Zorko Simčič: Poslednji deseti bratje

Voluminozni roman o slovenskih emigrantih 1945, ki pa ni politično, temveč eksistencialno delo.

Avtor si je zanj izmislil posebni slog, ki onemogoča enostavno identifikacijo z junakom. Namesto enega jih zgradi desetine, ki jih usoda razmeče po različnih celinah, po velemestih in po vasicah, celo po različnih epohah, saj v delo vpleta tudi lik karantanske desetnice Marjetice.

Ko bralec išče vstop v tekst, se mu kdaj zazdi, da sledi Hansunovim potepuhom, drugič je bolj v Camusovem tujcu, dokler po nekaj sto straneh ne sprejme, da potuje s Simčičevimi desetimi brati. Njegovi junaki nikoli ne zaživijo v polnosti novih miljejev, vendar pa jih vztrajni spomin na domovino ne napravi za nostalgike, ki se jim je ustavil čas. So tenkočutni opazovalci in markantne osebe za domačine, četudi ne ustvarijo velikih karier.

Devetdesetletni mladenič, ki je roman pisal 30 let, je nit našel v liku desetnice, ki jo poženejo od doma, medtem ko je bil z vsebino v zadregi. Šalamov in Solženicin sta imela na dlani veliko temo desetletij v gulagih, kjer dogodkov kar mrgoli, kako pa naj Simčič opiše pol stoletja emigrantstva, ki je bilo vendar umik pred peklom, torej Dogodkom? Kako iz odhoda v kraje upanja napraviti romaneskno pripoved? Kako iz tujcev, ki jih nihče več ne preganja, ustvariti junake? Pisatelj se je odpovedal tekoči naraciji, namesto nje je sejal kapsule, dogodke ustvarjal v razmišljanjih svojih likov, s tem pa izhodiščni motiv slovenstva nadgradil s starčevsko modrostjo o življenju, ki jo je črpal tako iz svetovljanstva kot krščanstva. Bralec, ki se bo znašel v knjigi, ne bo požiral teksta, dobil pa bo oprimke, da začuti tujca, ki ga ne vodi stremljenje k dobičku ali uspehu, ampak sledenje človeku v sebi. Če moč romana merimo po tem, koliko aspektov zbudi v bralcih in kolikokrat ti odložijo knjigo, da bi iz avtorjevih prešli na svoje misli, ki jih pred tem še niso mislili, potem za »Poslednje desete brate« velja - grandiozno!