Bog je nejevoljen

Janko Lorenci

3. 8. 2012  |  Mladina 31  |  Kolumna

Stvari, povezane z izgonom nadškofa Urana, so ena sama velika zmeda. Katoliška cerkev bo zaradi nje na še slabšem glasu. Uradno gre Uran v izgnanstvo zato, ker je nekoč menda postal oče. Če je to res, naj očetovstvo prizna in se potomcem čustveno in materialno oddolži. Še bolj prav bi ravnal, če bi hkrati nastopil proti celibatu, tej prepovedi, ki cerkvi samo škodi, duhovnike pa spravlja v osebne stiske. V Nemčiji ji nasprotuje 80 odstotkov katoličanov, nenaravna in neumna pa se zdi tudi veliki večini Slovencev.

S tako reakcijo bi Uran postal upornik z razlogom, vendar bi se moral posloviti od cerkve. Tega očitno ne bo storil – težko je zapustiti dolgoletno, tako rekoč edino življenjsko okolje. Raje odhaja »v pokorščini«, le očetovstvo zanika.

Če res ni oče, pa je ponižno ali utišano žrtveno jagnje za grehe drugih (denimo za grehe avtorjev mariborskega finančnega zloma), žrtev lokalno-vatikanskih spletk in pa seveda dvojnih meril KC: ali nista pedofilstvo in odgovornost za tajkunstvo cerkvenih ljudi neprimerno hujši greh kot očetovstvo? Uran s pokorščino in molkom ne koristi ne cerkvi ne sebi; cerkvi dopušča, da ostaja, kakršna je, dopušča pa tudi sume o svojih zavrženih dejanjih.

Normalno bi bilo, da bi skušala slovenska cerkev svojega visokega pripadnika ob vseh teh odprtih vprašanjih vzeti v zaščito. Saj priznava, da stvari niso jasne. Namesto tega se spreneveda in izmotava in tako dopušča ugibanja o morebitnih prikritih strahotah v svojih vrstah. V bistvu upokojenega nadškofa skupaj z Vatikanom izsiljuje – če ne odideš »v pokorščini«, boš izgubil vse, postal brezdomec. Imaš kam iti? Hkrati je z značilno servilnostjo ubogala Vatikan.

Kaznovani nadškof ni bil nikakršen kretničar slovenske cerkve. Najverjetneje ga je ostra sankcija doletela kot šibko tarčo v šibki podružnici Vatikana, ki na pokorni Sloveniji trenira domnevno strogost in načelnost, ki ju v njegovem odnosu do večjih ali samozavestnejših držav praviloma ni. Sicer pa Vatikan ostaja vir dogmatičnega tradicionalizma tudi pod papežem Benediktom XVI. To zbuja odpor; marsikje v Evropi je med katoličani slišati zahteve, da bi bila potrebna druga reformacija in tretji koncil, ki bi papežu vzela pravico, da zahteva absolutno pokorščino in velja za nezmotljivega. Tarča ostrih kritik je tudi celibat.

V slovenski KC takih zahtev ni slišati. Naša cerkev je do Vatikana pohlevna. V tem je podobna slovenski politiki, ki je do velikih vsa v priklonih, do šibkejših pa vzvišena. Veliki s takimi radi delajo kot s cunjo.

Zgodba z Uranom bo dodatno potemnila podobo naše KC. Danes je njen moralni kapital blizu ničle. Za to si je kriva predvsem sama. Po osamosvojitvi je skušala postaviti na noge čim bolj avtonomen in finančno neodvisen ekonomski, šolski, medijski sistem in katoliško civilno družbo. Načrt ji je ob pomoči politike nekaj časa dozdevno uspeval. A to je bila zgrešena in tvegana pot; cerkev se je šla tajkuna, in to zanikrnega, Stresova komisija je v Janševem prvem mandatu podprla neoliberalne reforme in tako poteptala papežev socialni nauk, cerkvena T 2 je predvajala pornografijo, cerkev je posegala v politiko na strani desnice in spodbujala kulturni boj.

Strategija avtonomnosti naj bi pomagala širjenju vere. A v resnici je šlo predvsem za zelo tuzemsko pridobivanje moči in vpliva. Na tej poti je cerkev neizbežno izgubljala dušo, moralno avtoriteto in vernike.

S krizo in mariborsko finančno katastrofo se je strategija sesula v prah in pepel. Materialni temelj avtonomnosti je razpadel, cerkev se zato še bolj obeša na državo. Vatikan ji finančno noče pomagati, ampak jo kaznuje. To si kaznovani za svojo zgrešeno usmeritev pravzaprav tudi zasluži, če pozabimo, da ni kaznovalec nič kaj boljši.

Slovenska KC je še zmeraj resen politični in ekonomski dejavnik, vendar žal tak, ki vleče družbo navzdol. Zdaj se zdi šibka kot še nikoli v novejši zgodovini. V socializmu je imela vsaj večjo moralno težo in večinsko podporo prebivalstva.

Razlike v njej obstajajo, toda navzven deluje kot otrpel blok. Stres v zvezi z Uranom govori o njeni ogroženi enotnosti. Resnica je nasprotna: našo KC ogroža prevelika, ne pa premajhna enotnost. Vrhovi naše cerkve razmišljajo podobno kot politekonomske elite – oblastniško, brez empatije in brez socialne občutljivosti. Vodijo politiko, ki je škodljiva za družbo, cerkev in vero, toda v duhovniškem korpusu vidnega odpora ni. Cerkveni vrh tudi zaradi te pasivnosti (Uran jo potrjuje) težave dojema kot tehnični problem, ne pa kot zgrešeno osnovno pot.

Slovenska KC bi potrebovala notranji odpor. Ker ga ni, se sama od sebe zlepa ne bo spremenila. Zbudi jo lahko kvečjemu močan zasuk v Vatikanu, ki bi potegnil za sabo tudi spremembe pri nas. Toda negiben je tudi Vatikan – personalne praske še niso sprememba smeri.

Prelom v katoliški cerkvi bi bil blagodejen za vse. Res je, da se ustanova take vrste ne more poljubno spreminjati. Toda povsem negibna ne more biti, če hoče preživeti v hudi konkurenci življenjskih načinov, nazorov, ver. Cerkev, vera, tradicije so v družbi nekaj normalnega, tudi nujnega, vendar ne v kakršnikoli obliki, še zlasti ne sredi dolgotrajne krize turbokapitalizma. Cerkev – in z njo vera – bo preživela najlaže, hkrati pa koristno, če bo postala ustanova, ki bo na družbo in vernike delovala pomirjujoče, ne pa dražeče, in če bo na strani večine, ne pa privilegirane manjšine. Če je bog, zre na svojo cerkev z odporom.