Zadnji Američan

Gore Vidal, nedavno umrli ameriški pisatelj in esejist, je leta 1998 v reviji Vanity Fair objavil esej Vojna doma, v katerem je napadel ameriško vlado, ki pod pretvezo »lažne vojne proti mamilom in terorizmu« gazi ustavo, državljanske in človekove pravice, množično prisluškuje ljudem, jim kontrolira urin, jih nenehno profilira, preiskuje in elektronsko nadzira. Povsod. Tudi na delovnih mestih. In letališčih. »Mamila. Če ne bi obstajala, bi si jih morali naši vladarji izmisliti, da bi jih lahko potem prepovedali in večino prebivalstva izpostavili aretacijam, zaporu, zaplembi premoženja in podobnim rečem.« Ameriko je videl kot represivno, nedemokratično deželo, v kateri nimaš več zasebnosti in v kateri ne moreš več početi tega, kar hočeš. Razlog več, da se je v Ameriki počutil kot kak Rus: kamor greš, moraš pokazati osebno izkaznico! Šele potem greš lahko naprej – skozi rentgen!

In to naraščajočo politično represijo je razumel le kot podaljšek korporativne Amerike, ki se vse bolj monolitno združuje in povezuje, pri tem pa brezdušno mendra ruralne predele ter zarotniško zadolžuje in razlašča kmete, ki zato v tem režimu – ameriški vladi – vidijo sovražnika, celo okupatorja, proti kateremu se je treba boriti z vsemi sredstvi, z orožjem, tudi z miniranji zveznih stavb, kakršna je bila tista v Oklahoma Cityju, ki jo je leta 1995 razstrelil Timothy McVeigh, pošast in državni sovražnik št. 1, za Vidala le neke vrste šekspirjanski »ruralni disident«, tipični predstavnik te ponižane, razžaljene, deklasirane, paranoidne ruralne Amerike.

Korporacije so v kongresu bolje zastopane kot armade ruralnih deklasirancev, zato ni čudno, da v teh ruralnih predelih, ki so jih opustošili in oropali agrokonglomerati, rastejo najbolj fantastične in najbolj dementne teorije zarote, pa tudi fundamentalistične paravojaške milice in biblične »arijske nacije«, ki se hočejo ločiti od Amerike in živeti zase, daleč od režima, out of sight, magari v divjini in ilegali, kot recimo Branch Davidians, verska sekta mesijanskega Davida Koresha, ki so jo zvezni agenti leta 1993 pri Wacu (Teksas) obkolili s tanki – in potem razstrelili. Umrlo je 82 vernikov, v glavnem žensk in otrok. Po Vidalu je bil to »po letu 1890 in ognjemetu pri Ranjenem kolenu največji pokol, ki so ga nad Američani zagrešile ameriške zvezne sile«. Dokaz, da je ameriška vlada v vojni s svojimi »nesrečnimi državljani«.

Gore Vidal ni nikoli bežal. Ali pa se skrival. Vedno je bil na fronti. Angažiran, polemičen, politično nekorekten, ofenziven, sarkastičen, pompozen. Toda vedno na drugi strani.

