Franc Jeza: In zgodil se bo čudež

Izbrani spisi praktično nepoznanega velikana publicistike.

Jeza (1916-1984) je bil član OF, l. 1941 so ga aretirali fašisti in obsodili na 30 let ječe, po vojni je diplomiral in delal kot časnikar pri »Slovenskem poročevalcu«, toda njegovih knjig na Slovenskem niso izdajali niti prodajali. O čem je pisal?

Bil je sicer simpatizer komunističnih idej, toda še bolj je cenil svobodo govora in zato l. 1948 emigriral v Italijo. V člankih je ostro polemiziral s Kardeljem, z besedilom Ustave 1953, njegove vsebine so bile za partijsko enoumje znanstvena fantastika.

To, kar je pisal on, se na Slovenskem ni niti šepetalo. Zagovarjal je ustanovitev slovenske države, napravil osnutek parlamentarne državne ureditve, izdal knjigo, v kateri je statistično dokazal, da je Slovenija v Jugoslaviji gospodarsko izkoriščana. Ni bil antikomunist, niti ni pisal s sovraštvom, temveč je samo dosledno opravljal poklic misleca družbe. Ko je Tito prišel v srednja osemdeseta, se je ozrl naprej in se čudil kastraciji uma na Slovenskem, saj si večina sploh ni postavljala elementarnega vprašanja: ali bo Tito umrl? Jeza je bil izjemen pisec, ki je razblinjal samoumevnosti. Medtem ko v Jugoslaviji časniki niso poročali o nenadni odstavitvi Jovanke, je on pisal o nasilju diktatorja, ki je svoji ženi samovoljno odvzel celo elementarne državljanske pravice, od svobode gibanja naprej. V kritiki je bil prepričljiv, saj jo je podkrepil z nazornimi analogijami: ko bi v Ameriki nenadoma izginila žena predsednika Carterja, bi časniki o tem izginotju pisali iz dneva v dan.

Jeza je slovensko politično realnost socialističnega samoupravljanja mislil skozi vrednostne in časnikarske paradigme zahodnega sveta. Štirideset let pred časom.

In zgodil se je čudež - »Slovenska matica« ga je postavila med osebnosti kulturne zgodovine.