Roald Dahl: Moj striček Oswald

+ + +

Pred viagro in semensko banko

Dahl je značilen primerek otoškega tradicionalnega pripovedništva, prepisuje čez stare mojstre, kjer se ti spogledujejo s publiko, bolj stavi na poigravanje s fantastiko, na dobro povedano zgodbo in njene preobrate kot na način, kako je povedana. Tako ni čudno, da so njegova kratka proza in stvari za mladostnike, polne finih pretiravanj in drastike, precej popularne, tudi zaradi bližine estetiki nagravžnega in spačenega.

Oswald iz romana je pravzaprav avtor dnevnikov, ki jih kot da objavi nečak, striček v njih v neobveznem in kramljajočem tonu spregovarja o svoji divji, bogati in uspešni karieri, spregovarja prav münchausnovsko, z veliko pretiravanja in vsemi tistimi retoričnimi figurami, ki grejo zraven k ustnemu slovstvu in držijo publiko, pretežno razpoložena omizja, v napetosti. O tem, kako je svojih prvih sto tisoč naredil z uvozom sudanskega endemnega hroščka, ki povzroči otrplost in skoraj blaznost, vendar je dobra stara španska muha mala malca, brezvezna vikend droga proti temu, nevredna pravega oboževalca afrodiziakov.

Piše, kako s tem hroščkom očara najprej Pariz in njegove visoke kroge, se počasi razpase po članicah in priženjenkah diplomatskega zbora, dokler se Oswaldovo zanimanje za biokemijo ne ustavi in odebeli pri fascinantnem odkritju njegovega angleškega mentorja, ki zna s tekočim dušikom ohranjati pri življenju spermije. Potem naredijo cel kšeft z repkajočim materialom kraljev in genijev, in to je verjetno najboljši del tega spisa: popisi velikih slikarjev in komponistov in pisateljev, natančneje, njihovih silnih in do komičnega prignanih reakcij, ko hrošček, podtaknjen na ta ali oni način, dokončno prime. Ko otrpnejo in otrdijo. Triki s Proustom, Picassova brezbrižnost do vsega, razen do umetnosti, ki jo hitre kopulacije samo podpirajo, nekaj malega o jugoslovanskem kralju Pavlu in podobno, vse to dobro sede na naše vedenje o obnašanju genijev nasploh. Potrdi se z ekscesnostjo vsakogar od njih posebej, z vsemi karakteristikami značajev kot usode. Večji problem je sama tehnologija; ko je Dahl konec sedemdesetih pisal o deviacijah in kapricah tistih iz prve polovice stoletja, čeprav je dogajalni čas nekje po prvi vojni, je bilo kukanje v spalnice veleumov in velmož nedvomno žgečkljivo, celo futurološko dejanje. Danes, več kot trideset let kasneje, ko je zmrzovanje genetskega materiala rutina, namesto eksotičnih hroščkov pa gomazijo in nas napadajo razni utrjevalci, trdilci in pumpe in tehnike na vsakem (medmrežnem) koraku, deluje njegov zaplet bistveno bolj zaprašeno in daje romanu še nekaj dodatnega pridiha postaranosti.