Zabava kot spodbujevalec nasilja

»Imamo kulturo, ki nam polni glavo s slikami nasilja, množični mediji pa nas s svojimi zmedenimi poročili odvračajo, da bi to razumeli«

Številni poboji ljudi s streljanjem v ZDA niso zgolj posledica neracionalne zakonodaje o posedovanju orožja, ampak so tudi odraz kulture, ki poveličuje nasilje, v realnem življenju z neskončnimi vojnami, v zabavi pa prek fantazije. Medtem ko bi nekaj ukrepov morala sprejeti politika, bi se morali odzvati tudi državljani kot posamezniki, pravi Michael N. Nagler, zaslužni profesor književnosti na univerzi Berkeley in avtor knjige The Search for a Nonviolent Future (Iskanje prihodnosti brez nasilja).

Kmalu po nedavni tragediji v Wisconsinu, kjer je James Holmes začel streljati na premieri novega filma o Batmanu, je Nagler šel mimo neke kinodvorane in opazoval plakate. Eden, ki je prikazoval premeteno kombinacijo seksa in nasilja, se mu je zdel posebej žaljiv. Na njem je bila upodobljena naga ženska, ki jo od zadaj otipava robotični zombi. »Vsak oglaševalec vam bo povedal, da ljudem lahko prodate vse, če mu tisto, kar prodajate, predstavite tako, da to podzavestno poveže z eno od globokih želja. V tem primeru, kot večinoma, je ta želja poenotenje ljudi in ustvarjanje življenja, dejansko pa omenjeni plakat prodaja, kako ironično, kulturo nasilja in smrti. Ta plakat ni visel v rdeči četrti v Las Vegasu, ampak na glavni ulici v majhnem kraju v ZDA. Mimo njega vsak dan hodijo šolarji, večinoma sami, brez spremstva staršev. Le kaj jim roji po glavi, ko ga gledajo,« piše profesor Nagler na portalu Consortium News.

Kako bi razumel streljanje ob nedavni premieri filma Batman v Wisconsinu, če bi bil navadni državljan, ki spremlja medije, nadalje sprašuje profesor Nagler. Izvedel bi, da je Holmes vozil bel hyundai, da je povsem legalno kupil 6000 metkov in si je lase pobarval živo rdeče. In česa ne bi razumel, o čem bi s težavo razmišljal ob tem zmedenem navajanju podrobnosti? Zakaj imajo ZDA epidemijo masovnih morilcev? Šestdeset od leta 1982. To je po profesorjevih besedah pravo vprašanje. In zakaj ni bilo postavljeno? Zato, ker imamo kulturo, ki nam polni glavo s slikami nasilja, množični mediji pa nas s svojimi zmedenimi poročili odvračajo, da bi to razumeli.

To je kultura, ki briše mejo med fantazijo in realnostjo, kajti ko je Holmes začel streljati, so mnogi v dvorani bili prepričani, da je to del filma, novinarstvo pa bolj zanimajo senzacionalistične podrobnosti in nepomembni statistični podatki kot kaj dejanje dejansko pomeni. Michael N. Nagler pravi, da nam kot posameznikom nihče ne more preprečiti, da si ustvarimo lastno mnenje, in nihče nas ne more prisiliti, da zgolj sledimo toku in dopuščamo, da nam glavo nekdo polni z nasiljem. Če novinarji ali odvetniki morajo vprašati, kaj je določeno osebo privedlo do tega, da je storila določeno dejanje, da morajo iskati razloge za njeno nerazumno dejanje, se vsak posameznik lahko poglobi vase in pogleda, katere so njegove osebne šibkosti in tudi njegova moč.

»Ne bi podcenjeval vpliva, ki ga lahko ima vsak izmed nas, jaz in vi. Tako je v družbi mogoče povrniti odgovornost. Tukaj ne govorimo o osebah ali volivcih, kjer je pomembno število, ampak o idejah in zamislih, ki same po sebi vsebujejo moč. Če se hočemo osvoboditi teh ubijalskih divjanj, se moramo soočiti z enim pomembnim dejstvom: da so ljudje, ki izvajajo te morilske pohode, del nas. Prestopili so mejo med fantazijo in realnostjo in ta meja se vse bolj briše. Poglejte resničnosti šov na TV postaji NBC Stars Earn Stripes, v katerem zvezdniki igrajo vojake. Duhovni svet strahu in teme, v katerega se vživijo, je samo ekstremna oblika sveta okrog nas in je zato tudi del nas,« razlaga profesor Nagler.

Ob tem opozarja, da ne nasprotuje umetnosti, saj je na univerzi Berkeley 40 let predaval sodobno književnost, a spodbujanje naših najbolj krutih živalskih nagonov ni umetnost. Usmerjanje ljudi v mentalno izolacijo je nasprotje umetnosti, je izprijanje njenega namena. »Bomo kdaj lahko ugotovili, kdo utegne prestopiti mejo? Da, če bomo zmogli ustvariti novo razumno kulturo. Ustrezna zakonodaja nam pri tem lahko pomaga, a začeti je treba v naših glavah,« svoj članek zaključuje ugledni profesor.