Ta  strašni čas

V Sloveniji se vsak dan zgodi kaj starega. »Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.« Tako je pred skoraj stotimi leti pisal Srečko Kosovel. V Pravici, zbirki njegovih misli, ki jih je nedavno ponatisnila založba Sanje, popisuje »ta strašni čas, neurejeni čas«, »temni čas korupcije, prodanosti, mrtvila, sleparije, bolezni, krivice, želodčarstva«, čas »nizkotnega boj za nizkotne cilje«, čas »malenkostnih, sebičnih idej«, čas, ko »z vseh strani grozijo stranke«, čas, ko so politiki »zamenjali državo in stranko«. Vidite, pred stotimi leti je bilo tako kot danes. »Težki dogodki padajo na nas kakor preizkušnja. In nikogar ni, ki bi pokazal smer, odkoder prihaja rešitev.« In tudi tedaj je Slovenija zastala – tako kot sedaj. Jasno, tudi razlogi za zastoj so isti, kot so bili tedaj. »Zastoj naše družbe izvira iz njenih bistvenih kali – obnemoglosti, hlapčevstva in brezciljnosti«, iz našega »slabotnega hotenja in hlapčevsko predobre, uslužne nature, ki bi rada prisostvovala pri trimalhionski gostiji zahodne Evrope«, iz »naše pasivnosti, ki sicer usposablja človeka, da dolgo prenaša okove«. V Sloveniji se dogajajo le stare reči. »Politika hazardira z momentom, računa na neorientiranost.«

In ko smo že ravno pri politiki, ki hazardira z momentom in ki izkorišča našo dezorientiranost: kot ste opazili, pod Janševo vlado zelo pomembne, prelomne, usodne zakone sprejemajo zelo hitro, po hitrem ali skrajšanem postopku, na izrednih in nočnih sejah. Le prgišče sej je bilo rednih, vse ostale pa so bile izredne. Vlada, ki očitno misli in upa, da je mogoče Slovenijo spremeniti na nočni seji, ponavlja, da se mudi, da nam gori pod nogami, da gre za biti ali ne biti, hitre, skrajšane in izredne postopke pa utemeljuje s tistim večnim, absolutno predvidljivim: »Če ta ali oni zakon ne bo na hitro sprejet, čakajo državo nepopravljive posledice.«

Če vlada državo umika iz gospodarstva, zakaj ji potem OECD sporoča, da je njena vizija superholdinga vse prej kot umik države iz gospodarstva?

Tu se kakopak zastavlja nekaj zoprnih vprašanj.

Prvič, če se res tako mudi, če nam res gori pod nogami, če je država res tako ogrožena, če jo ob prepočasnem sprejemanju novih zakonov res čakajo »nepopravljive posledice«, zakaj je šel potem parlament sploh na počitnice? Zakaj potem ne zaseda tudi avgusta, brez predaha, nonstop? Morda zato, ker nam v resnici ne gori pod nogami?

Drugič, če izredne seje ustvarjajo izredne razmere, izredno stanje, ki Slovenijo mentalno in gospodarsko še bolj demotivira, demoralizira, sesuva in upogiba, zakaj potem vlada vztraja pri izrednih sejah? Morda zato, ker prav z izrednimi razmerami ustvarja pretvezo za izredne seje in »moralni kontekst« za hitro sprejemanje zakonov, ki v normalnih, nepaničnih, neizrednih razmerah sploh ne bi bili sprejemljivi?

