Se bojimo politične unije? Seveda.

Jurij Gustinčič

3. 8. 2012  |  Mladina 31  |  Pod črto

Ne moremo se pritoževati, da nam sedanja voditeljica Evrope, Vzhodna Nemka Angela Merkel, popolnoma zamolči kakšno neobdelano evropsko temo. Ne, saj ne zamolči niti tistega, česar še ni, vsi vedo, da tema obstaja. Gospa Merklova le mimogrede spregovori o prihodnosti celine, omeni potrebo po »politični uniji«.

Veliko jih je, Evropejcev, ki bi jim pojem morali šele razložiti. Nam, ki imamo za sabo skupno, a nazadnje neuspešno državo, tega res ni treba. Vemo, kaj to pomeni, če se skupne zadeve obravnavajo »tam zgoraj«, s skupno udeležbo ali pa tudi ne. Še v časih, ko je Jugoslavija začela, nevidno za navadno oko, razpadati, smo razmišljali, kaj je pravzaprav šlo narobe. Veliko je bilo zamer, ki so narasle do tragičnega vrhunca, še najbolj so se vsi strinjali, da bi morali nekoč posnemati ameriške očete nacije glede izbire glavnega mesta! Da to ne bi smel postati Beograd, denimo, ali sploh kakšno razmeroma veliko mesto. Tako kot Jefferson za glavno mesto ni maral New Yorka ali kateregakoli velikega mesta (tako ali tako je imel dušo veleposestnika), saj bi veliko mesto, ki bi postalo središče, ugonobilo bodočo državo, je mislil. In administrativna središča Združenih držav Amerike so se popolnoma izognila velemestu!

Kar zadeva rajnko skupno državo, bi se popolni zlom morebiti lahko preprečil. Če bi glavno mesto na novo postavili kam vmes, v kakšno Slavonijo ali Srem ali kaj podobnega. Tako kot glavno mesto ZDA ni smel biti New York ali Philadelphia, to ne bi smel biti Beograd ali Zagreb. Denimo.

Vrnimo se k Merklovi, političarki, ki še največ, če ne edina tako glasno razmišlja o »skupni Evropi«. Zaveda se, da je Evropa zelo zapletena, neenako razvita, trdno nacionalna – s kopico različnih jezikov in navad –, zato je nekaj skupnega že vnaprej obsojeno vsaj na obsežne razprave (prepire). In vendar si je Vzhodna Nemka upala in je, če se ne motim, prva med evropskimi politiki naravnost rekla, da potrebujemo in jo bomo morali narediti – politično unijo! Rekla je in takoj prešla na druge teme. To je rekla samo enkrat, morda dvakrat. Vedela je, da mora biti skrajno previdna.

Njeni sonarodnjaki niso bili tako previdni, pa so temo v tej evropski krizi začeli ne le omenjati, ampak jo celo nadgrajevati! V enem najboljših in najvplivnejših časopisov, ki izhaja celo v zelo trdni polnacionalni nemški enoti, Bavarski, je nekdo hladnokrvno nadaljeval do popolnega finala. Da, politična unija! Da, enotna skupna vlada in parlament. Da, skupni načrti in popolna izpeljava. Potem je dodal še tisto, kar v Evropi le malokdo javno – ali pa niti zasebno ne – kadarkoli omenja. Da, skupni jezik!

Politična unija naj bi imela vse, tudi jezik, toda le kako do skupnega jezika priti brez spopadov in očitkov?

Kateri jezik? Se bo kdorkoli moral odpovedati neokrnjenemu položaju svojega jezika, pa če ga drugi razumejo ali ne?! Kot bralec bi lahko sprejel vse, le tega ne, da kdo omenja skupni, vsemogočni skupni jezik. Kot se jezijo Američani, če v Kaliforniji kdo zahteva avtonomne pravice za španščino. Gospodje, kateremu jeziku pa bi dali absolutno državno prednost v Evropi? Z angleščino bo šlo težko, tega jezika ne govori noben evropski narod razen Britancev, pri teh pa sploh ne vemo, ali se bodo resnično združili s celino. Francoščina se že tako umika skoraj povsod, španščino jemljejo Evropejci za lokalni jezik. Novi jeziki, podobno kot neuspešni esperanto? Politična unija naj bi imela vse, tudi jezik, toda le kako do skupnega jezika priti brez spopadov in očitkov?

O skupnih navadah bi se sicer v Evropi že dogovorili. Ne bi se, denimo, hudo prepirali zaradi nošenja orožja, kot se Američani po pošastnem množičnem umoru pri Denverju. No, saj se niti oni ne. Neverjetno, kako enotni znajo biti Američani! Ko so jih v anketah po umoru vprašali, ali naj se prepove prosto nošenje strelnega orožja, je večina, ki je za ohranitev te ustavne pravice, odgovorila še prepričljiveje, da si prepovedi orožja ne dovoli!

Kako naj bi si, ko je to v samem bistvu nacionalnega prepričanja. Spomnil sem se sprehodov v državi New York. Hodil sem po travnikih, kjer si naletel na takšno opozorilo: »Prehod prepovedan. Na kršitelje streljamo.«

Res, politična unija? Poglejmo današnjo Evropo. Smo lahko prepričani, da bodo v politični uniji (v polnem pomenu te besede), tudi če najdemo rešitev za takšne reči, kot je skupni jezik (in kultura), iste glave lahko upravljale, denimo, visoko razvito Švedsko in Mezzogiorno? Bomo mirno jemali prvim, da bi dali drugim, ne da bi prvi vprašali, kdaj bodo drugi zavihali rokave in začeli resno delati, namesto da postopajo in si krajšajo čas po kavarnah in gostilnah, kamor pridejo pozno zvečer in ostanejo do zore? In ali se bodo tisti, ki vedno pridno delajo (prvi, saj vemo, so večni Nemci), sprijaznili s tem, da nekdo zaostaja in drugi potrpežljivo čakajo, da bo šele zasukal rokave? Ali pa se bodo morali tisti najpridnejši sprijazniti z navadami počasnosti, ki veljajo po Južni Evropi. Z njihovim veseljačenjem takrat, ko bi morali biti krvavo resni?!

Američani so res našli rešitev za največjo uganko, kako poenotiti navade, občutke in smisel življenja. Imajo federacijo, v kateri vedno rešijo tistega, ki zaostaja, toda ta mora plačati. Bolna Kalifornija je zadnja leta pod vodstvom guvernerja, ki je znal pred tem le razkazovati mišice filmskemu občinstvu, na poti ozdravitve, pravijo. Toda to mora vendarle plačati predvsem sama! Kako bodo to naredili v politični uniji Evrope, če ostanem samo pri tem? To pot o razlikah v navadah, celo usmerjenosti različnih delov stare celine ne bomo niti razpravljali. Denimo, da se Šved in južni Italijan (Balkana ne omenjam) lahko brez prepirov dogovorita o tem. Denimo.

Tu bomo za zadaj nehali razmišljati o politični uniji. Saj se bo tema vrnila. Zanimivo bo, ko bo kdo o tem začel govoriti res podrobno in tega ne bo omenjal le z eno besedo, kot je to za zdaj storila gospa Merklova.