Timothy McVeigh je bil dvakrat odlikovani heroj zalivske vojne – čisti ameriški produkt, ki se mu je zmešalo. Zmešalo se mu je zato, ker je bil tako čist. Šolar, ki je živel v strahu pred komunistično invazijo. Fant iz Buffala, čigar oče ni nikoli dvignil glasu. Proletarec, ki je v mladosti prodajal fast-food. Belec, ki je mislil, da so belci podcenjeni. Mož, ki je spal v svoji otroški sobi. Patriot, ki je cepetal na mestu. Produkt srednje Amerike, ki je mislil, da ga je družba izdala. Ameriški sanjač, ki je postal žrtev socialne in ekonomske tekme. Šofer blindiranega tovornjaka, ki je verjel, da zvezna vlada ameriškega sna ni zaščitila pred tujo konkurenco. Podeželan, ki je vse življenje zamujal za urbanimi trendi in modernizmom. Človek s povprečnimi problemi, ki je bil obseden z orožjem, paravojaškimi milicami in bojem za preživetje. Rasist, ki je vsak dan naredil 400 sklec. Šovinist, ki je v nahrbtniku nosil 40-kilogramsko utež. Paranoik, ki ni hotel živeti v senci. Državljan, ki so mu šli na živce kriminal, previsoki davki, skorumpirani politiki in kapitalistično izkoriščanje. Mali človek, ki je hotel maščevati Waco. Outsider, ki je sanjal o Apokalipsi. Vojak, ki je hotel rešiti Ameriko. Narednik, ki je med operacijo »Puščavski vihar« besno tolkel Iračane in potem fotografiral njihova trupla. Strelec, ki so ga odpustili, ko je padel komunizem. Otrok iz srca Amerike. Krik Amerikane brez tujih primesi. Vaški profet. Pošast ameriške proletarizacije. Odgovor na vprašanje, kdo je ubil Lauro Palmer.

V nekem pismu je napisal: »Moje bombardiranje zveznega poslopja v Oklahomi je moralni in strateški ekvivalent ameriškega bombardiranja vladnih poslopij v Srbiji, Iraku in drugod. Glede na politiko ameriške vlade sem svojo akcijo razumel kot sprejemljivo opcijo. S tega vidika je to, kar se je zgodilo v Oklahomi, enako temu, kar Američani počnejo drugim.« Vidal je lahko le prikimal: Timothy Mc Veigh je »napovedal vojno vladi, ki je napovedala vojno svojemu lastnemu ljudstvu«. Amerika je bila šokirana, toda Vidal jo je še bolj šokiral – in razkačil, osupnil, zgrozil – z esejem Pomen Timothyja McVeigha, ki ga je objavil leta 2001: McVeigha, ultimativno pošast, je prikazal kot stoičnega, nerazumljenega junaka, ki je zgrešil stoletje, toda potem na veliko razočaranje medijev ni prosil za milost, ampak se je raje sprijaznil z usodo in prevzel odgovornost za to, kar je storil. Vidal, ki si je z McVeighom dopisoval tri leta in bil celo povabljen na njegovo eksekucijo (ni šel), je obenem napičil zvezno vlado, FBI in medije, podvomil, da je McVeigh delal sam, namignil, da morda sploh ni bil vpleten, razkril, da ni vedel, da so v stavbi tudi otroci, in poudaril, da je njegov pokol lažje opravičiti kot zvezni pokol pri Wacu.

Nekateri so podvomili o Vidalovi prisebnost, drugi so njegovo dejanje razglasili za »moralno pornografijo«, tretji so v tem videli le novo neokusnost dvornega norca, spet drugi pa le nov dokaz, da ni Vidalu nič svetega in da se v svoji želji po publiciteti ne meni za trupla, toda vsi so zgrešili poanto – Vidal je hotel reči le, da je McVeigh simptom sodobne Amerike, čisti produkt te Amerike, ključ do Amerike, tipični Američan. Da je mogoče iz njega izpeljati kompletno Ameriko. Gore Vidal je bil vedno na drugi strani kontroverze, toda tokrat je na drugi strani res ostal sam. Samcat.

