Orel je pristal

Hollywood je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, na vrhuncu hladne vojne, makartizma in protikomunistične histerije, posnel kopico pompoznih, paranoidnih sci-fi grozljivk, v katerih se je praktično vedno izkazalo, da v vesolju – bodisi na Luni, Marsu in Veneri ali pa na povsem izmišljenih planetih – obstaja življenje. Običajno se je tudi izkazalo, da ima to zunajzemeljsko življenje zlobne namene, kar pa ni presenečalo, če pomislite, da so bila zunajzemeljska bitja, ki so jih na vesoljskih odisejah srečevali ameriški astronavti, ponavadi rdeče barve, da so si hotela na vsak način podrediti Zemljo, da so ravno načrtovala množično invazijo na Zemljo, da so rada predla o zveličavnosti kolektivizma in da so nosila uniforme, ki so bile videti kot predelave uniform sovjetske, boljševiške vojske. To, da v vesolju obstaja življenje, ni bila dobra novica.

V filmu Rdeči planet Mars, posnetem leta 1952, imate ameriškega znanstvenika, ki vzpostavi stik z Marsom. In vojska to potem potrdi. Ja, res je – signali prihajajo z Marsa! Na Marsu obstaja življenje! Ljudstvo je navdušeno. Mars je civiliziran! In signali, ki prihajajo z Marsa, sporočajo, da je Mars prava utopija, da se imajo ljudje tam blazno fajn, da živijo bajno in srečno, da imajo vsega na pretek in da živijo zelo dolgo, običajno 300 let. Tudi atomsko energijo imajo, a jo uporabljajo izključno v miroljubne namene. Ko pa začnejo z Marsa prihajati sporočila Vrhovnega vodje, se Zemljanom zazdi, da govori Bog. Bog je na Marsu! Ali pa tudi ne. Kot se zlagoma izkaže, vse te zunajzemeljske signale v resnici z Andov pošilja bivši nacist, ki zdaj dela za Moskvo – s temi »propagandnimi« signali skuša zmesti Zemljane ter uničiti kapitalizem in demokracijo. Ameriko zgrabi panika, toda ko njena usoda obvisi na nitki, se izkaže, da se z Marsa res oglaša Bog – v živo! In komunistična zarota se v hipu sesuje. Američani skočijo do neba, Rusi pa iz okov: ko namreč brezbožne sovjetske množice zaslišijo božji glas, se spreobrnejo, snamejo Stalinove slike, vržejo oblast, vpeljejo demokracijo, razpišejo volitve, odprejo cerkve in zaplešejo okrog drevesa svobode.

Film ni puščal nobenega dvoma: kdor bo kontroliral vesolje, bo kontroliral božja sporočila – kdor bo kontroliral božja sporočila, bo kontroliral svet. Obenem pa je razkril vse največje ameriške strahove, tudi tistega, ki bo z leti postal glavni: kaj če se bodo Sovjeti na Luni izkrcali pred nami? Kaj če nas bodo Sovjeti prehiteli? Kaj če bodo dobili vesoljsko tekmo? Kaj če bomo prišli na Luno in tam našli sovjetsko, komunistično zastavo? Kaj če bomo osvojili Luno, a ne bo dejansko česa osvojiti, ker jo bodo že prej osvojili Sovjeti? Kaj če bomo prišli na Luno in ugotovili, da tam obstaja življenje – komunistično življenje? V vseh teh sci-fi šokerjih, posnetih v petdesetih letih, so pač vesoljsko tekmo dobili komunisti. Na Luni in Marsu – še najraje na Marsu, ker je bil rdeč – so se izkrcali pred Američani. To je bil čas, ko so Američani panično gledali proti nebu.