In tretjič, če zakone po hitrem in izrednem postopku sprejemajo zato, da bi preprečili »nepopravljive posledice«, ki bi nas čakale ob prepočasnem sprejemanju zakonov, zakaj potem po hitrem postopku sprejete zakone že veselo popravljajo, recimo supervarčevalni zakon (sprejet na izredni nočni seji), in zakaj potem finančni minister Šušteršič v zvezi s selektivnim znižanjem pokojnin pravi, da ne ve, ali je bil dosežen namen zakona (s čimer je ciljal na ideološki efekt tega zakona)? Morda zato, ker posledic – popravljivih, kaj šele nepopravljivih – sploh niso predvideli? Ali pa zato, ker skušajo z divjim, brezglavim, fanatičnim, stahanovskim sprejemanjem zakonov pridelati svojo verzijo Jankovićevega predvolilnega slogana »Zoran Janković DELA«? Na to, da se stopnja varovanja človekovih pravic pri nas znižuje, kar v času krize ni nikoli dobro, in da drvimo v čas, ki itak ne jamči popravljivosti vseh teh hitrih in izrednih »posegov« v pravice, raje ne mislim.

Toda problem – pa tudi cinizem (»Cinizem je smrt,« pravi Kosovel) – je v resnici hujši. Očitki, da koalicija zakone sprejema prehitro, tako rekoč po tekočem traku, strojno, je le sprenevedanje, le pena slovenske demokracije. Vsekakor, ko koalicija zakone sprejema po hitrem postopku, jih sprejema po partijski direktivi. In zdaj se vprašajte: kako jih pa sprejema sicer? Kako stranke glasujejo, ko zakone sprejemajo počasi, na rednih sejah, trezno in premišljeno, po dolgih razpravah in dolgih obrazložitvah glasov? Točno, tudi tedaj o zakonih glasujejo po partijski direktivi. Glasujejo tako, kot jim reče vodstvo stranke, ne pa »po svoji vesti«. Sprejemajo zakone, za katere se vnaprej odločijo, da jih bodo sprejeli – in zavračajo tiste, za katere so se vnaprej odločili, da jih bodo zavrnili. Vseeno je, kako sprejemajo zakone – hitro ali počasi, po skrajšanem ali regularnem postopku, na izredni ali redni seji, na nočni ali dnevni seji, ker v tem, kar počnejo, ni več nobene demokracije, ampak le še partijski cinizem.

Če bi torej poslanci zakone sprejemali bolj počasi in na rednih sejah, pri dnevni svetlobi, če bi hlinili, da jih sprejemajo trezno in premišljeno, če bi o njih na dolgo in široko razpravljali, to ne bi ničesar spremenilo, ali bolje rečeno – zakoni bi bili taki, kot so. In tudi sprejeti bi bili isti zakoni. Slovenska politika s partijskim glasovanjem in sprejemanjem zakonov slavi tole načelo: manj ko je demokracije, bolje nam je! Hitro sprejemanje zakonov pa je le slavnostno dopolnilo tega načela. Hitreje ko se bomo izogibali demokraciji, bolje nam bo!

Oblast različne sektorje slovenske družbe izigrava drugega proti drugemu: industrijske delavce proti javnemu sektorju, upokojence proti »zaslužnim« upokojencem, brezposelne proti študentom, osamosvojitelje proti partizanom.

Toda po drugi strani je res, da bi bilo nekaj vendarle drugače – če bi namreč poslanci zakone sprejemali bolj počasi in na rednih sejah, pri dnevni svetlobi, če bi hlinili, da jih sprejemajo trezno in premišljeno, če bi torej o njih na dolgo in široko razpravljali, s tem ne bi ustvarjali in poglabljali izrednih razmer. Še toliko bolj, ker s tem ne ustvarjajo in poglabljajo le izrednih razmer doma, ampak jih ustvarjajo in poglabljajo tudi v tujini, ali bolje rečeno – na mednarodnih finančnih trgih. Z vsakim stopnjevanjem izrednih razmer se cena naše zadolženosti dviguje, pribitki na državne obveznice rastejo, bonitetne ocene padajo – ekonomist Jože P. Damijan je celo izračunal, da je Janševa izjava o tem, da bi Slovenija lahko potrebovala evropsko finančno pomoč, samo Slovenijo na mednarodnih finančnih trgih stala 1,237.000 evrov. Toliko več obresti bo morala Slovenija odplačati na novoizdane zakladne menice.