Sokrat, ki je mislil, da je Zaratustra

Gore Vidal ni nikoli bežal. Ali pa se skrival. Vedno je bil na fronti. Angažiran, polemičen, politično nekorekten, ofenziven, sarkastičen, pompozen. Toda vedno na drugi strani. Na drugi strani vsega. Kot Marlon Brando v zgodnjih filmih. In kot James Dean v vseh filmih. Na drugi strani Amerike. Na drugi strani zgodovine. Na drugi strani politike. Outré. In nihče ni v tem užival bolj kot on. Predstavljajte si ga kot retorika, ki si čestita za vsak stavek. Narcis. A po drugi strani, le Gore Vidal, Sokrat, ki je mislil, da je Zaratustra, je bil sposoben na seznam svojih petih najljubših povojnih romanov mirno uvrstiti tudi svojega, Kreacijo (Creation, 1981), »memoare« perzijskega ambasadorja, ki je poznal Herodota, Darija, Budo, Konfucija, Pitagoro, Perikla, Sokrata in Ajshila. To, da so ga opazili le drugi, mu je bilo premalo. Zelo rad se je opazil tudi sam. »V Ameriki zmaga ta, ki je bučen in pompozen. Če si dober pisec, moraš to tudi povedati.« Če ne, te ni.

Vedno je znal poskrbeti, da je na drugi strani ostal sam. Ali kot je rad rekel: »Na drugi strani tako ostaneva le jaz in Noam Chomsky.«

Ko je leta 1948 objavil roman Mesto in steber (The City and the Pillar), sicer bestseller, so bili vsi zgroženi. Pa ne le zato, ker je bil glavni lik homoseksualec, ki doživi coming out, in ker je homoseksualnost popisal tako, da je izgledala kot najbolj samoumevna in naravna stvar na svetu, ampak zato, ker v hipu ni bilo več nobene dileme, da je homoseksualec tudi sam avtor. To ga je ožigosalo, škodilo pa je tudi plasmaju njegovih naslednjih romanov, ki so jih kritiki bojkotirali ali pa razsuli, skupaj z Mesijo (Messiah, 1954), futurističnim trilerjem o fanatični kalifornijski sekti in njenem guruju, ki uči, da je smrt nekaj dobrega, tako da se je v boju za preživetje oprijel tudi šunda in – pod psevdonimom – napisal tri kriminalke, v katerih je umore balerine raziskoval newyorški ekspert za stike z javnostjo.

Vidal, ki je očitno spregledal, da se je začela meja med faktom in fikcijo po II. svetovni vojni naglo izgubljati, je sicer rekel, da se ni hotel izdati in da ni pričakoval, da bo javnost homoseksualnost fiktivnega lika tako avtomatično povezala z njegovo homoseksualnostjo, toda glede na njegovo silno potrebo po razvpitosti in publiciteti bi se težko izognili sumu, da je bil njegov coming out nameren in načrtovan, še toliko bolj, ker je kasneje povedal, da je bil po dveh romanih »utrujen od varne igre«. Svoji literaturi in sebi je hotel dati rob. Hotel je biti specifičen, vpadljiv, ekskluziven. Če ne bi bil homoseksualec, bi to postal – za potrebe publicitete.

Vprašanje, ali me bo zgodovina pomnila, je bilo zanj eksistencialno. Zato je vedno napadal, grizel, kljuboval, izzival in šokiral, toda brez kančka mučeniške poze. In vendar je skušal nenehno ustvarjati vtis, da je nad tem. Bolje rečeno – da je nad vsemi in nad vsem. Tudi nad slavo. Nad pop slavljenjem. Nad kulturo hagiografije. Zato je nenehno zagotavljal, ne, prisegal, da ne bo nikoli napisal avtobiografije ali pa spominov. Vidal se je pretvarjal, da na avtobiografijo ne misli, ker da ni človek, ki bi se oziral nazaj in kaj obžaloval. Ker da ga ne muči nostalgija. Ker da za emocije nima časa. In ker da tako in tako ni nikoli pisal dnevnika. Toda kot se je izkazalo, ga je pisal. Praktično ves čas. Ničesar ni vrgel stran. Le zakaj? Že od malega je namreč verjel, da bo nekoč pomemben. Vidal je živel zato, da bi lahko napisal avtobiografijo. To je kakopak tudi storil. Svoje slovite, zelo pikantne – ja, razvpite – memoare je naslovil Palimpsest (Palimpsest: A Memoir, 1995). Kar v tem primeru ne pomeni le, da je zabrisano izvirno besedilo – svoje življenje – napisal na novo, ampak da se je ukvarjal bolj z drugimi kot pa s sabo. In ti »drugi« niso kaki neznanci. Poanta njegovih memoarov je bila očitna: poznal sem vse! Vse stebre ameriške družbe.

