Akif Pirinçci: Cave canem: Felidae III

+ + + +

V tretjem delu trilogije o Francisu, neustrašnem in še bolj prebrisanem mačjem detektivu, nekakšnem nekastriranem Garfieldovem bratrancu, sorodniku po ležernosti in izmodrenosti, se znajdemo v skoraj paranormalnem svetu. Prvi del, Felidae, se je ukvarjal s plemenitostjo mačjega rodu nasproti vsem drugim živim bitjem in problematiziral mučenje živali oziroma njihovo izkoriščanje v medicinske namene.

Tokrat je v ospredju demon vojne in klanja, ki ga ostarela pudlica, katere gospodarica je bila vedeževalka in je nekaj tega prešlo na psičko, hitro detektira. Po seriji umorov scrkljancev in zapuščencev iz mačjih in pasjih vrst se na mirovnem posvetu obe živalski vrsti odločita, da bo preiskava nepristranska in bilateralna. Zato dobi Francis zmatranega upokojenega policijskega ovčarja za partnerja, in je – mačjemu temperamentu in čutu za egoizem, ki gre zraven, primerno – vzvišen in užaljen. Sredi paritvene sezone, ki potencira težo vsake žrtve, se tako ukvarja z indici, ki peljejo tudi v zavetišče, kjer prebiva trop upokojenih vojaških psov, iskalcev min, skritega orožja in množičnih grobišč v Bosni pod pokroviteljstvom mednarodne misije. Veteranski sindrom, se nam zdi, osmišljanje življenja penzionistov veteranov z novimi krvoprelitji.

Pirinçci je še kar spreten in zvijačen žanrski pisec; svojega rezonerja postavlja v bližino tiste ironije, ki je sproducirala njegovega romantičnega predhodnika, Murra. Enaka je nekakšna splošna zajedljivost, ki proizvaja kar nekaj humornih učinkov, tudi na račun mačje ne-brižnosti do potomstva, ki potem slej ko prej pripraska na hišni prag. Še bolj seveda na račun manir ljudi in med njimi Francisovega gospodarja – pa kaj še, bi rekel mačkon, debeluharja ima odlično streniranega in ne obratno – in veseljakov iz njegovega družabnega kroga, kolikor ga sploh ima. Pisava je posodobljena, Francis zdaj seveda zna uporabljati internet, če mu le ni treba vtipkavati gesel, tako da dobi preiskava sodobne kriminološke in forenzične razsežnosti. Ob tem je v romanu kar nekaj opomb, ki nam, neveščim felinologije in biologije srednje velikih sesalcev vobče, pomagajo razumeti mačjo percepcijo, razlike v žlezah in čutilih, genezo in specifike, in v tem je prav pojasnjevalen. Ob tem enigmatični, kriminalni del nič ne trpi, posebej zato, ker je kot v klasični detektivki poudarek na izgonu iracionalnosti, sektašenja in prekopavanja zgodovine, razum je, prav razsvetljensko, v službi izganjanja demonov, tudi najhujših, demonov nasilja in vojne. Za felinofile in ljubitelje lažjih žanrov.