Druga ameriška revolucija

ZDA

Finančne elite – recite jim oligarhija, recite jim plutokracija, recite jim 1 % – živijo v apokaliptičnem strahu, saj so prepričane, da je zdaj zadnja priložnost, da spremenijo zgodovino, zadnja priložnost, da ljudi nategnejo na svoj kalup, potemtakem zadnja priložnost, da svetu, vsaki državi posebej in vsaki uniji posebej, evropski in ameriški, vsilijo svojo idejo vitke države, deregulacije trga in vsesplošne privatizacije. Take priložnosti ne bo več. Če jim zdaj ne uspe, so izgubljene in pogubljene. Zgodovina jih bo poteptala in odpihnila. Poti nazaj ne bo več.

Strah, tesnobo, paniko in histerijo finančnih elit je mogoče zaznati v Evropi in tudi v Ameriki, še posebej zdaj, pred predsedniškimi volitvami, v katerih republikanci, kot pravi Jonathan Chait, analitik revije New York, vidijo »svojo zadnjo priložnost, da ustavijo zgodovino«. Zadnjo priložnost, da ustavijo Obamo, njegovo politiko – njegov socializem. Vprašanje, ki žre in preganja republikance, ni več, je bil Obama rojen v Ameriki ali v Afriki, je kristjan ali tajni musliman, je likvidiral Osamo bin Ladna ali ne, se je na svojih svetovnih turnejah preveč opravičeval ali ne, ampak: kapitalizem ali socializem? Življenje ali smrt?

Republikanci – ki v času, ko je Amerika vse manj bela in vse bolj izobražena, nagovarjajo predvsem neizobražene belce – se bojijo, da so »Obamove poteze nepovratne in da se čas, ko bi še lahko ustavili permanentno temo, izmika«. Kot pravi Rick Santorum, ki se je spočetka vključil v bitko za predsedniškega kandidata: »Bližamo se kritični točki, ko so tisti, ki plačujejo, v manjšini, oni, ki prejemajo, pa v večini.« Ali pa kot pravi Mitt Romney, aktualni predsedniški kandidat republikanske stranke: »Še malo, pa ne bomo več prosta ekonomija.« Te predsedniške volitve so za republikance zadnja priložnost, da se rešijo, zadnja priložnost, da preprečijo permanentno vladavino demokratske stranke, zadnja priložnost, da odrešijo Ameriko, zadnja priložnost, da rešijo prosti trg in svobodo, ki ni združljiva z Obamo in njegovimi socialističnimi idejami, recimo univerzalnim zdravstvenim zavarovanjem. Svoboda je združljiva le z vitko državo in dereguliranim trgom – le s čistim kapitalizmom.

Interesi republikancev so interesi finančnih elit, interesi enega odstotka. Tako je bilo vedno, toda republikancem je uspelo volivce kljub temu vedno prepričati in zapeljati, da so potem na volitvah glasovali proti svojim ekonomskim in socialnim interesom – da so torej glasovali za davčne razbremenitve bogatašev, nižji proračun, vitko državo, deregulacijo trga, privatizacijo vsega, kar je v domeni države, in zlato fiskalno pravilo. In republikanci vedo, da so te volitve res zadnja priložnost, da to finto še enkrat izvedejo, ali bolje rečeno, republikanci vedo, da jim bo ta finta lahko uspela le še tokrat, potem pa ne več, in to za dolgo, morda celo nikoli več. Če bo namreč Obama dobil še ene volitve in še en mandat, bo imel dovolj časa (še štiri leta!), da na državo in njene socialne programe, z univerzalnim zdravstvenim zavarovanjem vred, navleče še več ljudi – če ga ne ustavijo, bo še več Američanov odvisnih od države, še več jih bo živelo od države, še več jih bo med prejemniki državnega denarja, kar seveda pomeni, da bo več Američanov kot kadarkoli alergičnih na politiko, ki slavi vitko državo, deregulacijo trga, privatizacijo vsega, kar je v domeni države, davčno razbremenitev bogatih, nižji proračun in zlato fiskalno pravilo. Če bo Obama dobil še štiri leta, potem z neoliberalno oziroma libertarno agendo v Ameriki ne bo več mogoče dobiti volitev. Volivcev ne bo več mogoče strašiti s socializmom in komunizmom. V Ameriki bo pač zmagal socializem – politika velike, socialne države.