Nenehno je bil sredi zgodovine. Ne le da je vse poznal, ampak je skoraj z vsemi tudi spal. Z moškimi in ženskami.

Vse junake, vse osebnosti, vse ikone, vse zvezde, vse politike, vse umetnike, vse bogataše. Vse, ki so kaj veljali. Vse, ki so bili pomembni. Vse, ki so delali zgodovino. Kralje in sultane. Tennesseeja Williamsa, Peggy Guggenheim, Georgea Santayano, Christopherja Isherwooda, Eleanor Roosevelt, Windsorje, princeso Margareto, Franka Sinatro, Leonarda Bernsteina, Orsona Wellesa, Paula Newmana, Marlona Branda, E. M. Forsterja in Anaïs Nin. In Kennedyje. Johna (spal je s po dvema ženskama hkrati) in Roberta (primitivni verski fanatik in prikriti gej). In Jackie (obsedena z denarjem in s slavo). Jack Kerouac, ki ga je prelevil v literarni lik (The Subterraneans), je bil eden izmed njegovih mnogih ljubimcev, Greto Garbo pa je imel le za lezbijko, noro na velike joške. Ko je leta 1960 kandidiral za kongres (»da bi spodkopal družbo, ki me dolgočasi in straši«), se zato ni zadovoljil z malimi potezami, ampak je poskrbel, da so zanj agitirali Harry Truman, Eleanor Roosevelt in Paul Newman. Ni mu uspelo. Morda tudi zato, ker je rekel, da bi Kitajsko takoj priznal, obrambni proračun pa takoj zmanjšal: »Pentagon pravi, da smo tako močni, da bi lahko Rusijo pokončali desetkrat, dvajsetkrat, morda oseminštiridesetkrat. Z davkoplačevalskega vidika je dovolj, da jo pokončamo enkrat.«

Nezavedno Amerike

Toda bil je povsod. Kot Zelig. Kennedyju je dal idejo za Peace Corps, Eisenhowerju in Jerryju Brownu je pisal govore, Billa Clintona je opremil z navodili za predvolilne TV-debate, Ronaldu Reaganu je miniral filmsko kariero, party, ki ga je počastil s svojo prisotnostjo, je navdihnil Antonionijevo Povečavo, do petindvajsetega leta pa je, vsaj tako je trdil, spal s tisoč osebami, moškimi in ženskami. Ni čudno, da ga je André Gide že davno razglasil za profeta seksualne revolucije. Stalno je ustvarjal vtis, da je nepogrešljiv, da brez njega ni zgodovine, da ga zgodovina potrebuje.

