Jasmina Cibic, vizualna umetnica

Na nadstrešnih videopanojih nekaterih londonskih avtobusnih postajališč se je maja znašel poziv k sodelovanju v hudi nagradni igri No Experience Necessary, ki naj bi izžrebanemu srečnežu, četudi bi bil popoln začetnik, omogočila samostojno razstavo. Sporočilo so lahko zaznali le potniki znamenitih dvonadstropnih avtobusov, a kljub temu so mnogi sledili navodilom, klikali po posebni spletni strani ter čakali na bliskovit preboj in bleščečo umetniško kariero.

No Experience Necessary je bila pravzaprav njena umetniška akcija. Izvedla jo je pod okriljem londonske kulturne olimpijade in krilnega projekta Bus-Tops, kamor je bila povabljena kot ena od devetih mednarodnih umetnikov, ki naj bi razmišljali o umetnosti v javnem prostoru in njeni domnevni demokratičnosti. Sama pa je takoj opazila še drugo, manj očitno plat projekta Bus-Tops. Panoji, ki so jih odmerili umetnikom, so bili videti kot oglasni. Zato je čas prevrtela naprej in takoj postregla z oglasom. Za čisto pravo, demokratično nagradno igro za vse, ne glede na njihove kompetence. Ni je presenetilo, da je pritegnila toliko tekmovalcev. Na ulici je odziv vedno drugačen, bolj množičen, kot denimo v galeriji.

Tudi sama je že nekaj let Londončanka. Tja jo je pripeljal študij, zadržali pa ljubezen in družina. Najprej je sicer študirala na beneški Akademiji lepih umetnosti, kjer so študentje veliko eksperimentirali tudi zunaj študijskih okvirov, in morda ravno zaradi takratnega vrenja Slovenci, ki so bili del te scene, poleg nje sta bila to še Meta Grgurevič in Jaša, danes sodijo med naše najvidnejše mlajše vizualne umetnike.

Njene prve odmevne umetniške akcije segajo prav v beneško obdobje. Lotevala se jih je z umetniško skupino Passaporta in zdelo se je, da jim v imenu umetnosti lahko uspe še tako težaven zalogaj. Nekoč so s kolegicami v Benetke pretovorile celo 1500 kilogramov slovenske trave, kar pred vstopom v EU sploh ni bilo enostavno. Takšne, na prvi pogled nemogoče podvige si zastavlja tudi sama. Če si zamisli, da bo projekt izvedla na takrat sveže preimenovanem Letališču Jožeta Pučnika, ga bo pač izvedla tam, med potniki. Ob tem pa bo prepričala še policijski orkester, da ob igranju skladbe I Feel Love začuti Slovenijo. Nedavno je v galerijo Vžigalica pripeljala živega angleškega sokola. Transport je bil sicer naporen, stanovanje je smrdelo. »A koncept mora stati do zadnje potankosti,« pravi.

Njen način razmišljanja in ustvarjanja je močno zaznamoval podiplomski študij na uglednem kolidžu Goldsmith, ki jo je, kot pravi, razgradil na prafaktorje in na novo zgradil. Hkrati jo je naredil še bolj občutljivo za geopolitične tematike. Njeni projekti so zelo politični, ukvarjajo se z družbeno realnostjo, preimenovanji, prestopanjem mej, opazovanjem, a nikdar na prvo žogo. Ob pogledu na njene do skrajnosti izčiščene fotografije se marsikomu zdi, da se spogledujejo s komercialo. A njena dela imajo v sebi vedno tudi večplastno sporočilo, stkano s predhodnim poglobljenim raziskovanjem.

Sama pravi, da je od vsakega posameznika odvisno, kaj bo videl in kako globoko mu bo uspelo pogledati v posamezni umetniški projekt. Ko je lani Galerijo Škuc preoblekla v odlično sprejeti budoar, ta ni bil le svojevrstna izkušnja za gledalce, ki so zaradi arhitekturne posebnosti instalacije tudi sami postali del razstave. Bil je tudi hommage arhitektu Adolfu Loosu. Rada pač povezuje sedanjost s preteklostjo. Rada prepleta različne umetniške prakse. Rada pa išče tudi spregledane zgodbe.

Nekaj takšnih, spregledanih zgodb bo na novo oživila novembra, ko bo v okviru EPK povezala pozabljene domače arhitekture in avtohtonega jamskega hroščka, leta 1937 poimenovanega po Hitlerju. Medtem ko zadnje čase imena nekaterih objektov spreminjamo čez noč, so bili vsi dosedanji poskusi preimenovanja hrošča neuspešni. Morda pa ga bo s pomočjo sodelavcev z vsega sveta odrešil prav njen umetniški projekt.