Public Enemy: Most of My Heroes Still Don’t Appear on No Stamp

Ob 30-letnici predzgodovine in 25 let po prvem dolgometražcu najvplivnejšega rap benda vseh časov se je nekaj moralo zgoditi. In se je! V presledku le dveh mesecev skupina Public Enemy obljublja kar dve plošči; druga naj bi izšla na simbolni datum, ob obletnici ’začetka ameriške nove zgodovine’, torej 11. 9. Prva z naslovom, ki je iztrgan iz besedila svetovne himne afroameriškega glasbenega upora Fight the Power, namiguje, da bi lahko šlo za izdelek, ki se ozira nazaj v obdobje, ko je najglasnejši glas newyorških ulic namešal popolno kombinacijo črnskega družbenega boja, zajebancije ter plesnih zank umazane in trde produkcije.

Skupina je na prehodu iz osemdesetih let v devetdeseta takrat odraščajoči generaciji ponudila eno od alternativ MTV-jevski hegemoniji in hkrati začela nova glasbeno-aktivistična poglavja, ki so krepko presegla žanr rapa. Košček tega plesnega hrupa z ostrim sporočilom ji je celo res uspelo reanimirati. Album je šareni artikel. Dolgoletni sredici zasedbe, trojčku Chuck D, Flava Flav, Professor Griff, se je pridružilo neznačilno veliko gostujočih producentov, vokalistov in skreč didžejev. Pri rapovskih ploščah se je takšna metoda dela večkrat izkazala za precej klavrno. A ne tokrat.

Slog, ki je veterane hitro definiral kot pionirje, temelji na nasičenem, shizofrenem, nezglancanem zvoku. Čeprav so časi, ko so na krilih legendarnega produkcijskega tima Bomb Squad kot po tekočem traku nametavali prelomne posnetke ameriškega hiphopa in širše popularne kulture, mimo, jim tokrat uspe ta zvok delno rekonstruirati. Za to je kriva prav lucidna poteza novačenja klepačev beatov z vseh vetrov. A s ključno razliko. Public Enemy je v udarniškem obdobju znal perfekcionistično združiti nezdružljive zvočnosti v posameznih komadih, zdaj pa jih z manjšim zaletom združuje v obsegu albuma. Produkcija je torej, kot se za kontekst šika, pestra, rahlo živčna, ne manjkajo niti surovi kitarski vložki. Nevarna reakcionarna metoda, ki pa, neverjetno, od časa do časa deluje. Glasba sicer ne bo presenetila nikogar, ne gre za nič, kar skupina PE še ne bi zganjala v preteklosti. Chuck D pizdi čez iste stvari kot nekoč, seveda v posodobljeni obliki, s temami, kot so medijske manipulacije, ’We are the 99%’, raperski elitizem ... Predvsem pa je Flava Flav, ki je s televizijsko kariero zgubil večino kredibilnosti, v presenetljivo sijajni formi, spominja dejansko na Flava, preden ga je odpeljalo v neznano. Sovražniku številka 1 je torej uspelo. Restavriral je sinergijo med glasom razuma, predavateljem Chuckom D-jem, in zajebantom Flavo Flavom, ki doživlja drugo pomlad. Čeprav je plošček precej nekonsistenten, ima nekaj močnih vrhuncev, in ti zadajo disharmoničen udarec starčkov, ki še niso za v dom za upokojence.