Ajdin Bašić, grafični oblikovalec

Najbolj ga poznamo kot tesnega sopotnika vsega, kar je povezano s kulturo in umetnostjo. A ne le zato, ker je velik »art lover«. Je tudi eden tistih, ki pomenijo nepogrešljiv most med kulturo in umetnostjo ter občinstvom. Je avtor številnih plakatov, vabil, katalogov, knjig, publikacij, letakov in drugih vidnih sporočil za umetnike in kulturne institucije.

V začetku leta je poskrbel denimo za vizualno plat zadnje plošče kot britev ostrega Damirja Avdića Mein Kapital. Ta že v naslovu ponuja asociacijo na Hitlerjevo knjigo Moj boj in Marxovo Kapital, zato tudi njen ovitek spominja na knjigo. Poleg tega je udaren, črno-rdeč.

Ni naključje, da mu je kultura tako zelo zlezla pod kožo. Že kot najstnik je imel priložnost od blizu spoznavati izjemno bogato kulturno brbotanje v takrat sicer nemirnem Sarajevu. Ko se je mesto znašlo sredi vojne vihre in so se z družino z močno oblegane Dobrinje preselili v varnejši del mesta, je začel s sošolci zahajati v Media center pod okriljem Sorosovega Inštituta za odprto družbo. Seveda zaradi računalnikov. A pod okriljem istega inštituta je deloval tudi Center sodobnih umetnosti, ki je ravno takrat postajal pomembno srečevališče domačih in tujih umetnikov in drugih kreativcev. Mnoge je spoznal tudi sam. Včasih še preden je vedel, kdo so in kaj sploh delajo. Achille Bonito Oliva se mu je sprva zdel neki mali tečni Italijan. Šele pozneje je izvedel, da je ugleden umetnostni kritik.

Medtem je začel tudi sam »migati«. Z vrstniki so pripravljali predavanja in med drugim so v goste zvabili tudi vidne tuje oblikovalce, denimo člane skupin Tomato in Designers Republic. In tako je, čeprav ga je mikala umetnost, vse bolj padal tudi v oblikovanje. Dokler ni ugotovil, da se v njem počuti bistveno bolj domače.

Med študijem, sprva na sarajevski in nato še na ljubljanski akademiji, kamor se je prepisal zaradi srčnih razlogov, so ga močno intrigirali temelji dobrega oblikovanja. A odgovori, ki so jih ponujali drugi, se mu nikdar niso zdeli dovolj prepričljivi. Zato se je sam vrgel v knjige, začel je brskati po zgodovini, preštudiral primere dobrih praks in nazadnje ugotovil, da so mu po načinu razmišljanja najbližje modernisti s svojimi težnjami po racionalnosti in objektivnosti. In še vedno je zagovornik takšnega, analitičnega, matematičnega oblikovanja, čim manj zaznamovanega z osebnim slogom. »Morda je to povezano tudi z izkušnjo vojne. Zaradi nje se vedno trudim biti nadnacionalen. Kdove, morda pa se je ta moj osebni ’fajt’ proti vsem oblikam nacionalizma preslikal v oblikovanje in mi je zato tudi tu blizu nevtralnost,« ugiba.

Njegovo delo so opazili oboji, oblikovalska stroka in širša javnost. Slednja mu je nedavno podelila nagrado trend, stroka pa dve Brumnovi nagradi, prvo za oblikovanje knjige o umetniku Mladenu Stilinoviću in drugo za oblikovanje časopisa slovenskih muzejev Argo, ki sta se ga lotila z Žigo Testenom, takrat še kot sočlana oblikovalske Grupe Ee. A do nagrad je zadržan. Zaveda se, da je dobrih oblikovalcev precej. A le nekateri so izpostavljeni, drugi pa žal povsem spregledani.

Eden njegovih najpomembnejših podvigov v zadnjih letih je gotovo razvijanje celostne grafične podobe za Mestno galerijo Ljubljana, ki jo skupaj gradijo postopoma, korak za korakom. Takšni, dolgoletni projekti v oblikovalskem poslu niso ravno pogosti. Pravzaprav so že kar privilegij. Sicer pa neizmerno rad oblikuje knjige. Med njimi med drugim najdemo knjigo o naši legendarni umetniški skupini OHO in knjigo, s katero je Tadej Pogačar zaokrožil svoj desetletni umetniško-aktivistični projekt o delavcih in delavkah v seksualni industriji CODE:RED.

A knjižni trg se spreminja. Vse pomembnejše postajajo elektronske knjige, ki pa se po oblikovalski plati še ne morejo kosati s stoletja nastajajočimi standardi, na katerih slonijo tiskane knjige. Razmere ga spominjajo na tiste ob preboju interneta in vprašanje je, katere rešitve bodo preživele. A ni pesimist. Oblikovalci ob vsem tem ne bodo izumrli. Najverjetneje pa bodo delali drugače.