Gore Vidal, rojen sicer kot Eugene Luther Vidal, je bil z zgodovino povezan. Rodil se je leta 1925 – na sloviti vojaški akademiji West Point. Njegov oče, Gene Vidal, letalski pionir, je bil namreč vojaški inštruktor in svetovalec predsednika Franklina Delana Roosevelta, mama Nina, intimna prijateljica Clarka Gabla, pa je bila druga zgodba – nikoli je ni maral. Ker se je zapila. Ker se je od očeta ločila. In ker se je nenehno povzpetniško poročala. Toda imela je tudi dobro stran – svojega očeta. Vidalov ded je bil Thomas P. Gore, legendarni slepi senator iz Oklahome, borec za indijanske pravice, od katerega je prevzel ime Gore. Po njegovih žilah je tekla zgodovinska kri, zato ne preseneča, da med njegovimi sorodniki najdete tudi nekdanjega ameriškega podpredsednika Ala Gora (menda), nekdanjega ameriškega predsednika Jimmyja Carterja in Jacqueline Bouvier Kennedy Onassis. Vsekakor, nenehno je bil sredi zgodovine. Ne le da je vse poznal, ampak je skoraj z vsemi tudi spal. Z moškimi in ženskami. Pod svojimi sublimnimi pogoji, se razume. Toda hecno, s Howardom Austenom, svojim zvestim spremljevalcem, s katerim je živel več kot pol stoletja (Austen je umrl leta 2003), ni nikoli seksal. Ko so ga vprašali, kako to, da sta skupaj vzdržala toliko časa, je odvrnil le: »Ker nisva seksala.« Četudi sta – preden sta zaživela skupaj. A kot je vzvišeno poudarjal, ni bil homoseksualec (»Ni homoseksualnih ali heteroseksualnih oseb, obstajajo le homoseksualni ali heteroseksualni akti.«), ampak biseksualec – popolna mašina za zapeljevanje. Kot Myra Breckinridge, junak(inja) njegovega istoimenskega romana, pompozne groteske o Hollywoodu in biseksualni transseksualki, ki ga hoče osvojiti.

Myra Breckinridge (1968), ki je takoj postala bestseller, kult in škandal, je zgodba o geju Myronu, ki ga z operacijo spremenijo v hipnotično transseksualno biseksualko, popolno, hedonistično, »feministično«, ekstremno mašino za zapeljevanje. Myra zapeljuje vse po vrsti. Vse spole, vse profile, vse zvezde, vse letnike. Nič ji ni tuje. Nobena metoda. Nobeno sredstvo. Myra hoče postati zvezda – ultimativna zapeljivka. Več kot Jean Harlow. Več kot legenda. Amalgam vseh zvezd – Myra ima pač joške Jean Harlow, glas Ann Sheridan, levi profil Fay Wray in podobno. Kot vse zvezde je sestavljena. Nje same pa ni. Od nje ostane le neskončno zapeljevanje, le volja do moči, le amorfna goba, ki cuza, cuza in cuza, hobotnica. Podobna Ameriki.

Myra je kreacija in kreatura, ki hoče biti tudi kreator. Iluzija, ki hoče imeti moč in oblast. Myra Breckinridge je hardcore politična farsa, dekonstrukcija Amerike, »metafikcijska« črna komedija o konzumiranju, marketingu, igrah moči, imidžu, popkulturi, vstajenju TV-generacije, kultu filmske zvezde in filmih, potemtakem o rečeh, ki so iz Amerike naredile iluzijo. Iluzijo, ki ji vladajo vojaško-industrijski kompleks, plutokracija in tiskovni agenti, iluzijo, ki je posest korporacij, iluzijo, ki je zamenjala zgodovino, iluzijo, v kateri ljudje berejo le še romane, ki jih pišejo filmske zvezde in serijski morilci, iluzijo, v kateri so romani in bralci mrtvi. Vidal – tudi dramatik (Najboljši mož), filmski scenarist (Nenadoma lansko poletje), TV-scenarist (Obisk na malem planetu) in igralec (Fellinijev Rim) – je v Hollywoodu in Kaliforniji videl drugo stran Amerike, nezavedno Amerike. Hollywood in Kalifornija sta rezime tistega, kar v Ameriki ni evropsko. Kalifornija, dežela imidža in iluzij, dežela, ki ne pozna letnih časov, dežela, ki se ne spreminja, dežela, ki živi v večnem sedanjiku, dežela, v kateri se spreminja le imidž zvezd, dežela, v kateri so vsi vse in obenem vsi nič, dežela, v kateri so vsi hkrati moški in ženske, je le perverzija tistega, kar so founding fathers obljubljali, da bo Amerika – dežela, v kateri si lahko, kar hočeš. V Hollywoodu se lahko »rekreiraš«. V njegovem romanu Hollywood politiki ugotovijo, da je Hollywood ključ do vsega in da je mogoče s filmi dobiti tudi vojno: hej, za nemški trg lahko posnamemo film, v katerem Nemci vojno dobijo! Film je odgovor na vse. In ni dovolj, da uspeš – drugi morajo propasti.

