Amin Maalouf: Izvori

+ + + +

Družinska skrinja zakladov

»Pripadam plemenu, ki od vekomaj nomadsko živi v puščavi svetovnih razsežnosti. Naše dežele so oaze, ki jih zapustimo, ko vir usahne, naše hiše so šotori, preoblečeni v kamen, naša državljanstva so odvisna od datumov in od ladij. Onkraj generacij, onkraj jezikovnega Babilona nas povezuje samo žuborenje nekega imena,« zapiše Maalouf v uvodu, nakar se izkaže, da tudi z imeni ni tako preprosto.

Recimo rojstna vas – ki sicer ne obstaja, je le opis kraja, kjer je nekoč stalo nekaj hiš – je izginila v valovih kolonizatorjev v libanonskih Hribih, dobila sestrske vasi, ki so, enako provizorične, propadle in se spojile z drugimi. Že pri samem zapisu priimka je težava, pojasnjuje, ker zapis ne vsebuje samoglasnikov, hkrati pa so se po svetu raztepeni sorodniki, ki so emigrirali na Kubo, v Bejrut, Kairo, Ameriko, pri zapisu prilagajali lokalnim izgovarjavam in jezikovnim posebnostim. Vendar je Maalouf vztrajen, ko dobi v roke stare družinske zapise, jih ob pomoči prič in na podlagi ogledov krajev, iz katerih so bila poslana pisma, rekonstruira, izpisati hoče tisto, kar je zamolčano. To pa je ena sama zgodba o prekrščevanju, o maronitih, ortodoksnih kristjanih in obenem papistih, ki postanejo protestanti, kadar pastorji namenjajo šolstvu in sociali največ, ki se opredeljujejo do Otomanskega cesarstva in njegovih reformatorjev, do vsake spremembe na tem prepišnem ozemlju, ki bi ga danes poimenovali Libanon, vedoč, da smo s tem zajeli samo majhen drobec njegove zgodovine.

Maalouf, frankofon in član Francoske akademije, se tokrat posveča generaciji svojih starih staršev, stricev, staršev, nabranih iz različnih veroizpovedi, kasneje iz takšnih in drugačnih, včasih predvsem praktičnih ali zoprvanjskih razlogov konvertiranih v kakšno drugo, in ravno te premene, te provizorične identitete so glavni junak tega kolektivnega romana. Pa seveda ozemlje, ki se razteza čez pol sveta, emigrantske usode, v pismih samopoveličevalne in sprenevedave, spori zaradi laičnosti oziroma verskosti šol, zamere in razdori, shizme znotraj družine ravno zaradi stališč do pripadnosti veri, cerkvam, cesarstvom in začasnim upravam. Maalouf pripoveduje z veliko širino, ki poskuša odkriti motivacijo prednikov, razvozlati prikrite pomene v pismih, izriše velike in tragične usode na turbulentnem ozemlju, ki je bilo vedno plen velikih, Turkov, Francozov, Američanov. To je zgodovina imperijev, povedana skozi male in srednje ljudi, izpisana z očarljivo erudicijo, brez olepšav – kar pomeni nova razdvajanja v družini, si mislimo – in z nedvomno pripovedno spretnostjo, ki konec zvrne na začetek. Literarni spomenik Hribom in tistim, ki jih Zahod ni pokristjanil, ker so oni pokristjanili Zahod.