Vsota vseh naših strahov

Če bi sešteli vse izjave naših politikov o kriznih razmerah in če bi v ta paket dodali še vsa tista strašenja z Grčijo, katastrofo, prepadom, pomanjkanjem denarja, luknjami v proračunu in bankah, potem bi hitro ugotovili, da so nas izjave politikov zelo drago stale in da najbolj negativne signale mednarodnim finančnim trgom pošiljajo prav slovenski politiki, ki s tem Sloveniji zadajajo nepopravljive posledice. Sploh pa: menite, da bodo tujci investirali v deželo, ki sama zase pravi, da je naslednja Grčija ali pa naslednja Španija? Bolj ko demokracijo v Sloveniji spreminjajo v partijsko diktaturo in bolj ko jo cenzurirajo, bolj postaja jasno, da bi bilo najbolj smiselno in tudi najbolj varčevalno, če bi cenzurirali slovenske politike, začenši kakopak s tistim, ki je tako samozavestno – in očitno tudi prepričan, da so človekove pravice stvar pogajanj – oznanil, da naj si izbrisani z odškodnino, ki jim bo izplačana, plačajo tečaj slovenščine, in ki je obenem v svojem tvitu zagrešil kopico slovničnih napak. Kar pa po svoje tudi pojasni dejstvo, da slovenski politiki zadnje čase tako radi tvitajo – logično, v tvitih lahko zagrešiš toliko slovničnih napak, kolikor hočeš, ker gre to z žanrom in medijem. In slovenski politiki so retorično – jezikovno, slovnično – tako defektni, da bi težko še koga o čem prepričali, kaj šele da bi koga zapeljali, zato je za njih res pripravno, da zakone sprejemajo po hitrem postopku, brez parlamentarne ali pa javne razprave. Obenem pa tudi lažje razumemo dvoje: prvič, da so tako hitro in s takim veseljem privolili v umik kulture in univerze iz slovenske države (na kulturi mora sloneti naša politika, ne pa obratno, pravi Kosovel), in drugič, da se je izkazalo, da ima toliko poslancev hude težave z dokazovanjem svoje izobrazbe (zlorabili so izpite, diplome, magisterije ipd.). In hej, mandat se je šele dobro začel.

Ironično pri vsem skupaj pa je to, da v Sloveniji v partijski diktat najbolj slepo in najbolj zvesto verjamejo prav tisti, ki najbolj obsojajo komunizem in ki najbolj demonizirajo »sile kontinuitete«. Toda pustimo ob strani Janeza Janšo in njegove kriptokomunistične popadke. Ob strani lahko povsem mirno pustimo tudi nočne seje parlamenta, po svoji logiki nadvse podobne tistim famoznim partijskim nočnim sejam, ki so v času komunizma spreminjale Slovenijo, obračun s kulturo in intelektualnim jedrom slovenske družbe, nadvse podoben nekdanjim partijskim obračunom s kulturo in intelektualnim jedrom slovenske družbe, in koalicijo, ki se, kot pravi ustavni pravnik Ivan Kristan, obnaša tako, kot se je revolucionarna oblast po II. svetovni vojni (poslance skupščine je degradirala v izvrševalce svojih direktiv). Na vse to lahko pozabimo, saj zadošča že, če se ozremo proti cerkvi. Ko je Vatikan sklenil, da bo nadškofa Alojzija Urana izgnal iz Slovenije, je v Sloveniji završalo (kaj se dogaja? kaj se grejo? kdo mislijo, da so? kje je pravna država?), toda precej bolj kot to, da je Vatikan iz Slovenije izgnal slovenskega državljana (si predstavljate, kaj bi Sloveniji počelo Evropsko sodišče za človekove pravice, če bi iz Slovenije izgnala nekdanjega metropolita ali pa kateregakoli upokojenca?), je bilo presenetljivo to, da se je Uran temu uklonil in da se je prostovoljno in brezpogojno pustil izgnati iz Slovenije.