»Amerika se približuje prelomnici, onstran katere nacija toka zgodovine ne bo več mogla spremeniti,« je pred časom slavnostno in svarilno zapisal 42-letni republikanski kongresnik Paul Ryan. Amerika je torej pred kritično točko, pred prelomnico: na tej strani prelomnice je kapitalizem, na drugi strani – onstran prelomnice – pa je socializem. Retorika ameriške desnice je na las podobna retoriki slovenske vlade: strašenje s »prelomnico« in komunizmom, slavljenje vitke države, klestenje socialnih programov, razkrinkavanje »parazitov« in »lenuhov«, ki se lepijo na državo, obsedenost z zlatim fiskalnim pravilom oziroma zgornjo mejo zunanjega zadolževanja, sledenje diktatu finančnih trgov in finančnih elit. In seveda, tudi v Sloveniji so se strah, panika, tesnoba in histerija neoliberalcev, ki vedo, da imajo »zadnjo priložnost«, zvedli na vprašanje: kapitalizem ali socializem? Življenje ali smrt? Zdaj ali nikoli!

Desničarski socialni inženiring

Paul Ryan ni le republikanski kongresnik, ampak je tudi predsednik kongresne komisije za proračun (House Budget Committee). In ni le predsednik kongresne komisije za proračun, ampak se ima tudi za arhitekta novega proračuna – nižjega proračuna. Njegov sloviti Roadmap Plan – skupek rigidnih fiskalnih načel, ki naj bi vodila ameriški proračun – kaže na njegovo fanatično, teflonsko, tako rekoč religiozno obsedenost z vitko državo (če je država prevelika in premočna, nisi svoboden), z zajezitvijo in preprečitvijo zunanjega zadolževanja (če si zadolžen, nisi svoboden), s klestenjem socialnih programov (če si odvisen od države, nisi svoboden), s privatizacijo nacionalnih socialnih programov, recimo zdravstvenega zavarovanja za revne, znanega pod imenom Medicaid, in socialnega zavarovanja za starejše ljudi, znanega pod imenom Medicare (če ti zavarovalnico določa država, ne pa trg, nisi svoboden), ki ga je Ronald Reagan že leta 1961 – nekaj let pred sprejetjem – razglasil za konec Amerike in konec svobode, in z davčno razbremenitvijo bogatih (če bogati preveč dajejo, niso svobodni). Tiranija ali svoboda! Kapitalizem ali socializem! Življenje ali smrt! New York Times je Ryanov Roadmap razglasil za »najekstremnejši proračunski načrt v sodobni zgodovini«. Hej, celo zelo konservativnemu Newtu Gingrichu, nekdanjemu predsedniku predstavniškega doma kongresa (letos tudi nekaj časa predsedniškemu kandidatu), se je zdel Ryanov Roadmap preveč radikalen: »Desničarskega socialnega inženiringa si ne želimo nič bolj kot levičarskega socialnega inženiringa.«

Če bo Obama dobil še štiri leta, potem z neoliberalno agendo v Ameriki ne bo več mogoče dobiti volitev. Volivcev ne bo več mogoče strašiti s socializmom in komunizmom.

Paul Ryan je morda res radikalen, fanatičen in dogmatičen, Ameriko skuša morda res podvreči »desničarskemu socialnemu inženiringu«, najčistejši obliki kapitalizma, v kateri od ameriške Great Society ne bo ostalo nič, toda Mitt Romney ga je nedavno kljub temu izbral za svojega partnerja – za podpredsedniškega kandidata. To je mnoge presenetilo, celo zgrozilo in zmrazilo. Pričakovali so pač, da bo Romney za svojega podpredsedniškega partnerja izbral kakega zmernejšega, bolj sredinskega, »povezovalnega« politika, s katerim bo lažje nagovarjal in zapeljeval sredinske, neopredeljene, neodvisne volivce. Toda Romney je izbral hardcore republikanca, ekonomskega fundamentalista, »ideologa republikanske stranke«, kar pa je vendarle logično: gre namreč za vprašanje tiranije in svobode, kapitalizma in socializma, življenja in smrti – za »zadnjo priložnost«, zadnjo republikansko bitko, zadnjo državljansko vojno, zadnjo kulturno vojno.