Evangelizacija vesolja

Toda ko so Sovjeti leta 1957 izstrelili Sputnik, satelit, ki je potem obkrožil Zemljo in na Ameriko pogledal od zgoraj, z božjim očesom (ja, Ameriko je videl tako, kot jo vidi Bog, kar ni bil ravno blagoslov, ampak grozljiva misel, še zlasti za predsednika Dwighta Eisenhowerja), je začelo življenje imitirati h’woodske filme. Ali bolje rečeno: začela se je vesoljska tekma. Američane je stisnilo, saj so bili prepričani, da h’woodski filmi postajajo meso – da torej Sovjeti dobivajo vesoljsko tekmo in da se bodo na Luni izkrcali pred njimi. Toda vprašanje ni bilo le, kdo se bo prej izkrcal na Luni, Američan ali Sovjet, astronavt ali kozmonavt, ampak: se bo na Luni prej izkrcal kapitalizem ali komunizem?

In v tem kontekstu – sredi te hladnovojne agonije, sredi te politične napetosti, sredi teh ideoloških in propagandnih isker – se je na Luni 20. julija 1969 izkrcal Neil Armstrong. Če dobro pogledate, na Luno ni stopil, ampak je – iz lunarnega modula Apolla 11 – nanjo skočil. Hja, to je bil skok. Velik skok. Ali kot je sam famozno – četudi hreščeče, signal pač ni bil čist – dahnil: »Majhen korak za človeka, velik skok za človeštvo.« Pri tem vsekakor ni zanemarljivo, da je uporabil izraz leap (skok), ki se običajno uporablja v frazi leap of faith oziroma leap to faith, kar – že vse tja od Sørena Kierkegaarda – pomeni nekaj takega kot skok k veri, skok v vero, skok vere, ali natančneje, kdor hoče sprejeti krščansko vero, mora zaradi implicitnih protislovnosti same krščanske vere nujno narediti skok – če tega skoka vere, tega skoka v vero ne naredi, potem ga utegnejo logična protislovja krščanske vere oziroma odsotnost empiričnih dokazov o obstoju Boga od same krščanske vere odbiti. Vera nujno potrebuje skok, velik skok, giant leap. In Armstrong – veteran korejske vojne, junak Geminija 8 (rešil ga je katastrofe), simbol novega ameriškega moškega in vesoljska transfiguracija puritanca z ladje Mayflower – je skočil.

Ko se je izkrcal na Luni, je bilo tako, kot da bi se izkrcal v Hollywoodu – med sporočili filma Rdeči planet Mars. Kot da bi hotel reči: kdor bo kontroliral vesolje, bo kontroliral božja sporočila! In kdor bo kontroliral božja sporočila, bo kontroliral svet! Je mislil, da bo s svojim korakom – svojim izkrcanjem na Luni – ustvaril skok vere, ki bo ateiste spreobrnil v vernike, komuniste v kristjane? Je upal, da bo s svojim signalom – z glasom iz vesolja, zunajzemeljskim glasom, nebeškim glasom, božjim glasom – spreobrnil Sovjetsko zvezo? Ali pa je hotel – magari nežno, rahlo, nevsiljivo, ne s težko roko – le pokristjaniti, evangelizirati vesolje? Malo je namreč verjetno, da je bila njegova raba izraza leap naključna in brez poante, to pa zato, ker je malo verjetno, če ne že kar neverjetno, da bi bilo pri lunarni misiji Apolla 11, ultimativnem TV-dogodku, ki ga je samo mreža CBS spremljala s 142 kamerami in tisoččlansko ekipo, lahko kaj – karkoli, še najmanj Armstrongov zunajzemeljski govor – prepuščeno naključju, spontanosti trenutka in improvizaciji, še toliko bolj, ker je bilo s scenarističnega, propagandnega, ideološkega in piarovskega vidika vse skupaj preprosto predobro premišljeno, predobro pripravljeno in predobro zapakirano, ukrojeno za milijardni TV-avditorij. To je bil čas, ko so Američani spet panično gledali proti nebu.

Raziskovanje vesolja je morda res dobro in pomembno za človeštvo, toda samo izkrcanje na Luni je bilo le ideološki, propagandni projekt.