Rekli boste: če se Uran ne bi uklonil vatikanski direktivi, če se ne bi vdal partijski pokorščini in poslušnosti, če torej ne bi prostovoljno in brezpogojno pristal na izgon, bi ga Vatikan laiziral in izobčil, tako da bi bil prisiljen svojo duhovniško suknjo, z maševanjem in oznanjanjem vere vred, obesiti na klin. Če je hotel ostati posvečen, če je torej hotel ostati v cerkveni partiji, je moral narediti to, kar so mu rekli, da naj naredi. Slediti je moral direktivi – vatikanski direktivi, partijski direktivi. Z eno besedo: če ne bi izpolnjeval partijskih direktiv, bi ga iz partije izključili. Spomnite se nekdanje Juge: kaj je bilo za partijca najhuje? Točno: izključitev iz partije. Da bi se izognil izključitvi iz partije, je bil voljan storiti vse – in vedno je dobro vedel, da je premestitev še najmanj, kar se mu lahko zgodi. Stopnja partijske pripadnosti je v Sloveniji trenutno taka, kot je bila v Jugoslaviji v najbolj svinčenih obdobjih.

Prigoda z Uranom pove vse o globoki veri v partijsko logiko vladanja in paralelne »pravne« države. Cerkev je zgrožena nad zaroto molka, ki nekdanjim partijcem še vedno preprečuje, da bi govorili o povojnih pobojih – hej, Cerkvi zarota molka preprečuje, da bi govorila o tajnih otrocih duhovnikov!

Vlada je napadla javni sektor, kulturo in univerze, ki naj bi bili preslabo upravljani, toda visoko brezposelnost in anemično gospodarsko rast je povzročilo prav slabo upravljanje v zasebnem sektorju.

In ko smo že ravno pri duhovnikih in otrocih: ko je obrambni minister Hojs oznanil, da bi morali del pokojnine vezati na število otrok, ki jih ima upokojenec, je bil to odličen intro v izgon »grešnega« Alojzija Urana. Hojsu so oporekali na različne načine: nekateri ne morejo imeti otrok, nekaterim so otroci umrli, to bi zrušilo načelo solidarnosti. In tako dalje. Jasno, če bi bil Hojs dosleden, potem bi moral itak sam ugotoviti, da bi morali imeti višjo pokojnino prav tisti, ki nimajo otrok (pet otrok bi lažje skrbelo za svoje upokojene starše, kot pa bi sam zase skrbel upokojenec brez otrok), obenem pa bi se moral – vsaj retorično – vprašati: kako bomo ugotovili, katerim duhovnikom del pokojnine vezati na število otrok in katerim ne?

Le v tej točki bi bil predlog ministra Hojsa logičen, v vseh ostalih točkah – naj ženska rojeva otroke, da bo imela višjo penzijo? – pa je nelogičen, a tipičen za čas, v katerem ima vsak sodno preganjani in obtoženi politik svojo veliko idejo, kako spremeniti Slovenijo. Kot da ni dovolj že to, da upokojencem selektivno znižajo pokojnino – ne, pravi Hojs, jaz imam še boljšo idejo! Kar je, iskreno rečeno, težko: tako kot so republikanci leta 2000 na Floridi z volilnih seznamov izbrisali vse nekdanje temnopolte obsojence, ker so Afroameričani potencialni volivci demokratov, je tudi Janševa vlada pokojnine znižala nekdanjim borcem, taboriščnikom in vojakom, ker so potencialni volivci levice. Je mogoče imeti boljšo idejo?

Ko je Hojs rekel, da ljudje z več otroki ne morejo vlagati v pokojninske sklade, je pozabil, da je sam del vlade, ki sprejema zakone, zaradi katerih tudi ogromno ljudi brez otrok ne more vlagati v pokojninske sklade. Kampanja, s katero so rušili novi družinski zakonik, je potekala v znamenju slogana: »Otrok mora imeti očeta in mater!« Toda vlada – katere najbolj militantni del so prav rušilci novega družinskega zakonika in pobudniki slogana »Otrok mora imeti očeta in mater!« – dela zdaj vse, da si oče in mati otrok sploh ne bi mogla več privoščiti. Zato je Hojsov predlog vendarle – magari na perverzen način – logičen: če hoče ženska v teh novih časih priti do penzije, naj rojeva otroke! To je edini način, da bo prišla do penzije. Rekel bom le to: nekateri slovenski politiki se v 21. stoletju zelo slabo počutijo, celo alergični so nanj, zato ni čudno, da ne skušajo spremeniti le Slovenije, ampak tudi stoletje. Ali kot bi rekel Kosovel: »Najbolje, da bi izdali vladni pristaši katekizem, kakšen mora biti človek, če hoče biti državotvoren.«