Kulturna vojna, ki se je prej vedno skrivala za »kulturnimi« topikami (abortus, ilegalni priseljenci, verski pouk, poroke istospolno usmerjenih, nadzor nad orožjem ipd.), je zdaj, v času, ko gre finančnim trgom in finančnim elitam za življenje ali smrt, končno postala to, kar v resnici je: razredna vojna. Končno je pokazala svoj pravi obraz – svoje ekonomsko, razredno bistvo. Prej so republikanci proletariatu rekli: Nasprotujemo abortusu, porokam istospolno usmerjenih, ilegalnim priseljencem in nadzoru nad orožjem – vidite, imamo skupne interese! Morda so imeli skupne kulturne interese, ne pa tudi skupnih ekonomskih interesov, toda kulturni boj je to vedno dobro prikril – ko je proletariat potem na volitvah glasoval za kulturne interese, ki naj bi ga družili z republikanci in finančnimi elitami, je glasoval proti svojim ekonomskim in socialnim interesom.

Zdaj so maske dokončno padle: republikanci svojih ekonomskih interesov – in ekonomskih interesov finančnih elit – ne skrivajo več za »kulturne« topike a la abortus, ampak razpravo premikajo v kontekst ameriške revolucije, osamosvojitve in odcepitve od britanske krone, potemtakem v kontekst dobe, ko so Američane v boju proti britanski monarhiji gnali jurišni slogani: Tiranija ali svoboda! Svoboda ali smrt! Podton teh zgodovinskih asociacij je na dlani: hej, mar se nismo britanski kroni uprli zato, ker nam je preveč jemala in ker nam je nabijala previsoke davke? Obamova vlada v tem retro teatru ameriške revolucije nastopa v vlogi britanske krone – kot ta, ki ljudem preveč jemlje, ki ljudem nabija previsoke davke in ki jim s tem ogroža, omejuje, krati in spodkopava svobodo.

Mistifikacija tega retro teatra ameriške revolucije je kakopak v temle: v vlogi »ljudi«, ki jim Obama jemlje (in ki jim nabija previsoke davke), niso mali ljudje, ljudje iz srednjega in nižjih razredov, ampak prav bogataši, finančne elite. Finančne elite so namreč tiste, ki imajo občutek, da jim Obama preveč jemlje in da plačujejo neupravičeno visoke davke. Finančne elite so tiste, ki trdijo, da Obama razdeljuje – okej, socialistično redistribuira – njihov denar. Finančne elite so tiste, ki pravijo, da je v Ameriki vse več prejemnikov državnega denarja – vse več »parazitov« in »lenuhov«. Republikanci hočejo zrušiti Obamo – tako kot so Američani ob koncu 18. stoletja zrušili britansko krono. In jasno, iz istih razlogov. Ergo: II. ameriška revolucija je revolucija ameriških finančnih elit, ki hočejo manj davkov in več svobode. In mali ljudje naj se žrtvujejo za finančne elite – mali ljudje naj padejo zanje. Svoboda ali smrt!

Atlas čistega kapitalizma

Ayn Rand, ameriška pisateljica ruskega rodu, je leta 1957, na vrhuncu hladne vojne (kapitalizem ali socializem! tiranija ali svoboda! življenje ali smrt!), objavila roman Atlas Shrugged, v katerem bogataši – finančne elite, direktorji, biznismeni, industrialci ipd. – Ameriko, v kateri živijo in poslujejo, preprosto zapustijo. Za sabo pustijo tovarne in podjetja, ki jih nima več kdo voditi. Za njimi zazija praznina: družba ne funkcionira več, vse se podira in sesuva. Brez kapitalistov so ljudje nemočni, obsojeni na opustošenje in propad, še toliko bolj, ker je Amerika prav tedaj sredi finančne in gospodarske krize, ki jo skuša vlada premagati z državnimi posegi v gospodarstvo, regulacijami in nacionalizacijami. Bogataši imajo dovolj države, dovolj imajo njenega vmešavanja, dovolj imajo služenja in prilagajanja družbi, dovolj imajo kolektivizma, dovolj imajo davkov, regulacij in birokracije, dovolj imajo države, ki si prisvaja sadove – in profite – njihovega dela, zato spokajo kovčke in se preselijo v skrivno utopično mesto, kjer naj bi ustanovili pravo kapitalistično družbo, čisti kapitalizem, ki vključuje pravico do egoizma, uveljavljanja svojih interesov in totalnega individualizma, brez kakršnihkoli moralnih ali pa socialnih obveznosti do same družbe.

