Dmitry Glukhovsky: »Metro ni tisto, kar se zdi!«

Človeštvo se je z nuklearnimi izstrelki dokončno odplaknilo s planeta. Radioaktivnim puščavam, ki so bila nekoč mesta, vladajo superiorni mutanti. Po radijskih frekvencah se razlega samo še brezdušno tuljenje, nekaj med seboj vojskujočih se človeških skupnosti je preživelo samo še v moskovskem metroju – največji podzemni železnici na svetu, ki je bila tudi v resnici zasnovana kot titansko atomsko zaklonišče. Tekst na založnike sprva ni napravil blaznega vtisa, zato ga je avtor zastonj objavil na internetu.

Začniva morda z Metrojem 2. Ko si raziskoval gradivo za svojo ZF sago, si ugotovil nekaj zanimivega. Namreč, da je tisto, kar lahko vidi uporabnik moskovske podzemne – torej Metroja 1 – samo del širšega, neprimerno mogočnejšega podzemnega kompleksa. Metro 2 naj bi tvorila noro zapletena mreža javnosti neznanih podzemnih postaj in skritih tunelov do vseh ključnih inštitucij državnega aparata – za povrh pa še kar dvestotih bunkerjev, v katere naj bi vsak dan pridno v službo hodili uslužbenci KGB-ja. Če prav razumem, tega ljudje še danes ne vejo?

Večina res ne. Težko bi pa ravno rekel, da je skrivnost. Obstajajo dokumentarci in časopisni članki, ki so fenomen zelo dobro razkrili. Kadarkoli pa kako javno osebo – najsibo obrambni minister ali direktor metroja – vprašajo, če to drži, se vedno samo nasmehne in reče, da gre za čisti mit. Ampak to ni noben mit. Metro 2 definitivno obstaja.

Ampak zakaj njegov obstoj še vedno zanikajo? Misliš, da je še vedno – oziroma spet – v uporabi?

Ja. Zelo verjetno ga vsaj del je. Ko so se po padcu Berlinskega zidu odnosi med Rusijo in Ameriko počasi spet zaostrili, je Putin pripravil celo predsedniški program za prenovo in ponovno odprtje bunkerjev. Vse tiste tajne povezave z vsemi ključnimi lokacijami politične moči so bile namenjene hitri evakuaciji elit v primeru jedrske vojne. To ni fikcija, to je bilo dokazano. Najdeš pa celo ljudi, ki pravijo, da obstajajo posebni skriti tuneli, ki vodijo vse do Uralskega gorovja in Sibirije.

V tvoji post-apokaliptični uspešnici so posamezne postaje postale neke vrste mestne državice, v katerih se ljudje zbirajo in organizirajo glede na vero, ideologijo, odnos do tehnologije … Če bi moral izbrati eno od njih, v kateri bi živel ti?

Po mojem bi ostal kar na VDNKh – torej tam, kjer začne glavni junak Artjom. Tam je še najmanj ideologije, ki je ne prenesem, tako kot večina mojih vrstnikov. Generacija naših staršev je bila z njo tako overdozirana, da imamo njihovi otroci še vedno ideološkega mačka. Ideologija je skoraj vedno nekaj, s čemer se zamoti ljudi, medtem ko jim elite pokradejo ves denar.

Okej, zelo zanimiv je tudi način, kako si kot pisatelj uspel. Po zelo nenaklonjenem odzivu založnikov si svoj prvi roman zastonj objavil na internetu. Leta 2002 je morala to biti še bistveno bolj nenavadna strategija kot danes …

Res je.

Kolikim založnikom si pred tem dejansko poslal knjigo?

Recimo ducatu, morda celo kakemu manj. Ja, se strinjam, da to ni zelo veliko. Ampak sem se zelo hitro naveličal odnosa tistih tipov. Po določenem času sem si rekel: jebite se vsi. 2002, ko je bila gotova prva verzija teksta, so že obstajale dobro založene spletne piratske knjižnice. Sam sem jih začel uporabljati že leta 1997. Velika večina pisateljev se jih je bala. Uveljavljene pisce je bilo strah, da bo objavljanje na netu škodilo prodaji knjig, neuveljavljeni pa so se bali, da jim bo tekst kdo sunil in ga objavil pod svojim imenom. Meni je bilo za te reči takrat vseeno.

Generacija naših staršev je bila z ideologijo tako overdozirana, da imamo njihovi otroci še vedno ideološkega mačka.

2002 – to je bila, kolikor si je to danes težko predstavljati, era pred Facebookom …

Ma to je bila era pred veliko večino blogov! Odprl sem pač svojo spletno stran, se odklikal na par zbirališč ZF fenov in jim povedal, kako noro nenadjebljivo knjigo je napisal moj prijatelj… In potem je tekst počasi zaživel svoje življenje. Ne morem reči, da je šlo za kak gromozanski val zanimanja ali da sem se nekega jutra zbudil slaven. Šlo je za dolg proces. Verzija, ki sem jo objavil, je bila itak samo prva verzija, ki je bila od današnje pol krajša in se je dejansko končala s smrtjo glavnega junaka. Par metrov, preden je dosegel cilj svoje odiseje, ga je ubila naključna krogla.

Ti nihilist ti!

Škoda, da tak razplet ni bil všeč nobenemu založniku in tudi zelo malo bralcem. Na spletni strani se je začela dvigati plima ogorčenih pozivov, da to ni prav in da naj Artjoma vendar prikličem nazaj k življenju.

Kar si potem dve leti kasneje tudi storil. Nekje si zapisal, da si se verzije 2.0 lotil, ker si se res res RES totalno nažrl svoje novinarske službe.

V bistvu ja. Napravil sem novo spletno stran in počasi, enega za drugim, začel objavljati poglavja nove verzije. Ki sem jo takrat tudi pisal sproti. In potem je zadeva naletela na ogromno zanimanja. Posebej dragocen je bil tehnični input, ki so ga mnogi bralci na ta način prispevali.

To je bil proces, ki si ga sam poimenoval literarno beta-testiranje.

Jup. Ker sem takrat živel v inozemstvu, sem na ta način lahko zastonj in učinkovito preveril marsikaj o moskovskem metroju. Marsikateri od teh ljudi so bili res krasni. Kadar sem jih prosil, naj skočijo zame nekaj pogledat, so to vedno z veseljem storili. In med njimi so bili tudi vozniki podzemnih vlakov in inšpektorji tunelov, da raznih bivših oficirjev, biologov in ekonomistov sploh ne omenjam.