Stari je nor

Zoo Jerryja Springerja.

Filmi z Adamom Sandlerjem si dobesedno podajajo kljuko. Niti dobro se ne odvrti prejšnji film, ga že imate v naslednjem – in naslednjem. In naslednjem. Po tekočem traku. Sandler se seli iz filma v film. Zakaj? Možnosti sta le dve: ali potrebuje toliko ljubezni in pozornosti ali pa toliko dolguje davkariji.

Ne pozabite, tako manično – in tudi tako neselektivno – se iz filma v film seli Wesley Snipes. In dobro vemo, zakaj to počne: bil je tako slab plačnik davkov oz. tako nespreten utajevalec davkov, da davkariji dolguje enormne količine denarja. To velja tudi za Nicolasa Caga – stalno mora igrati, ker ima za vratom davkarijo, ki terja svoj funt mesa. Točno, tudi on je bil zelo nespreten utajevalec. Pri Sandlerju ne gre za davke. In ker razlog za njegovo filmsko stahanovščino ni davkarija, pomeni, da potrebuje le enormne količine ljubezni in pozornosti, kar pa gre itak z njegovim imidžem – z likom infantilnega, bebavega, retardiranega moškega, ki ga igra iz filma v film. Tokrat igra infantilnega, idiotskega moškega, ki je davno nazaj, ko je bil še 12-letni šolar, pecal svojo učiteljico matematike – no, nabasal je na pravo: dala ga je dol, zanosila in fasala 30-letno ječo, kjer je še vedno (z glasom in stasom Susan Sarandon – potrebna ljubezni ali zadolžena pri davkariji?). Sandler, ki je najprej postal pop senzacija, a potem padel v nemilost, pa davkariji dolguje ravno dovolj denarja, da nujno potrebuje finančni comeback, zato vstopi v življenje svojega uspešnega, bogatega sina (Han Solo!), ki je tik pred prestižno poroko. Farsa Stari je nor ima enominutno premiso, ki so si jo izmislili v dveh minutah, napisali pa v petih, zato preseneča, da traja 114 minut. Niti ameriški predsednik, ki bi zaplodil najstnico, ne bi imel tako dolgega poslovilnega govora. Po drugi strani pa dolžina samega filma ne preseneča, če pomislite, da preostanek časa zapolnijo ekstremno debeli moški, ekstremno debele striptizete, drkanje na stare mame, xanax (namesto prozaca), Vanilla Ice (osebno), Van Halen (na soundtracku), James Caan (namesto Ala Pacina, ki je krasil sandleriano Jack in Jill), žalitve Azijcev in replike z zvenom telesnih tekočin. Če bi ekranizirali šov Jerryja Springerja, bi izgledal tako.