Kako bo Borut Pahor hudiča na dvoje presekal

Maja Novak

10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Ihta

Kako vemo, da je Pahor iz Šempetra pri Novi Gorici?
Po tem, da kosi travo, seveda.

Novogoriški komunalci zjutraj kar dočakati ne morejo, da se bodo lotili dela. Travo poleti kosijo malone vsak teden in še pogosteje bi jo, ko bi jo lahko cukali iz zemlje, da bi hitreje rasla. Jezdec na kosilnici prigalopira že pred šesto, s čimer nedvomno razveseli tisto borno peščico še zaposlenih meščanov, ki bi sicer spali do sedmih, tako pa na lepem dobijo uro več za zdrav zajtrk in telovadbo. Težava je zgolj v tem, da je kosilnica večja od zaplate trate pred blokom naše mame. To pomeni veliko obračanja in vzvratne vožnje ter veliko hrupa. Travne bilke – niti ena ne uide moriji – frčijo po cestišču in parkiranih avtomobilih, zato mora priti mož številka dve, ki z nekakšnim (sila glasnim) puhalnikom vse skupaj spiha v redi, da jih komunalec številka tri na nekakšnem (še glasnejšem) vozilcu z vrtečimi se metlicami lahko končno spravi s sveta. Predstave je konec okoli poldneva. S koso bi šlo dosti hitreje in tišje, pa še en sam junak bi bil kos tej zahtevni nalogi.

Približno enako razumno se je Pahor trave lotil z vrtnimi škarjami, predtem in potem pa je še zlagal mačke, asfaltiral pse, sprehajal ceste in čistil kletke ličnih progastih nogavičk; ali tako nekako. Njegov avto je tako rekoč že starodobnik; atentat nanj so že poskušali narediti; samo opica mu še manjka.

Sledi, Borut, svojim sanjam. Zbeži že od doma in se pridruži tistemu pravemu cirkusu!

Vsaka predsedniška tekma povsod po svetu na plan zvabi klovne, vseeno pa državljani sami od sebe v praksi pričakujemo, da bomo izbirali med tistima dvema ali tremi kolikor toliko resnimi kandidati. Navsezadnje predsednik ni zgolj dekoracija: prav za časa mandata dr. Türka se je pokazalo, da je lahko kljub ustavnim omejitvam svojih pristojnosti vsaj v moralnem pogledu ter podprt z mediji pomembna protiutež vladnim ekscesom, kakršni so, denimo, najrazličnejše proslave, glodanje starih kosti in druge oblike kulturne revolucije. Pahor namesto tega ponuja circus maximus in spravljivost. Lahko je biti spravljiv, madonca, če si sposoben pol ure, kaj pol ure, debela tri leta govoriti, ne da bi kaj povedal.

Pri Pahorju namesto besed govorijo dejanja; in to, kar so rekla v tovarni nogavic ter na cestnem delovišču, me žalosti. Zdi se, kot da bi Pahor za to, da bi se priliznil cestarjem in (zlasti) delavkam, poskušal povedati: vem, da je vaše delo tlaka in muka, vem, da ste zaradi svojega dela nesrečni, zato sem prišel z vami delit vaše gorje; resnično, resnično, povem vam, z vami bom nosil vaš križ. In to je narobe!

Napačen je demagoški koncept, znotraj katerega delo velja za gorje. Delo je lahko človekov konjiček, lahko mu osmišlja življenje, lahko je ustvarjalno – kar mene poglejte, preden sem začela pisati to kolumno, sem bila vsa potrta, zdaj, nekaj deset minut pozneje, pa že radostnega srca razmišljam, da bi si privoščila doooolgo čikpavzo. Držim se načela, da vsak delovni dan delam vsaj pet minut (ja, celo ob sredah!), razen seveda ob tednih, ki vsebujejo kak cerkveni praznik, pa takrat, kadar se mi ne da.

Zdaj pa zares: edina predlagana reforma pokojne Pahorjeve vlade, ki sem jo bila pripravljena podpreti, je bila pokojninska reforma, pod pogojem, da bi delo lahko postalo ustvarjalna radost za veliko večino Slovencev, ne le zame. V ta namen bi si morali ljudje že zamlada pazljiveje izbrati šolo in poklic ter se v šoli malce bolj truditi; za kaj takega pa bi kajpada potrebovali boljši šolski sistem, boljšo zaposlovalno politiko, več kulture in funkcionalnega opismenjevanja v vsakdanjiku povprečnega slehernika (ter manj resorjev pod komando istega stražmojstra), pa seveda gospodarstvo, ki bi ustvarjalo delovna mesta, da ne bi bili brezposelni prisiljeni zagrabiti za prvo službo, ki se jim ponuja, če je še tako zoprna. Na samem delovnem mestu bi morale vladati zdrave in človeškemu dostojanstvu primerne delovne razmere, plače bi morale biti osebnim dohodkom podobne, za kaj takega pa bi potrebovali … saj že razumete, kam pes taco moli, kajne? Tu se odpira cel kup tem, ki se jih nekdanji premier in sedanji predsedniški kandidat Pahor nikoli ni niti dotaknil.

Zato ga ne bom volila, razmišljam pa, da bi svoj glas namenila kateri od mačk, ki so trpele pod njegovo krtačo.

Ne vem, kaj bo Pahor počenjal v dneh, ki bodo pretekli med oddajo te kolumne in izidom Mladine, če mu bo zmanjkalo štrene, pa mu predlagam nekaj dejavnosti v njegovem slogu.

Na novo naj odkrije Higgsov bozon.

Na Muljavi naj obišče gostilno Pri Obrščaku in pove, kako je hudiča na dvoje presekal. Razni kulturniki in žalujoči ostali smo to zgodbo na raznih šolskih proslavah, podelitvah bralnih značk, literarnih večerih ipd. slišali že tolikokrat, da še ena repriza ne bo povzročila večje škode.

Po zgledu neke južnoameriške političarke, ki je za moža posnela pornografski video, naj še sam nastopi v čem podobnem. Ker Pahorju pač ni mogoče preprečiti, da bi govoril, govoril, govoril – to pa bi utegnilo skaziti umetniški užitek ob opazovanju njegovega striptiza –, naj poskuša govoriti v kakem eksotičnem jeziku, da nam ga vsaj razumeti ne bo treba. Lahko bi, denimo, v latinščini recitiral Carmino burano: si puer cum puellula moraretur in cellula … propulso procul tedio! Ves dolgčas bo pregnan!

In nazadnje naj si z belo kredo zapiše v črn dimnik: sledi, Borut, svojim sanjam, kajti to so žlahtne sanje desetletnega otroka, zabubljenega v docela lastnem, docela fantazijskem svetu. Zbeži že od doma in se pridruži tistemu pravemu cirkusu!