Republikanci svojih ekonomskih interesov – in ekonomskih interesov finančnih elit – ne skrivajo več za »kulturne« topike a la abortus.

Sporočilo romana Atlas Shrugged, sicer orjaškega bestselerja, ki ga je imela Ayn Rand za »edini veliki ameriški roman«, je bilo jasno: prvič, kapitalistični mogotci so božanska bitja, heroični Atlasi, ki nosijo »breme sveta na svojih ramenih«, drugič, če bi izginil kapitalizem, bi to pomenilo konec sveta, zgodovine in človeštva, tretjič, kapitalizem lahko živi brez države (država – solidarnost, socialni programi, davki, reguliranje trga, sindikati, kolektivna lastnina, redistribucija družbenega bogastva – je le motnja), četrtič, ta, ki pričakuje pomoč države (ali pa drugega človeka), je kanibal, parazit in lenuh (v imenu morale je treba zavreči vse socialne programe), petič, družba ne obstaja, obstajajo le posamezniki, ki mislijo izključno nase (pohlep in sebičnost sta dobra in moralna, revni so sami krivi, da so revni), in šestič, trg lahko deluje le, če lahko človek svobodno uveljavlja svoj interes, ali bolje rečeno, svoj samointeres.

Sedanja kriza je kakopak pokazala, da to ni res. Samointeres finančnih elit – teh Atlasov finančnega kapitalizma – je pokopal trg, družbo, svet, zgodovino in človeštvo. Neoliberalci – in Paul Ryan tudi – skušajo zdaj ustvariti svet, ki bo spet varen za finančne špekulante in investicije z velikim tveganjem.

In kot pravi Paul Mason, je roman Atlas Shrugged nekaj takega kot »Das Kapital ameriške desnice«. Kot odrešitelja ga je sprejel tudi Paul Ryan. »Če bi moral navesti osebo ali misleca, ki ima največ zaslug, da sem stopil v javno službo, potem je to gotovo Ayn Rand.« Uslužbencem v svojem kabinetu za božič redno in vedno podarja roman Atlas Shrugged. Klasiko, novo Biblijo. »Hočem, da ga preberejo.« Večkrat. Vedno znova. Kot je nedavno rekel Tobin, Ryanov brat: »Paul zna na pamet vse knjige Ayn Rand.«

Ryan je pač – tako kot Ayn Rand – prepričan, da trga ni treba regulirati. Regulirati ni treba niti farmacevtske industrije niti bank – farmacevti in bankirji so kapitalisti, ki hočejo profit, če pa hočejo imeti profit, potem morajo misliti na kupce in kliente, kar pomeni, da morajo kupce in kliente sami zavarovati in da tega ni treba početi državi. Država lahko zato povsem mirno in brez skrbi vse prepusti prostemu trgu, ki je najracionalnejši, najpravičnejši in najmoralnejši, celo racionalnejši, pravičnejši in moralnejši od demokracije. Deregulirani kapitalizem je »superiorni moralni sistem«. Tega ne bi znala bolje reči niti sama Ayn Rand, ki je imela socialno zavarovanje (Social Security) in socialno zavarovanje za starejše ljudi (Medicare) le za kolektivistični blodnji – tako kot Ryan, ki ju hoče privatizirati, prepustiti trgu (s tem bo zmanjšal javni dolg, pravi), obenem pa ukiniti tudi druge socialne programe, recimo bone za hrano, ki jih dobivajo najrevnejši, in finančno pomoč za študente (Pell Grants), ki si študija sicer – zaradi slabega socialnega izhodišča – ne bi mogli privoščiti. Socialni programi le »šibijo nacionalni karakter«, obenem pa nacijo vodijo v »moralno-politični zaton«. Paul Ryan, podpredsedniški kandidat in kongresnik iz Wisconsina, ki je bil v kongres prvič izvoljen že pri 28 letih in ki ima socialno zavarovanje le za »ponzijevo shemo«, je zgolj kičasti odmev romana Atlas Shrugged.