A četudi je skušal Armstrong s svojim sloganom le evangelizirati vesolje, je s tem zgolj dopolnil – in dorekel – evangelizacijo vesolja, ki jo je malo prej, za božič leta 1968, opravila posadka Apolla 8. Ko je krožila okrog Lune, je namreč – pred menda petstomilijonskim TV-avditorijem – opravila verski obred, ki je vključeval tudi branje Biblije. Vsak izmed treh astronavtov je prebral nekaj vrstic. S tem so vesolje krstili in blagoslovili. Apollo 8 je Boga potegnil v vesolje – Neil Armstrong ga je dostavil na Luno. S tem je tudi – hote ali nehote – simbolično dopolnil ameriško poštno znamko, na kateri je ob fotki Zemlje, posnete z Lune, stal napis »Na začetku je Bog …« (predsednik Lyndon Johnson jo je poslal vsem voditeljem sveta, tudi komunističnim, recimo Hošiminhu, voditelju Severnega Vietnama), in alegorično izpolnil veliko ambicijo prečastitega Terenca Mangana, ki je leta 1967 napovedal, da bo dal na Luni zgraditi kapelo. Predložil je celo načrte.

Temna stran Meseca

Raziskovanje vesolja je morda res dobro in pomembno za človeštvo, toda samo izkrcanje na Luni je bilo, kot pravi Gerard DeGroot, avtor knjige Dark Side of the Moon, le ideološki, propagandni projekt. Vsekakor. In cilj tega izkrcanja na Luni je bil na dlani: poskrbeti ne le, da bo krščanstvo prehitelo ateizem, ampak tudi, da bo demokracija prehitela totalitarizem. In predvsem: da bo kapitalizem prehitel komunizem. Izkrcanje na Luni je bilo afirmacija kapitalizma ali, bolje rečeno, izkrcanje na Luni je pokazalo, kaj vse zmore kapitalizem. Natanko to: človeka lahko spravi na Luno. Glejte, kapitalizmu je uspelo to, kar komunizmu ni uspelo! Luna 15, raketa brez posadke, ki so jo Sovjeti panično izstrelili le tri dni pred izstrelitvijo Apolla 11 in ki naj bi pristala na Luni, na hitro pobrala nekaj vzorcev in se potem vrnila na Zemljo, s čimer bi Sovjeti na Luni – vsaj simbolično – prehiteli Američane, je itak nekaj ur po Armstrongovem izkrcanju strmoglavila na Luno. Tudi zadnji, obupani, panični sovjetski poskus, da bi prehiteli Američane (in jim zagrenili triumfalno izkrcanje na Luni), je tako katastrofalno – da ne rečem groteskno in patetično – propadel.

Izkrcanje na Luni – »Največji teden v zgodovini sveta, nič ni sveta bolj spremenilo kot ta misija,« je rekel ameriški predsednik Richard Nixon – je potrdilo premoč kapitalizma. Še več, naloga izkrcanja na Luni je bila, da ljudem povrne vero v kapitalizem – vero, ki je bila tedaj omajana. Ne pozabite, šestdeseta so bila čas, ko so politični atentati (brata Kennedy, Martin Luther King), vietnamska vojna, študentski revolt, kontrakulturna gibanja, črnsko gibanje in nemiri v getu vnašali dvom o Ameriki, ameriškem načinu življenja in kapitalizmu. Izkrcanje na Luni naj bi okrepilo vero v kapitalizem (in s tem vero v Ameriko in ameriški način življenja), obenem pa naj bi tudi jasno pokazalo, da je kapitalizem brez alternative. Neil Armstrong je z enim samim korakom in enim samim stavkom rešil kapitalizem. Naslednja izkrcanja na Luni – Apollo 12, Apollo 14, Apollo 15, ki je vključeval tudi igranje golfa na Luni (via Alan Shepard), Apollo 16 in Apollo 17 – so bila le klicaji na koncu kratkega stavka o zmagi kapitalizma, pravi DeGroot.

