Mircea Cartărescu: Zakaj ljubimo ženske

+ + +

Drobtine z obložene mize

Cartărescu, Romun, doma klasik, lanski nagrajenec Vilenice, je večino zgodb oziroma spominov na ženske napisal za romunsko izdajo revije Elle. Podlistkarska in kolumnistična, esejistična provenienca se jim včasih tudi pozna. Ne samo zato, ker se v njih sklicuje na predhodne literarne obdelave istih srečanj in emocionalnih situacij, bolj gre za neškodljivo všečen in kramljajoč slog, ki ostaja ves čas naklonjen specifično ženskemu.

Pisatelj se namreč spominja svojih erotičnih začetkov, ki so bili, kot vsi, težki in negotovi, zato jih tudi postavi v čas sodelavk tajnih služb, da bi napel atmosfero, spominja se punc, ki jim je kaj hudega naredil, in zdaj prav cankarjansko to splakuje in poplakuje s pisanjem proze. Spominja se nerealiziranih priložnosti, nerealiziranih zaradi notranje zvestobe ženi, ki je, verjetno, kot velik del bralk teh popularnih in močno prodajanih zapisov, sproti brala in željno čakala na nadaljevanja. Zgodbe-kolumne so ves čas na preži za neženiranim hofiranjem, poveličevanje ženskega in tujega, pisanega s strani – samoimenovanega – pretežno opazovalca in občudovalca, nikakor ne zbiralca trofej.

Čeprav Cartărescuju ne manjka čisto učinkovitih literarnih prijemov. Nostalgije, ki je očitno bolj literarna in manj sprotna, nisem bral, to pisanje pa prežemata iracionalnost in fantastičnost. Ne samo takrat, ko se ga literarni štipendisti blago nalijejo na irskem gradu in se znajde v postelji z ovco, nakar še s hišnim duhom, ne, tudi sicer so zgodbe prelite s čudežnim. Punca, ki je nihče ne mara, ker so doma revni (še bolj kot drugi), očiščuje kri možnim jetičnikom, pritlikava in pokvečena turistična vodička, ki se mu zazre v oči in spregovori njegovo ime v tujem mestu, nudistična kopalka, ki narajca celo plažo, vse je dovolj skrivnostno in hkrati dovolj prepričljivo, da verjamemo v pokritje in verjetnost. Pisatelj namreč kot da popisuje lastno zgodovino, v kateri je tudi nekaj samoironičnih strukturalističnih epizod, tudi erudicija je bolj te vrste, in po stopnji vživetja verjamemo, da se mu je marsikaj podobnega res zgodilo. Kadar zaide v tujo preteklost ali uporablja prozne trike – vsi vemo, kako pritiskajo roki za oddajo, močno ves čas, da si mora človek izmišljevati malo verjetne stvari –, je manj sugestiven in bolj papirnat. Ne samo zgodba, ki se tam dogaja, verjetno celoten nabor Zakaj ljubimo ženske zlahka prebirata oba na kakšni plaži; ženska sanjajoča o pozornem moškem, moški s svojimi spomini na vse tiste, ki bi jih, pa jih ni, bi jih pa zlahka, če bi bil pisatelj kot Cartărescu – in vsaj občasno malo manj obziren kot on.