Združene države amnezije

Vidal je sicer nenehno govoril, da ne pozna ljubosumnosti, toda v sedemdesetih letih je vendarle dahnil: »Vsakič, ko kak moj prijatelj uspe, nekaj malega v meni umre.« S tistimi, ki se z njim niso strinjali, je začel divje, strastne, bučne polemike. Ne polemike – vojne! Iz Bele hiše so ga vrgli, ker se je skoraj stepel z Robertom Kennedyjem. Z Williamom F. Buckleyjem sta se leta 1968, v času demokratske konvencije v Chicagu, v neki TV-oddaji skoraj stepla – in to v živo (»Poslušaj, ti peder, nehaj mi govoriti kriptonacist, če ne, te bom na gobec.«). In ker je potem v reviji Esquire Buckleyja razglasil za »rasističnega, protičrnskega, antisemitskega in prokriptonacista«, ga je ta tožil. Z Normanom Mailerjem pa sta se po kratki, burni razpravi zares stepla – na neki zabavi v Los Angelesu. No, tudi pred neko TV-oddajo mu je Mailer spustil čelno, ker ga je primerjal s Charlesom Mansonom. S Trumanom Capotom sta se tožarila – mučnih osem let. Ko je napadel izraelsko politiko, si je nakopal očitke, da je antisemit. Antisemit? Le zakaj je potem v sedemdesetih letih nemško TV-ekipo, ki je prišla snemat dokumentarec, pozdravil z besedami: »Kaj je novega v Auschwitzu?« Imel je dober ugriz.

Svoji literaturi in sebi je hotel dati rob. Hotel je biti specifičen, vpadljiv, ekskluziven. Če ne bi bil homoseksualec, bi to postal – za potrebe publicitete.

Kdo je bil torej Gore Vidal? Buda, ki čaka na beatifikacijo? Snob, ki nima nadjaza? Simptom zgodovine, ki je hotel biti Walt Whitman, Montaigne, Somerset Maugham, Ernest Hemingway, Matthew Arnold, Edmund Wilson, Henry James, Thomas Carlyle, Thomas Mann, F. Scott Fitzgerald, Nathanael West, Tolstoj, JFK in Coriolanus v eni osebi? Ali ateist, ki je celo svojo biografijo naročil sam? Biografu je bil voljan razkriti vse, jasno, pod pogojem, da biografija izide še za časa njegovega življenja. »Jaz sem ameriška literatura,« je oznanil Christopherju Isherwoodu. Vedno je imel pač svoje mnenje o vsem. Tudi o sebi. In nihče ni v tem mnenju užival bolj kot on. Univerzitetna predavanja o povojnem ameriškem romanu so nesmiselna, če v programu ni mojih del, je pripomnil. Njegove replike so vedno odmevale. Ko je umrl Truman Capote, je dahnil: »Pametna karierna poteza.«

Najlažje si ga predstavljate kot salonskega tigra, ki na banketih pripoveduje srhljive, strupene in nezaslišane trače, ob katerih dame prebledevajo, gospodje pa zardevajo. Vrže petardo in potem z občudovanjem gleda, kako se pred njegovimi očmi spreminja v bombo. In škandal. In on? Nič, zabava se naprej. In mirno čaka, da se gospoda razpočijo in pridejo po novo dozo. Vedno je pač vse zanimalo, kaj o Ameriki misli Gore Vidal, ki je že leta 1970 agitiral za legalizacijo vseh mamil. Mimo Vidala – sicer generacije Normana Mailerja, Trumana Capota in Saula Bellowa – niso mogli, vse odkar je leta 1946, pri dvajsetih, objavil zelo cenjen in slavljen, dokaj avtobiografski protivojni roman Vihar (Williwaw).