Vsi astronavti so morali pred izstrelitvijo v vesolje posneti tudi »poslovilni« govor, ki bi ga predvajali, če bi se zgodila nesreča in bi na misiji umrli: »Raziskovanje vesolja je nevaren posel, pri katerem bo kdo tudi umrl. Ne bojim se smrti, ker počnem to, kar rad počnem, moja smrt pa naj ne povzroča zastojev pri osvajanju vesolja.« Astronavti niso bili le delavci, ki so bili voljni na delovnem mestu pustiti svoj znoj, ampak delavci, ki so bili voljni na delovnem mestu pustiti tudi svojo kri. Za kapitalizem so se bili voljni žrtvovati. Za kapitalizem so bili voljni umreti. S tem so utelesili lik idealnega delavca – zgled vsem tistim, ki so imeli občutek, da jih kapitalistični sistem dela stiska in utruja in deprimira in sesa in muči in izčrpava in ubija. In astronavti niso imeli možnosti izbire. Obstajal je le en delodajalec, le eno podjetje, le en monopolist: Nasa. Lahko so delali in leteli le za Naso. Kot je ugotovil astronavt John Young: »Prodajali smo svoje delo – in Nasa je bila edini kupec.« Vesolje je bilo kapitalizem brez trga – le navadno socialistično javno delo, komunizem.

Astronavt David Scott, član Apolla 9 in Apolla 15, je rekel, da je izkrcanje na Luni pokazalo, da je ameriški sistem boljši od sovjetskega, da je demokracija boljša od komunizma in da so ga pri debatah o financiranju vesoljskega programa vodila temeljna vprašanja: »Ali hočete, da dobimo vesoljsko tekmo? Ali hočete živeti v svobodi? Ali pa hočete živeti v komunizmu?« Kar je bilo seveda smešno, a obenem povsem v skladu s tedanjo paranoidno hladnovojno retoriko: če se bodo Sovjeti na Luni izkrcali pred nami, bomo padli v komunizem! »Kako je izkrcanje na Luni demonstriralo superiornost demokracije, sicer ni jasno,« pravi Gerard DeGroot, »toda v smislu demonstracije kapitalizma je bilo briljantno. Praktično nemogoče je bilo namreč najti oglas, ki ni omenjal izkrcanja na Luni.«

Oglaševalci so pač z izkrcanjem na Luni prodajali vse – cigarete, alkoholne pijače, brezalkoholne pijače, čokolade, avtomobile, letalska potovanja, parfume in celo hlačne nogavice. Otroci so dobivali lunarna imena (Neil Armstrong, Apollo ipd.), hoteli, moteli, bari in restavracije so dobivali vesoljska imena (Rocket, Planet, Moon, Space ipd.), ljudje so pili sintetične pomarančne sokove Tang, ki so jih na misijah pili astronavti, na pop lestvice so padali štikli z besedo Moonlight v naslovu (ja, Luna je postala pop star), Božiček je otrokom nosil vesoljske igrače, letalske družbe so napovedovale turistična potovanja na Luno, hotelske verige so napovedovale gradnjo podzemskih letovišč na Luni (nekateri vesoljski aktivisti, recimo Gerard O’Neill, so celo napovedovali, da bodo življenjske razmere v vesolju kmalu boljše kot na Zemlji in da bo do leta 2050 v vesolju živelo več ljudi kot na Zemlji), lasvegaške striptizete pa so svoje točke začenjale v astronavtski obleki.

Izkrcanje na Luni je izgledalo kot TV-nadaljevanka, ki je sprožila kopico licenčnih produktov – Luna je prodajala licenčne produkte, licenčni produkti so prodajali Luno. Danes bi temu rekli cross-marketing. Vprašanje, ali obstaja življenje v vesolju, je bilo le uvod v vprašanje: ali v vesolju obstaja kapitalizem? Ko so Američanom prodali vesolje, so jim prodali kapitalizem. Vesolje predpostavlja vero – kapitalizem tudi. Neil Armstrong je kapitalizem odpeljal na Luno.