Nič nas ne razdvaja bolj kot neenakost

Hojsov predlog bi lahko uvrstili med ideološke teme, ki naj jih ta vlada ne bi odpirala, ker se je tako zavezala v koalicijski pogodbi. Problem je v tem, da so očitki tej vladi, da odpira ideološke teme, povsem nesmiselni. Ja, ideoloških tem se na lepem kar tre. Ja, ideološke teme še dodatno poglabljajo izredne razmere. Ja, selektivno znižanje pokojnin je bolj kot k izboljšanju javnofinančne blagajne pripomoglo k poslabšanju javnoideološke klime, ki izredne razmere le še krepi. In ja, ideologija nas razdvaja, pravijo – in zato se je treba ideološkim temam izogibati. Toda ironija je v tem, da nas bolj kot ideologija razdvaja ekonomija. Ne pozabite: revščina pri nas se je povečala, tisti, ki so bili revni, so zdaj le še bolj revni, kažejo se novi segmenti prebivalstva, ki so socialno ogroženi (in prej niso bili), Rdeči križ opaža spremenjeno strukturo ljudi, ki prihajajo po pakete (prej so bili to pretežno starejši, zdaj so to mlade družine), pomoč potrebuje že več kot desetina prebivalstva Slovenije, okrog 366.000 pa jih živi pod pragom revščine. In seveda: EU je morala letos povečati pomoč za socialno ogrožene v Sloveniji – in to za petkrat! Neenakost nas nepopravljivo razdvaja. Vidite, to je razdvajanje.

Kar pa naj vas ne zavede: hkrati ob ekonomskih in socialnih reformah dejansko poteka tudi ideološka reforma ali pa vsaj poskus ideološke reforme, s katero skuša vlada »zamenjati« ljudstvo. To nas seveda takoj spomni na Madžarsko, kjer je skušala Orbanova vlada ljudstvo – precej po Janševem okusu! – ideološko reformirati, toda zdaj je Evropsko unijo kljub temu zaprosila za finančno pomoč. Ergo: ideološka reforma nima ravno blagodejnih ekonomskih učinkov.

V Sloveniji se dogajajo velike, tektonske, usodne spremembe, toda ljudje so čudno apatični in pasivni – čez oči si vlečejo odeje, upajoč, da bo šla pošast drugam in da bo požrla sosede, da se torej ne bo varčevalo pri njih, toda potem pošast požre tudi njih. Ko pač pridejo na vrsto. Oblast različne sektorje slovenske družbe izigrava drugega proti drugemu: industrijske delavce proti javnemu sektorju, upokojence proti »zaslužnim« upokojencem, brezposelne proti študentom, osamosvojitelje proti partizanom. Pričakovali bi presežek solidarnosti, toda vsak sektor potem protestira sam. In potem omaga. In privoli v povečevanje neenakosti.

Namesto presežka solidarnosti imamo presežek finančne ideologije, ki pravi, da je treba vse privatizirati in deregulirati, ki nas je pripeljala v krizo, ki hoče zlato fiskalno pravilo spraviti v ustavo in s katero se rešuje tisti del Slovenije, ki je projekt finančnega sektorja. Vlada nas uči kapitalizma, vsiljuje zlato fiskalno pravilo in ustanavlja vitko, nizkocenovno državo, morda celo montažno državo à la Ikea, pri tem pa pozablja, da je gospodarska rast misija nemogoče, če začnejo vsi tvoji sosedje in vsi tvoji poslovni partnerji hkrati varčevati, kar se v EU tudi dogaja, in če obenem vrata zapre največja tovarna v državi – največja tovarna v Sloveniji pa je država, če seveda pomislite, kolikšen del zasebnega sektorja živi od državnega proračuna.

