Ted

Moška panika.

Seth MacFarlane, režiser obešenjaške komedije Ted, je bil ena izmed tistih velikih »človeških zgodb« 11. septembra 2001. Zjutraj ob 7.45 bi moral iz Bostona odleteti v Los Angeles, toda potovalni agent mu je rekel, da bo letalo odletelo ob 8.15, tako da je prišel prepozno in letalo zamudil – moral je počakati na naslednje. Tisto, na katerega naj bi se izvirno vkrcal, so kakopak ugrabili teroristi in ga potem raztreščili ob severni stolp Svetovnega trgovinskega centra.

Ko boste videli Teda, si boste rekli: nič, ta ironija Usode ga je očitno navdala z obešenjaškim, črnim, kubističnim humorjem! Toda to bi bilo pretiravanje: smisel za črni humor je imel že prej – leta 1999 je za Murdochovo mrežo Fox kreiral popularno, dolgoživo animirano TV serijo Family Guy, ki so ji, kot veste, očitali, da je le kopija Simpsonovih. Peter Griffin, pater familias, ki ga vokalizira kar sam MacFarlane, res izgleda le kot verzija Homerja Simpsona.

Če bi hoteli pravilno razumeti tisto ironijo Usode, ki ga je doletela 11. septembra 2001, potem bi morali reči, da ga je skušala Usoda le malce prestrašiti, saj veste, vzgojno – ker v Family Guyu ni zamudil letala Simpsonovih. Ker je torej s Family Guyem pristal v Simpsonovih. In Ted izgleda le kot nadaljevanje Family Guya, ali bolje rečeno, John Bennett (Mark Wahlberg), glavni junak Teda, izgleda le kot poganjek Petra Griffina, ki slovi po tem, da se ne zaveda posledic svojih dejanj, še manj pa posledic svojih besed – John je kot otrok zelo asocialen in neprilagodljiv, z okolico ne klikne, njegov edini prijatelj je medved Ted, zato si zaželi, da bi Ted oživel. Kar se potem tudi zgodi. Ted, ki ga – logično! – vokalizira Seth MacFarlane, postane medijska senzacija, atrakcija talk-showov, toda ko John odraste in ko shodi z Lori (Mila Kunis), je Ted še vedno z njim, njegov buddy, brutalni, frenetični in perverzni party animal, nor na droge, seks in vse, kar je politično nekorektno. Ted je Johnov Nadjaz, toda ne Nadjaz, ki mu uživanje prepoveduje, ampak Nadjaz, ki mu uživanje zapoveduje, medtem ko vlogo tistega rigidnega, konservativnega Zakona igra tu ženska, pač Lori, ki skuša Johna na vsak način ločiti od Teda – in razbiti to »gejevsko« razmerje. Naloga ženske v tej farsi je, da s svojo prisotnostjo – hja, s svojo prisotnostjo v Johnovem življenju – dokazuje, da John in Ted nista geja, ampak le prijatelja. Nič posebnega – filmi, še posebej h’woodski, so bili vedno polni takih žensk. Toda Lori ima še eno vlogo: da nastopi kot dokaz, da je mogoče moškega »ozdraviti« od tiste »nenaravne« fiksiranosti na drugega moškega, pa četudi se zdi Sam J. Jones, alias Flash Gordon, formatiran kot softcore ikona gejevske estetike, še večja »skušnjava« od Teda, animiranega fetiša, vira spolne panike. Ted je film, ki se tako ustraši posledic svoje premise, da si pomaga s tezo o "ozdravljivosti" homoseksualnosti. MacFarlane bo moral res dvakrat premisliti, preden bo sedel na naslednje letalo.