Ni čudno, njegovi romani, eseji in intervjuji so imeli v vseh teh letih le en siže: Ameriko. Njeno zgodovino. Njeno demokracijo. Njeno politiko. Njeno mitologijo. Njeno patologijo. Gore Vidal je bil avtor, ki je mislil Ameriko. V svojih esejih, objavljenih v seriji kolekcij, prvič že leta 1962 (Rocking the Boat), je lucidno prekucnil vse ameriške idiome, od družine Kennedy do »smrti romana«, od seksa do banalnosti bestsellerjev, od politike do filma, od Nixona do Reagana, zato ne preseneča, da je svojo monumentalno 1300-stransko kolekcijo esejev, ki jo je izdal leta 1993 in zanjo dobil ugledno nagrado National Book Award, naslovil Združene države (United States: Essays 1952–1992).

Njegova »ameriška kronika«, serija romanov Burr (1973), Lincoln (1984), 1876 (1976), Imperij (Empire, 1987), Hollywood (1990), Washington, D. C. (1967) in Zlata doba (The Golden Age, 2000), pa itak predstavlja romaneskno, zelo cerebralno zgodovino ameriškega imperija. Od Revolucije do Camelota. Od dinastije Burr do dinastije Kennedy. Od leta 1775 do leta 2000. Od idealistične Republike do arogantnega Imperija. Od časa, ko so imeli ameriški predsedniki še izvršno moč, do časa, ko so izvršno moč izgubili in postali le talci vojaškoindustrijskega kompleksa, zrežiranih volitev, zakulisnih manipulacij in imperialističnih zarot. Skratka, od rojstva nove nacije do »ameriškega stoletja«, na katero se na koncu Zlate dobe, v kodi, na začetku novega milenija, melanholično ozirata ostareli Peter Sanford, fiktivni potomec dinastije Burr, in faktični Gore Vidal, ki mu razloži, da ga je on ustvaril. Vidal, sicer nikoli fan Capotovega »nonfiction« romana Hladnokrvno, je v »kroniki imperija« tudi sam prepletel faktične in fiktivne like, toda ne le zato, da bi nacionalne heroje relativiziral in demitiziral ter jim podtaknil lažne introspekcije, ampak zato, ker je hotel biti zraven. Ker je hotel porušiti status quo. Ker je bil obseden z Ameriko. Z »ameriško kroniko« je amnezični Ameriki (»United States of Amnesia«), ki živi v večnem sedanjiku, v žilo zabil overdose zgodovine. In da bi to Ameriko videl čim bolj jasno in razločno, je celo emigriral in se z Austenom naselil v južni Italiji, pri Ravellu, nad Salernskim zalivom, v famozni vili La Rondinaia, med limonovci in oljkami, kjer so nekoč ustvarjali Thomas Mann, George Eliot, Ariosto, Stendhal in Italo Calvino, ki ga je imel Vidal za »največjega pisatelja moje dobe« in ki je rekel, da Vidal nima nezavednega. Distanca mu je omogočala boljšo prežo. In boljšo zasedo. Amerika mu je bila tako bližje, kot pa če bi živel v Disneylandu.

