Samo Rugelj: Delaj, teci, živi

O priložnostnem tekaču, ki si je vzel dobre 4 mesece in telo pripravil na maratonski tek.

V sedeči dobi, ki malodane več ne pozna fizičnega dela ter dolgega pešačenja v službo, bo seveda ta, ki bo pretekel 42 kilometrov in 195 metrov, postal pravo čudo. Sploh, če je bil še včeraj pisarniški človek kot mnogi drugi. Sledi torej spontano vprašanje: kako je zmogel?

Odgovor je v tekačevi knjigi, ki pa je obenem tudi avtobiografija cineasta, bibliofila, založnika in sina psihiatra Ruglja. Delo je poklon očetu, ki je svoje paciente sam zdravil tudi s terapijo teka; po načelu – delo oz. tek kot smisel življenja. In kot tako odpira še paralelno temo vzgoje in odraščanja skozi odnos sina in očeta, ki se desetletja kasneje ponovi v zgodbi očeta s sinovoma. V žanru »teka kot načina bivanja« je danes izhodišče japonski pisatelj in maratonec Haruki Murakami s knjigo »O čem govorim, ko govorim o teku«, ki raziskuje in opazuje predvsem svoje telo in duh, ki potem o njem piše literaturo.

Njegov bralec bo prevzet, vendar ostaja bolj ali manj samo opazovalec; redno preteči 300 kilometrov na teden je zanj onkraj ponovljivega. Rugelj, jr. je za bralca bolj intriganten – dve do tri ure dolgega teka v enem tednu je okvir, v katerega bi se lahko vpisal tudi sam. Ta lahko je sicer vse prej kot lahko. Avtorjev fokus je namreč premagovanje samega sebe, naj si bo v iskanju časa za tek, ali pohoda iz stanovanjskega ugodja pod vremenski bič mestne narave. Skratka, permanentni spopad z lagodjem. Ritem: lenaril, potem pa pri minus 10 vseeno obul superge …, bi bil sam po sebi dolgovezni dnevnik, toda pisec zapiše vsakič vinjeto, ki nastopa kot utrinek spomina, pismo prijatelja, nedavni pogovor …, in ki deluje kot energija, ki ga požene v tek. Knjiga kot parafraza antičnega spoznaj samega sebe v - preobrazi samega sebe.