Vzpon Viteza teme

Najboljši Batman vseh časov.

V koloradski Aurori, na premieri zadnjega – in obenem ultimativnega – Batmana, so gledalci doživeli ultimativno 3D izkušnjo: v dvorano je vstopil maskirani neznanec in začel streljati. Na slepo. Na polno. 12 mrtvih, več kot 50 ranjenih. Nekateri gledalci so menda ostali na svojih sedežih, misleč, da je to streljanje le del filma – in povsem možno je, da se je komu zazdelo, da je maskirani neznanec, 24-letni James Holmes, stopil s filmskega platna.

Tako kot v dramediji Škrlatna roža Kaira, ki jo je leta 1985 posnel Woody Allen. Toda dobro znano mantranje »To je le film, to je le film, to je le film,« ni pomagalo – razlike med fikcijo in realnostjo tokrat ni bilo. Realnost je postala tako fiktivna, da jo je razneslo. Šla je po poti finančnih balonov. Toda spet so bili vsi zgroženi in začudeni: kako to, da se je zgodilo kaj takega? Kako se sploh lahko zgodi kaj takega? Potem pa so hitro ugotovili, da nasilje rojeva nasilje, ali bolje rečeno – da filmsko nasilje rojeva nasilje. In potem so rekli: pa saj imamo zakone, ki nadzorujejo posedovanje in uporabo orožja! In potem so rekli: pa saj so v Koloradu po pokolu na gimnaziji Columbine zakone o nadzoru orožja še dodatno zaostrili! In potem so rekli: lahko sprejmemo nove zakone, toda zakoni takih norosti ne morejo preprečiti! In potem so ugotovili: problem so ljudje! Ne, to ni res: problem niso ljudje, ampak zakoni – ameriški zakoni, ki take narosti omogočajo. Zakoni, ki po takih narostih kar kličejo. Zakoni (z razvpitim ustavnim amandmajem vred), ki Američanom omogočajo, da so do zob oboroženi, so nori. Prav zaradi teh zakonov, ki Američanom omogočajo, da se lahko v trenutku prelevijo v komandose ali pa maskirane killerje, je v Ameriki razlika med fikcijo in realnostjo tako majhna, tako neznatna, tako zabrisana.

Spomnim se logaškega kina, v katerem sem odraščal – tu so se fantje, starejši, se razume, radi stepli. Pred filmom, med njim ali pa po njem. Letele so pesti. Rečem lahko le, da je tekla kri. Ti fantje so znali udariti. Če so te udarili, te je sezulo. In sleklo. Toda na voljo so imeli le pesti. Na srečo. Vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi bili zakoni drugačni in bi imeli na voljo tudi avtomate, polavtomate, pištole, granate in bazuke. Razlika med fikcijo in realnostjo bi se hitro hudo zabrisala. In seveda, zmes fikcije in realnosti bi postala precej bolj eksplozivna. Prav zaradi zakonov, ki Američanom omogočajo, da se lahko v trenutku prelevijo v komandose ali pa maskirane killerje, je razlika med fikcijo in realnostjo v Ameriki tako eksplozivna, hja, tako apokaliptično eksplozivna, da vsakič in vedno znova odmeva kot razstrelitev Svetovnega trgovinskega centra. Oba predsedniška kandidata, tako Barack Obama kot Mitt Romney, sta po pokolu v Aurori svoji predvolilni kampanji ustavila, prekinila, zamrznila. Prekinila sta ogenj, se kontemplativno umirila, zamrznila sarkazme, zlobo, ostrino, vitriol. In vsi so to njuno »treznost« pozdravili. Kar pa je le trapasto, cinično, poniglavo sprenevedanje: predsedniška kandidata sta obmolknila, namesto da bi krenila v ofenzivo in najavila zrušitev nore zakonodaje (s tistim ustavnim amandmajem vred), ki Američanom omogoča, da se lahko v trenutku prelevijo v komandose ali pa maskirane killerje. Brez te zakonodaje bi se razlika med fikcijo in realnostjo precej povečala, pa tudi zmes fikcije in realnosti ne bi bila več tako eksplozivna, še toliko bolj, če bi se Američani odrekli tudi vsem tistim svojim vojnam. Ko so nekateri rekli, da je bil James Holmes povsem navaden Američan, »eden izmed nas,« je ameriški zbor odvrnil: Ne, James Holmes ni »eden izmed nas« – mi ne hodimo okrog in pobijamo ljudi! Vidite, to je življenje v zanikanju. Je pa res tole: če bi Obama in Romney najavila ukinitev nore zakonodaje, ki Američanom omogoča, da se lahko v trenutku prelevijo v komandose ali pa maskirane killerje, ne bi bila izvoljena. Nikoli. Ne v tem stoletju. Ne v prejšnjem. Ne v predprejšnjem. In tu je trik: ameriški politiki bi raje cenzurirali filme kot pa orožje! Raje bi regulirali popkulturo kot pa trg! Pokol v koloradskem kinu ni simptom »erozije vrednot«, ampak simptom dereguliranega trga, simptom vere v zveličavnost, objektivnost in umnost nevidne roke trga, ki naj odloči, kaj je dobro in kaj ne. Trg bo izbral orožje, ki Američana najhitreje in najbolj učinkovito prelevi v komandosa ali maskiranega killerja!