Največji poraz kapitalizma

Luno so blagoslovili, toda sama Luna ni bila ravno blagoslov. Buzz Aldrin, drugi človek, ki je stopil na Luno, jo je opisal kot »veličastno puščobo«, Michael Collins, ki je izkrcanje na Luni gledal z distance, jo je opisal kot »enolični kup kamenja«, Frank Borman, član Apolla 8, pa kot »široko, osamljeno, preteče prostranstvo niča«. Na Luni ni bilo ničesar. Bila je brez vrednosti. Največja zmaga kapitalizma je bil največji poraz kapitalizma. Na Luni ni bilo ničesar – niti zlata, niti urana, niti nafte. Le kupi ničvrednega kamenja brez profitne margine. Izkrcanje na Luni – ultimativna afirmacija kapitalizma – je bilo brez profita. Še huje: niti stroškov ni povrnilo. Izkrcanje na Luni je bilo le reklama za naslednje izkrcanje na Luni, za naslednje epizode, za naslednje misije Apollov, ki so jih na Luno pošiljali toliko časa, dokler je kdo gledal. Ko so ratingi enkrat padli in ko televizije tega niso hotele več prenašati (izkrcanje Apolla 17 so že skoraj povsem ignorirale), je bilo z izkrcavanjem na Luni in s samo Luno konec. Izkrcanje na Luni je bila draga reklama za kapitalizem, ali kot pravi DeGroot, le razmetavanje državnega denarja za ničvredno kamenje. Komunizem. Navsezadnje, Sovjeti – komunisti od glave do peta – so počeli natanko to.

S tem, ko so Američani Luno opustili in zapustili, so priznali dvoje: prvič, da je Luna nekaj mrtvega in ničvrednega, da je potemtakem brez vrednosti (pač »prostranstvo niča«), da je bil največji uspeh kapitalizma največji neuspeh kapitalizma, in drugič, da je bilo izkrcanje na Luni le hladnovojni ideološki manever, le politični projekt, le »35-milijardni antidepresiv za generacijo depresivnih Američanov«. Političnih razlogov za izkrcanje na Luni ni bilo več – ekonomskih ni bilo nikoli. Ali kot je rekel sci-fi pisec Isaac Asimov: »Šlo je za to, da se premagajo Rusi. Če zadeva ne bi bila predstavljena tako, potem kongres verjetno temu ne bi namenil niti enega samega rdečega centa.«

Izkrcanje na Luni je izgledalo kot TV-nadaljevanka, ki je sprožila kopico licenčnih produktov – Luna je prodajala licenčne produkte, licenčni produkti so prodajali Luno.

Po Armstrongovem izkrcanju na Luni je začela Nasa – s svojimi zelo zainteresiranimi podizvajalci vred – takoj lobirati za potovanje na Mars in za zvišanje proračuna, toda senatorji in kongresniki, predvsem demokrati, ki so nasprotovali brezglavemu zapravljanju denarja za vesoljski program in ki so se prej zaradi vsesplošne evforije zadrževali, so hitro poudarili, da nasprotujejo potovanju na Mars, »dokler se ne rešijo problemi tu na Zemlji«, da je obnovitev kanalizacije pomembnejša od potovanja na Luno, da so večji problem kot potencialni mikrobi na Marsu podgane v harlemskih stanovanjih, da je treba najprej obnoviti ceste in rešiti vprašanja transporta.

Razlogov za vračanje na Luno ni bilo več, še toliko bolj, ker eksperimenti na Luni niso izboljšali življenja na Zemlji in ker vesolje ni postalo »platforma« za lansiranje socialne revolucije, kot je računal Lyndon Johnson. »Armstrongov mali korak ni za človeštvo naredil ničesar,« pravi DeGroot. »Izkrcanje na Luni ni spremenilo sveta. Ni ustvarilo popolnejše, složnejše skupnosti nacij. Izkrcanje na Luni ni bilo skok za človeštvo.« Ali natančneje: »Amerika ni imela dovolj denarja, da bi hkrati vodila vojno, obnovila družbo in krenila na vesoljsko pustolovščino.« Denarja je bilo dovolj le za dva projekta – obnovitev družbe je tako odpadla. V korist vietnamske vojne in izkrcanja na Luni. Kot je rekel aktivist Whitney Young: »Da bi dva človeka spravili na Luno, je bilo potrebnih 35 milijard dolarjev. Z desetimi milijardami bi lahko vse Američane spravili nad prag revščine.«