Vlada zasebnemu sektorju in privatizaciji še vedno neizmerno zaupa, kar potrjuje tudi predlog reforme trga dela, ki naj bi delodajalcem olajšala odpuščanje. Delodajalci penijo, da je delavca nemogoče odpustiti, obenem pa je več kot 115.000 brezposelnih! Vlada je napadla javni sektor, kulturo in univerze, ki naj bi bili preslabo upravljani, toda visoko brezposelnost in anemično gospodarsko rast je povzročilo prav slabo upravljanje v zasebnem sektorju, o čemer priča število propadlih podjetij, izigranih delavcev in neplačanih socialnih prispevkov. In seveda, namesto da bi slovenska podjetja investirala v proizvodnjo, razvoj in znanje, so investirala v menedžerske odkupe, mistične finančne sklade in jahte, zdaj pa to ponavlja tudi vlada, ki varčuje pri razvoju, znanju in izobraževanju in ki si obenem domišlja, da je varčevanje razvojni koncept. Slovenskim menedžerjem očitno ne zaupa le ljudstvo: če bi jim, potem bi imelo svoj denar v delnicah, ne pa v bankah.

Vladi, prepričani, da je socialna neenakost dobra za ekonomijo, je načrt uspel: ljudi ni prepričala le, da so sami krivi za krizo, ampak jih je tudi prepričala, da je življenje le prebijanje skozi mesec – in da morajo biti zvesti krizi.

»Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša,« je pisal Kosovel. Zdaj prav tako živimo v dobi, ki je velika po vprašanjih in bedna po odgovorih: če smo tik pred propadom, zakaj potem vlada skupno dobro – državno premoženje – prikazuje kot breme, ki se ga moramo čim prej znebiti? Če denarja ni, zakaj nas bo potem TEŠ 6 stal več kot dokapitalizacija NLB? Če je bilo treba plače v javnem sektorju nujno znižati, zakaj nas bo potem dokapitalizacija NLB stala več, kot bomo v dveh letih privarčevali z znižanjem plač v javnem sektorju? Če Pahorjeva vlada potencialnih investitorjev v NLB ni spustila skozi vrata, zakaj potem Janševa vlada ni sposobna najti niti enega potencialnega investitorja v NLB? Če vlada ni sposobna poskrbeti za upravljanje državnih bank, zakaj potem misli, da bo lahko upravljala finančni superholding? Če državno premoženje ni padlo s tovornjaka, zakaj potem vlada superholding pakira kot tovornjak, ki ga bo le še odpeljal? Če vlada državo umika iz gospodarstva, zakaj ji potem OECD sporoča, da je njena vizija superholdinga vse prej kot umik države iz gospodarstva? In navsezadnje, če NLB tako razmetava z denarjem, zakaj potem ne izplača hrvaških varčevalcev?

Družba ne obstaja

Kosovel bi rekel, da »umiramo ob obloženi mizi«. Prav res: vlada nas straši, da smo tik pred propadom, ameriška revija Foreign Policy, ki vsako leto objavi svoj zelo dobro obdelani, zelo vplivni in v vseh smislih referenčni Indeks spodletelih držav (Failed States Index), pa Slovenijo še vedno uvršča med 20 najbolj stabilnih držav na svetu. Pred nami so le Francija, Belgija, Nemčija, Avstralija, Islandija, Nizozemska, Avstrija, Kanada, Irska, Nova Zelandija, Luksemburg, Norveška, Švica, Danska, Švedska in Finska. Točno, Amerika, Velika Britanija, Japonska in Južna Koreja so za nami. Hecno je le to, da vlada ta indeks – in vse ostale kazalce, ugodne za Slovenijo – zamolči, kaj šele da bi se nanj sklicevala ali pa na njem gradila. A po drugi strani: če bi ga oglaševala, potem ne bi bilo razloga za izredne razmere, izredne seje in izredne zakone – in potem ne bi bilo razloga za šokantno »liberalizacijo« Slovenije.

