V. S. Naipaul: Maska Afrike

+ + + +

Zbirka potopisov.

Naipaul je drugačen tip potopisca, kot sta Ryszard Kapuscinski z »Ebenovino« in Sonja Porle s »Se spominjaš Afrike« in »Barvo sladke čokolade«. Medtem ko slednja zaživita skupaj z Afričani, na lastni koži izkušata življenje, jih Nobelovec le posluša. Srečujejo se s slavnim pisateljem in mu pripovedujejo ter razkrivajo svoje zgodbe in verovanja.

To bi seveda bolje razumel antropolog, zato bi delo bolj ustrezno klasificirali kot literarizirana srečevanja. Avtor salonsko potuje po Ugandi, Nigeriji, Gani, Slonokoščeni obali, Gabonu in Južnoafriški republiki. Na poti se mu kajpada nič ne dogodi in je zato pravi primer antipotopisa. Toda ta manko kompenzira Nobelova nagrada, ki mu na široko odpira vrata gostiteljev in založb.

Čeravno Naipaul ne pripada vrhu potopisnega žanra, je njegova sposobnost opazovanja ustvarila povsem berljivo knjigo, ki prinaša vrsto simpatičnih oblik tradicionalnih verovanj. Kot denimo v Ugandi, kjer moški nosijo v denarnici zelišča, da bi obvarovali denar. Spet drugod razblini predstavo o haremu, saj ga predstavi kot kraj lenuhov, brezdomcev, priležnic in evnuhov. Ali utrinek iz Lagosa, kjer lokalna »živina« potuje naokoli s 37 (!) kovčki. Primer, ki bi bolj podrobno razdelan lahko ponazoril obliko gospostva, vendar ostaja le nakazan. Avtor namreč bolj niza kot gradi svoj tekst. Kot konstanta vztrajajo odnosi med tradicionalnimi religijami in islamom ter krščanstvom, ki sta ju izpodrinila, vendar se vrači, praznoverja in čarovništva vseskozi vračajo. Kdaj celo kot življenjska modrost poglavarja Obe, ki je o svoji lastnini govoril na poseben način. Nikoli ni rekel, da je kaj v njegovi lasti, ampak – »to sem podedoval, to je prešlo v moje roke«.

Vsekakor Afrika kot trezor idej, kot celina, ki je sposobna preživeti tudi kolaps sodobne civilizacije.