Jenny Erpenbeck: Srečišče

+ + + +

Distancirani skrbni vrtnar

»Spet je prišlo do tega, da nevidna armada, razdeljena na dela, sama sebe neslišno napada z nevidnimi sulicami in ščiti. Morda bodo mladi, ki sovražnika poznajo le iz pripovedovanja starejših in ne več iz oči v oči, resnično kmalu prešli na njegovo stran, pa naj bo le zato, da bi se po dolgem obleganju lahko končno stepli,« rezonira pisateljica komunistka, ko se po emigraciji v Rusijo in stalinističnem premeščanju na obrobje SZ vrne domov, v Vzhodno Nemčijo.

Vrne se v hišico ob jezeru, iz katere je ravno pobegnil arhitekt, ki je prej odkupil premoženje Judov, oni pa doto nore kmetice. Srečišče je roman o hiši in njeni zgodovini, ki je predvsem zgodovina prisilnih izselitev: zabojniki za čez ekvator v času nacizma, pred Rdečo armado skrito premoženje, zaradi pobega v zahodni del države zakopana srebrnina, korupcija vzhodnih uradnikov pri gradbenih dovoljenjih.

Gre za zgodbo hiše in vrta, ki ga medtem v skladu z menjavo letnih časov okopava in ureja možak, tih in skoraj odsoten, enako brezbrižen do političnih turbulenc kot narava sama, slednja na koncu za trenutek slavi. Erpenbeckova svojo zgodbo stke iz različnih kosov; enkrat je v fokusu strah pred deportacijo, drugič skrivanje pred podivjanimi ’osvoboditelji’, ki serjejo po hiši in katerih konji potacajo vse živo. Vodi jo skozi oči judovske punčke, ki jo zaskrbi, kaj bo s svetom in z zavestjo o njem, ko je ne bo več – pri tem spretno meša in prepleta eksistencialne, usodne prelomnice posameznikov z idiličnimi opisi narave in prelivi letnih časov, s posebnim poudarkom na minevanju v naravi, sušenju oreha, napadu koloradarjev, izsuševanju tal in namakanju rastlin, ki so bolj žejne od tal, v katera so vrasle. Že začne se z geomorfologijo, pred štiriindvajset tisoč leti, pri čemer je celo zgodba jezera, kaj šele hiše, samo hip, droben utrip. Jasno, njena na avtobiografijo naslonjena pripovedna drža je podobna vrtnarjevi, njegove epizode so kot refren, razen staranja, padca z lestve in kajenja cigar je vse na njem brezosebno. Erpenbeckovi to omogoča stilizacijo, ki prikriva morebitno prizadetost; ta pride iz izbire snovi, 20. stoletje je bilo turbulentno, ne zaradi dramatiziranja ali moraliziranja. To je gosta proza, ki pogosto s kopičenjem in katalogizacijo, z naštevanjem končnih cen na dražbi prodanih predmetov in nepremičninskih razsodb, z objektivizacijo sveta kaže na usode, ki so zadaj: gnetljiva in uničljiva telesa na eni strani, na drugi življenje predmetov, porcelana, ves čas živahnih kun. S poudarkom, da so, vsaj za konkretno hišo, denacionalizacija in okus novih povzpetnikov pogubnejši kot socializem.