V živo z Golgote

Gore Vidal, med letoma 1970 in 1972 sopredsednik levičarske ljudske stranke (People’s Party), insider, ki je delal vse, da bi postal outsider, je bil vedno srečna mandarinska kombinacija disidenta, egocentrika, renegata, romanopisca, esejista, debaterja, analitika, profeta, scenarista, demagoga, dramatika, paranoika, esteta, aristokrata, igralca, socialnega kritika, ideologa, nelojalnega eksilanta, erudita, vojaka, contrariana, pragmatika, realista, patricija, mitomana, politika, humorista, revanšista, manipulatorja, darvinista, aktivista, propagandista, zgodovinarja, anekdotista, populista, mizantropa, libertina, temnega angela, razrednega izdajalca in ledenega, strupenega, neustrašnega pop demona. Imel je slog, če je slog to, da veš, kdo si in kaj hočeš, če drugim ne pustiš, da bi te definirali, in če se ne meniš za posledice. In ko se je potem z vso težo zvrnil na Ameriko, je vedno pustil dolgo, heretično, škandalozno sled, zelo tipično in bučno, ko je izjavil, da ima Amerika v resnici »le eno samo stranko, ki ima dve desni krili, republikansko in demokratsko«. Kar je Ameriko šokiralo, zgrozilo in razkačilo. To je bil še čas hladne vojne, ko so Američani živeli od sovraštva do enopartijske, komunistične Sovjetske zveze. In potem pride Vidal in jim razloži, da tudi sami živijo v enopartijski državi. To je bilo tako, kot da bi jim rekel, da med Ameriko in Sovjetsko zvezo ni razlike. Vidal, ki ni zamudil nobenega seksa in nobenega TV-nastopa, je bil pač na drugi strani. In vedno je znal poskrbeti, da je na drugi strani ostal sam. Ali kot je rad rekel: »Na drugi strani tako ostaneva le jaz in Noam Chomsky.«

S tistimi, ki se z njim niso strinjali, je začel divje, strastne, bučne polemike. Ne polemike – vojne! Iz Bele hiše so ga vrgli, ker se je skoraj stepel z Robertom Kennedyjem.

Tudi kasneje je dobro skrbel za dodatno argumentacijo in nadgrajevanje svoje teze o enopartijski naturi Amerike, saj je v esejih in intervjujih nenehno ponavljal, da je bila II. svetovna vojna za Ameriko katastrofa, saj jo je prelevila v Imperij in državo nacionalne varnosti, da so ameriški predsednik, kongres in obe največji stranki, demokratska in republikanska, le marionete korporacij, da predsednik v resnici nima nobene izvršne moči, da je bil Eisenhower zadnji pravi predsednik, da sodobnih ameriških predsednikov ne bomo pomnili, da bi bilo treba vsakogar, ki najavi predsedniško kandidaturo, avtomatično diskvalificirati, da Amerika nima demokracije (»Nehajmo brbljati, da smo največja demokracija na svetu, če pa sploh nismo demokracija.«), da je nikoli ni imela in da tudi nikoli ni bilo mišljeno, da bi jo kdaj imela, da so se utemeljitelji Amerike bali tako monarhije kot demokracije in da so hoteli le Republiko, ki bo varna za bele poslovneže, da volitve in novi obrazi ničesar ne spremenijo, da ima Amerika najslabši šolski sistem na svetu, da je edina civilizirana dežela brez urejenega zdravstvenega sistema, da je bil stari Bush polomija, da je mali Bush le njegov sin (in da je vnaprej vedel za teroristični napad na Ameriko), da je prvo zalivsko vojno produciral CNN, da medije usmerjajo korporacije, da je ameriška družba povsem militarizirana, da je Amerika le lastnina korporacij, da vlada pod pretvezo vojne proti pornografiji, pedofiliji, mamilom in terorizmu ruši internet, da Amerika gnije in odmira in da bo kmalu dobila vojaško diktaturo, da je monoteizem zlo, Bog izsiljevalec in Biblija le »barbarski tekst iz bronaste dobe« (Vatikan je njegov roman V živo z Golgote ostro obsodil), da bodo začele vlade zaradi prenaseljenosti kmalu podpirati istospolnost in da se bo ameriška ekonomija kmalu povsem zlomila, kar bo lepa priložnost za veliko spremembo – za dokončno eliminacijo tega sistema.

Gore Vidal, mandarin iz politične divjine, je vedno požel ogorčenje, zgražanje in zmrdovanje. In vedno je ustavil promet. Bil je tako velik, da en sam sežig ni zadoščal.