanu? No, ne le zaradi Batmana. Ne le zaradi Nolana. Ne le zaradi Bala. Temveč tudi zaradi Aljaža. Ali Aliasha – pod tem imenom ga namreč poznajo na tujem.

Redko se zgodi, da bi v kakšnem tako zelo težko pričakovanem visoko proračunskem filmu sodeloval tudi kdo iz naših krajev. A v Batmanu imamo »svojega« človeka. Igra negativca. Pomagača glavnega bad guya Toma Hardyja. Med snemanjem »njegovega« prizora na tresočem se letalu so mu sicer pozabili dati ravno del scenarija z njegovim dialogom. Zaplet je nato razrešil kar sloviti režiser, ki mu je odstopil svoj izvod scenarija.

Njegova vloga je majhna, to drži. A čeprav je majhna, se sam zaveda, da gre za neprecenljivo izkušnjo, ki bi v prihodnje lahko dala pospešek kakšni drugi, morda večji vlogi. V industriji, kjer igralcem delo iščejo agenti, majhne vloge praviloma le postopoma preraščajo v večje. Tudi svojo prvo resnejšo vlogo v kakšni nadaljevanki, v Holby Cityju, je dobil šele po kratkem nastopu v znani nadaljevanki Zakon in red (Law & Order: UK). Pozneje smo ga lahko videli tudi v serijah Nema priča (Silent Witness) in Above Suspicion: Deadly Intent.

Je med redkimi slovenskimi igralci, ki so se odpravili na neobvladljivo gigantski globalni trg filmov in nadaljevank. Priložnosti za delo je tam precej več. Odnos do igralcev je izrazito profesionalen. Samoumevno je, da so za svoje delo plačani. In to solidno. Res pa je tudi konkurenca bistveno, bistveno večja kot doma. Ni dovolj, da si dober. Imeti moraš tudi srečo. Čisto majhne vloge so zato že uspeh. Vsaj na začetku.

Izvirni razlog, zaradi katerega je izbral tujino, kljub vsemu tiči v tem, da druge izbire niti ni imel. Nad igralskim poklicem se je navdušil v srednji šoli, a ni bil sprejet na AGRFT. Poskusil je še enkrat in spet so ga zavrnili. Potem se je prijavil na eno od londonskih igralskih šol, kjer sta nekoč študirala tudi denimo Laurence Olivier in Judi Dench. Prejeli so 3500 prijav. Sprejeli so le 30 kandidatov. Med njimi je bil tudi on.

Že med študijem je ugotovil, da mu bolj kot gledališče ležita film in televizija, ker dajeta prednost bolj »naravni« igri, brez pretiranih kretenj. Takšno igro sicer favorizirajo tudi nekatera gledališča in med njimi so ravno britanska. Pred časom se je že preizkusil tudi na enem najpomembnejših tamkajšnjih gledaliških odrov, v Royal Courtu. Na domačih odrskih deskah pa ga lahko vidimo le redko in še redkeje v domačih filmih, najverjetneje tudi zato, ker zaradi šolanja v tujini velja za outsiderja. A ne sedi križem rok: redno se udeležuje avdicij in projektov na tujem, doma so skupaj z zagnano mlado ekipo posneli kratki film Na pogled, tudi v gledališču se mu kljub vsemu odpira.

In če mu ostane še kaj časa, ga že tradicionalno porabi za to, da se decembra za ves mesec preobleče v dedka Mraza. In je drugačen dedek Mraz. Tak, sodobnejši, ki pozna najnovejše fensi napravice in uporablja Facebook. Vlogi, ki razveseljuje otroke in je protiutež siceršnjim vlogam angleško govorečih negativcev s slovanskim naglasom, pravzaprav ni mogel uiti. Sivo kučmo in belo brado je nosil že njegov ded, še vedno ju nosi tudi njegov oče. Še več, bržkone so celo edina slovenska družina dedkov Mrazov.