Margaret Thatcher je Veliko Britanijo »liberalizirala« toliko časa, dokler se ni podala njeni sloviti repliki: »Družba ne obstaja.« Tudi v Sloveniji bi težko rekli, da družba še obstaja. Vsi hočejo neke vrste revolucijo, toda revolucijo brez revolucije (s čimer se Kosovel, ki je klical »upornike zemlje in ognja, brate nevihte in brate viharja, brate potopov in zlomljenih ladij«, ne bi strinjal, saj je »treba silnih pesti, da razvalovijo zopet življenje, naj bo magari kri vmes«, kajti le tisti, »ki so zatirani, lahko čutijo in ustvarijo novo pravico, nov svet, zgrajen za človeka«). Na koncu se potem vedno znova zlijejo z nočjo. Blaginja živi le še v oglasih – vedno več jih ponuja reči, ki jih nihče ne potrebuje. In če pomislite, da slovenska podjetja v oglasih zase oglašujejo svoje dobrodelne dejavnosti, se zdi, da bo tudi socialna država kmalu živela le še v oglasih.

Pojavljajo se sicer gibanja, civilne skupine, iniciative ipd., toda vsa hitro zamrejo. Doživljajo poraze, kar ni narobe – narobe je, da njihovi porazi ne odmevajo, da torej doživljajo neodmevne poraze, ki ne peljejo naprej. Spodletijo, toda ne spodletijo vsakič bolje, kot bi rekel Slavoj Žižek. In vsi ti neodmevni porazi se v očeh ljudstva spreminjajo v slepe ulice: to nima nič z nami, to nismo mi, itak nima smisla! Kar vodi le še v hujšo apatijo, še toliko bolj, ker vlada ljudi, kot pravi Luka Omladič, vse bolj navdaja z občutkom krivde – ljudje, bombardirani z zgodbami o propadu in katastrofi, imajo občutek, da so morda res sami krivi za krizo, da so morda res predobro živeli, da so morda res preveč trošili, da so morda res preveč lenarili, da so morda res paraziti in da morda res živijo v deželi zajedavcev. Ljudstvo je vse dlje od slogana: »Ne bomo plačevali vaše krize!« Večja ko je socialna neenakost, bolj so se ljudje pripravljeni žrtvovati za politike. »Poklekamo pred Boga,« pravi Kosovel, »in molimo za svoje gospodarje. In ti gospodarji nam pustijo Boga in vzamejo vse pravice, ki jih je Bog dal človeku.« Vladi, prepričani, da je socialna neenakost dobra za ekonomijo, je načrt uspel: ljudi ni prepričala le, da so sami krivi za krizo, ampak jih je tudi prepričala, da je življenje le prebijanje skozi mesec – in da morajo biti zvesti krizi. Kot je rekel Kant v spisu Kaj je razsvetljenstvo: Misli, kar hočeš, misli svobodno, samo ubogaj!

Ko slovenski politiki govorijo o krizi, zelo radi uporabijo prispodobe. Zadnje čase vanje najraje tlačijo živali. Kar seveda pomeni, da imajo nas – ljudi, državljane Slovenije – po malem za živali. Da ne rečem vprežne živali. Je pa po drugi strani res, da politiki tudi drug drugega radi obmetavajo z živalskimi prispodobami. Kar slovensko politiko po malem spreminja v živalski vrt. Da ne rečem cirkus. Davki, ki jih plačujemo, ne izgledajo več kot davki, ki jih plačujemo zato, da bi nam bilo vsem skupaj bolje, ampak kot vstopnina za cirkus. Kar morda pojasni, zakaj so v Sloveniji še vedno dovoljeni cirkusi z živalmi, na Hrvaškem pa recimo ne.