Toda Ayn Rand, ki je ljudi delila na parazite in producente, jemalce in ustvarjalce, lenuhe in Atlase, plenilce in kapitaliste (tako kot Ryan, obseden z »makers« in »takers«, ustvarjalci in paraziti) in ki je Medicare in Social Security razglašala za ultimativno socialistično zlo, je, kot piše Joshua Holland, vse socialne prejemke – nakazila socialnega zavarovanja in socialnega zavarovanja za starejše osebe, ki ju je hotela sicer na vsak način odpraviti – skrivaj dobivala na ime »Ann O’Connor« (Ann je Ayn, Frank O’Connor pa je bil njen mož), kar lepo potrjuje, da so največji družbeni paraziti prav največji slavilci prostega trga, če niti ne poudarjam posebej, da vsi največji slavilci prostega trga – tudi v Sloveniji – svoje kariere preživijo v javnem sektorju, ki se jim zdi absolutno zlo, dokončni znak, da družba drvi v socializem, komunizem in tiranijo.

Paulu Ryanu lahko očitate vse razen tega, da nima razredne zavesti. Ima jo. Še več – tip je personifikacija razredne zavesti enega odstotka.

To nas seveda spomni tudi na Paula Ryana, ki hoče Ameriko na vsak način spremeniti v vitko državo, ki hoče na vsak način drastično zmanjšati državni proračun, ki hoče finančno elito na vsak način davčno razbremeniti in ki hoče, da država vse posle prepusti prostemu trgu, toda ob tem pozablja, da sedi na premoženju oziroma bogastvu, ki ga je njegova družina nagrmadila predvsem po zaslugi javnih del – s cestami, avtocestami in železnicami, katerih gradnjo je financirala država, hja, »velika«, »močna«, niti malo vitka država. Ryanovi predniki so gradili državne ceste, avtoceste in železnice – in s tem bajno služili. Če bi bila država vitka, če ne bi trošila, če bi vse prepuščala trgu, če bi bili davki nizki in če bi bili bogataši davčno razbremenjeni, kot to hoče Ryan (ali pa če bi davke plačevali prostovoljno, kot je to hotela Ayn Rand), potem ne bi bilo cest in avtocest in železnic – in potem družina Ryan ne bi nikoli obogatela. Paul Ryan, ki je podprl huronsko, 40-milijardno državno subvencijo naftnim družbam (v nekaterih ima njegova družina delnice, deleže in druge poslovne interese), ki je podprl državno oziroma »socialistično« reševanje bank in avtomobilskih korporacij (»to bo rešilo sistem svobodnega podjetništva«) in ki stalno poudarja, da Obama jemlje bogatim in daje tistim »spodaj« (parazitom, lenuhom, revnim), bi lahko že davno – na podlagi bogatenja svoje družine – ugotovil, da je ravno nasprotno: bogastvo ne nastaja tako, da se državni denar razdeljuje navzdol, ampak tako, da se razdeljuje navzgor, potemtakem tistim, ki že itak imajo, po neke vrste dednem, monarhičnem načelu.

Paulu Ryanu lahko očitate vse razen tega, da nima razredne zavesti. Ima jo. Še več – tip je personifikacija razredne zavesti enega odstotka.

Bog in trg

Republikanci igrajo na vse ali nič. In finančne elite tudi. Dokaz: Paul Ryan. Če ne bi šlo za življenje in smrt, potem finančne elite v predvolilno bitko ne bi poslale Ryana, ampak bi se zadovoljile z Mittom Romneyjem. Zdaj jim je verjetno žal, da niso Ryana prelevile kar v predsedniškega kandidata. Romney, ki ima že sam po sebi dovolj problemov (ne veš, kaj je zanj slabše, to, da izgleda kot Ken, ali to, da je, kot poroča Huffington Post, njegova firma poslovala s salvadorskimi »oddelki smrti«, to, da je nekoč podpiral geje in abortus, ali to, da jih zdaj ne več, to, da je kot guverner Massachusettsa vpeljal univerzalno zdravstveno zavarovanje, po katerem je zmodeliran ObamaCare, Obamova verzija univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, ali to, da zdaj napoveduje ukinitev Obamove zdravstvene reforme ipd.), bi bil namreč čisto spodoben podpredsednik – ker je dolgočasen in enoličen, ker ni medijsko atraktiven, ker je mormon. Bil bi dober stranski igralec.

