Madagaskar 3

Moj rodni dom, moj rodni kraj.

Tako ganljivo kot znajo o domu peti slovenski narodno-zabavni ansambli, znajo o domu peti le še afriške živali, ki v grozi ugotovijo, da so obtičale v Afriki. Na vsak način se hočejo vrniti domov, v Centralni park – v cirkus.

Tako tesnobno se verjetno počutijo slovenski narodno-zabavni ansambli: ko pojejo o domu, se vedno zdi, da pojejo o cirkusu. Lahko potegneš živali iz cirkusa, ne moreš pa potegniti cirkusa iz živali.

Lev, zebra, žirafa & hipo, »rojeni« Američani, ki se bolj doma počutijo v ameriškem cirkusu kot pa »doma,« v Afriki, so tokrat tako obupani, da se skušajo v New York prebiti prek Evrope, kar je lepa priložnost, da ringelšpilsko in psihedelično – pač v duhu ameriške »manifestne usode« – premečejo Monte Carlo (EU brez evra), Pariz (Amerikanci v Parizu), Rim (Ko si v Rimu) in Alpe (polka-polka), toda ko jih gledate, kako replicirajo korake družine Griswold (Chevy Chase etc.), se vam zastavi povsem logično vprašanje: če so te živali v Evropo iz Afrike priplavale, zakaj niso iz Afrike odplavale kar v New York? Če so lahko priplavale do Evrope, bi lahko priplavale tudi do Amerike. Toda če bi živali takoj odplavale domov, potem ne bi opevale hrepenenja po domu in potem ne bi pele Non, je ne regrette rien. Kaj je bolj noro: to, da animirani lik poje Non, je ne regrette rien, ali to, da petletnim otrokom prodajaš nostalgijo?