A po drugi strani – če bi Američani sprejeli novo zakonodajo, ki bi prepovedala posedovanje orožja in ki bi s tem povečala razliko med fikcijo in realnostjo, potem Amerika ne bi več proizvedla take količine svojih avtentičnih, avtohtonih teroristov (ja, Amerika bi bila na lepem dolgčas), potem se v ameriških kinodvoranah – tem »domu Amerike«, tej metafori »skupnega dobrega« – ne bi več streljali (ja, med projekcijami so se streljali že prej, recimo med filmi Boter 3, Schindlerjev seznam, American Me, Set It Off, Batman itd.), potem se ameriški multipleksi ne bi prelevili v letališča (ja, zdaj se bodo tudi obiskovalci kinopredstav sezuvali in slačili ipd.), in seveda, potem Hollywood ne bi imel več materiala za vse tiste akcijske spektakle, ki itak vedno izgledajo tako, kot da so posneti po resničnih dogodkih – kot slike Amerike, obsedene z orožjem, nasiljem, smrtjo. Ne podcenjujte jih: bolj ko so za lase privlečeni, bolj ko so groteskni, absurdni, fantastični, nemogoči, nesmiselni in neverjetni, bolj so realistični. Bolj ko se zdi, da lažejo, bolj govorijo resnico.

In Vzpon Viteza teme – absolutno najboljši Batman vseh časov (boljši od Burtonovih), očitno tudi sklepni del Nolanove batmanske trilogije – je natanko to: epska, groteskna, lucidna, antijunaška, mračna, radikalna slika Amerike, ali bolje rečeno, kapitalizma, obsedenega z orožjem, nasiljem, smrtjo. In Nolan ne skriva, da je ta obsedenost z orožjem, nasiljem in smrtjo le logična posledica one druge velike obsedenosti – obsedenosti z nevidno roko trga, z evangelijem dereguliranega trga, z vero v dereguliranost kapitala, ki bogati le tiste zgoraj, medtem ko spodaj ustvarja vse večjo, vse bolj deklasirano, vse bolj brezpravno in vse bolj obupano množico. Bruce Wayne (Christian Bale), alias Batman, zdaj bleda, meniška, invalidna senca nekdanjega superjunaka (nekdanjega magnata, ki lahko reši svet!), lahko le nemočno in napol paralizirano gleda, kako korupcija in pohlep razkrajata Gotham, kako družbena elita – tisti famozni 1% – z lažmi, iluzijami in fabrikacijami medi, mede in nadzoruje množico, kako z retoriko vojne proti terorju Gotham spreminjajo v black site, kako družba vse bolj razpada, kako vsakdo misli le še nase, kako vsi delajo in glasujejo proti svojim ekonomskim in socialnim interesom in kako se pojavi novi Mesija, karizmatični, maskirani Bane (Tom Hardy), fašistoidni mitoman in teroristični populist, ki navduši in naelektri množico, prepričano, da bo v Gotham vrnil red in pravico ter ga odrešil tega depresivnega, kriznega, mizernega, podzemskega vegetiranja, tega brezizhodnega status quoja, tega notranjega kolonializma, te diktature enega odstotka. Toda Bane, ki sicer prihaja iz iste šole kot Bruce Wayne (Liga senc), je le lažni Mesija, pa četudi skuša – tudi z repliko »Nikogar nisem zanimal, dokler si nisem nataknil maske« – kanalizirati Anonymuse in gibanje Okupirajmo: ko družba razpade, so vsi Mesije lažni. Še več, ko Bane prevzame oblast, se Gotham prelevi v Pariz leta 1798 – z revolucionarnimi množicami, revolucionarnimi sodišči in revolucionarnim terorjem vred. In ko Bruce Wayne gleda Bana, vidi le svojo spačeno verzijo. Tako kot je množica nekoč slavila njega, kapitalista, ki naj bi rešil družbo, zdaj slavi Bana, spako kapitalizma – Bane ni alternativa kapitalizmu, ampak njegov eksces. Bane je taka spaka kapitalizma kot fašizem v tridesetih letih prejšnjega stoletja, potemtakem spaka, ki jo lahko ustavi le kapitalizem, ker je to njegova spaka.