Ryan je po drugi strani precej bolj atraktiven, ni dolgočasen – in seveda, tip ni mormon, ampak katoličan. Kristjani – celo pripadniki raznoraznih evangeličanskih denominacij – se z njim lažje identificirajo kot z mormonom. Tisti, ki so ga lansirali, morda celo mislijo, da se bodo z njim lažje identificirali tudi mlajši volivci – hej, Ryan ne zaupa veliki, močni državi, mi pa tudi ne, saj hoče omejevati internet! Za ratinge bo gotovo večji magnet kot Romney, večji magnet pa bo tudi za finančne elite, za svet visokega kapitala, katerega ljubljenec je. Veliki magnati so nori nanj, brata Koch, finančna Atlasa (Koch Industries, druga največja zasebna korporacija v Ameriki), sicer neutrudna fana Ayn Rand, ki že leta izdatno financirata desne projekte in desne kandidate, z gibanjem Tea Party vred, pa mu bosta dala na voljo svojo kompletno predvolilno mašino.

Paul Ryan, ki je ravno dovolj fanatičen, da verjame vsem neoliberalnim teorijam zarote (recimo, da je predsednik Franklin Delano Roosevelt z New Dealom depresijo in krizo le poglobil, da so revni sami krivi, da so revni, da je davčna razbremenitev bogatašev zanesljiva pot iz krize), ima še dodatno prednost pred Romneyjem: precej bolje – in z večjo lahkoto – zna hliniti ljudskega, tuzemskega, mesenega, konkretnega človeka, »enega izmed nas«, kar ni nepomembno, če hočeš zaščititi interese svojega razreda in se pri tem delaš, da rešuješ interese srednjega in nižjih razredov, če hočeš svojo zvestobo enemu odstotku prikazati kot zvestobo naciji, če hočeš ljudi prepričati, da je največji problem te krize javni dolg, ne pa brezposelnost ali revščina, če hočeš ljudi prepričati, da sta socialno in zdravstveno zavarovanje varnejša v rokah »magičnega« trga, borze in Wall Streeta kot pa države, če hočeš to, da si proti vsemu, kar stimulira gospodarstvo, prikazovati kot stimuliranje gospodarstva, in če hočeš ljudi prepričati, da je za vse tegobe in katastrofe kriva država, ne pa »magični« deregulirani trg.

Roman Atlas Shrugged je morda res nova Biblija desnice, toda desnica mora v resnici zelo mižati, da bi lahko posvojila Ayn Rand. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker je podpirala abortus in nasprotovala cerkvi, veri, religiji. V krščanstvu je namreč videla le »najboljši možni vrtec komunizma«. Zakaj? Spet iz preprostega razloga: krščanstvo nas s svojim poudarjanjem sočutja do ubogih, lačnih, bolnih in trpečih le odvrača od sebičnosti, profita in čistega kapitalizma, Ayn Rand pa je hotela kapitalizem odvezati ravno kakršnegakoli sočustvovanja s trpečimi. Ko so kleriki Paula Ryana nedavno pred njegovim govorom na neki katoliški univerzi opozorili, da je bila Ayn Rand ateistka in da je na krščanstvo gledala s prezirom, je takoj oznanil, da v resnici niti ni fan Ayn Rand, katoliškim škofom pa je menda – za vsak primer – šepnil, da je njegov najljubši filozof Tomaž Akvinski. Paul Ryan, izbranec finančnih elit, nima nič proti veliki religiji, le proti veliki državi.

Finančne, neoliberalne, republikanske, teapartijske elite igrajo pač na vse ali nič, zato hočejo imeti Boga na svoji strani. Kar je čudno – če tako fanatično prisegajo na trg, na njegovo racionalnost in pravičnost, zakaj potem na volitvah, tipični preslikavi trga, potrebujejo Boga? Nič, Paul Ryan, ki ne skuša le rešiti kapitalizma, ampak skuša v Ameriko vpeljati čisti kapitalizem, najčistejšega doslej, je tu zato, da volivce prepriča, da trg deluje le, če veruješ v Boga. Letos ima zadnjo priložnost, da to stori. Če bo Obama dobil še en mandat, bodo morali republikanci naslednjič za svojega predsedniškega kandidata postaviti Lenina, če bodo hoteli zmagati.