Neil Armstrong se je na Luni izkrcal leto po premieri sci-fi spektakla Planet opic, v katerem se ameriški astronavti izkrcajo na tujem, oddaljenem planetu, planetu opic, na koncu pa se izkaže, da je ta tuji planet v resnici Zemlja. Izkrcanje na Luni je izgledalo le kot nadaljevanje Planeta opic: Američani so šli na Luno – in odkrili Zemljo! Na Luno so šli zato, da bi lahko videli Zemljo. Z Lune je bil pač čudovit razgled na Zemljo. Astronavti so drug za drugim ponavljali, kako čudovito izgleda Zemlja – v primerjavi z Luno je izgledala kot raj, kot popolna utopija. »Zemlja je z Lune videti kot pravo olajšanje,« je dahnil Frank Borman, ki je v Luni videl le »široko, osamljeno, preteče prostranstvo niča«. Zemlja je z Lune izgledala res fantastično – če si na Ameriko pogledal z Lune, so namreč lakota, krutost, onesnaženost, sovraštvo, vojne, bolezni, revščina, prenatrpane šole, brezdomci in ostali problemi, ki so kar klicali po državnem denarju, »magično izginili«, kot pravi DeGroot.

Vprašanje ni bilo le, kdo se bo prej izkrcal na Luni, Američan ali Sovjet, astronavt ali kozmonavt, ampak: se bo na Luni prej izkrcal kapitalizem ali komunizem?

Naši nacisti so boljši od vaših!

Leta 1945, tik pred koncem II. svetovne vojne, ko so zavezniki z vseh strani že vkorakali v Nemčijo, so ameriški vojaki prišli do nacističnega taborišča Dora – in v grozi zagledali na tisoče trupel internirancev. Pokopavali so jih noč in dan. Kmalu zatem so prišli še do nacističnega taborišča Nordhausen – spet ista slika. Spet zgroženost. In spet dolg pokop. Interniranci iz teh dveh taborišč so suženjsko garali v tajnem podzemskem kompleksu Mittelwerk (gorovje Harz), v katerem so nacisti izdelovali svoje orožje za množično uničevanje, tudi apokaliptične rakete V-2, ki so jih dizajnirali, razvijali in testirali v Peenemündeju, znanstveno-raziskovalnem kompleksu na baltskem otoku Usedom, metropoli nacističnih raketnih programov. Podzemske tunele je v nečloveških razmerah in hudem pomanjkanju kopalo okrog 60 tisoč internirancev – več kot 20 tisoč jih je umrlo. Mnoge so obesili. Običajno so jih obesili po 12 hkrati. Da ne bi kričali, so jim usta zamašili.

Kralj Peenemündeja in arhitekt nacističnih programov, tesno povezan z Mittelwerkom, ki ga je tudi redno obiskoval, je bil Wernher von Braun, ki je – ko je enkrat ugotovil, da je s tretjim rajhom konec – sklenil, da sebe, svojo ekipo, komponente za rakete V-2 in vse tajne načrte za raketne programe proda najboljšemu ponudniku. Imel je odličen timing, kajti – kot pravi Deborah Cadbury, avtorica knjige Space Race – obe strani, ameriška in sovjetska, sta bili ravno sredi tekme, kdo bo prej prišel do nacističnih raket V-2, tajnih načrtov za nacistične raketne programe in nacističnih znanstvenikov. Von Braun, član nacistične stranke in SS (s činom Sturmbannführerja), je hitro izračunal, da je bolje, če se preda Američanom, ker imajo več denarja in ker bodo lažje financirali njegovo fiksno idejo – vesoljski program. Ko se je – v paketu z izbranimi nacističnimi znanstveniki, raketnimi komponentami in 65 tisoč tajnimi načrti – predal Američanom, jim je obljubil tudi izdelavo raketnega letala, ki bi od Evrope do Amerike prišlo v štiridesetih minutah, izdelavo pilotirane rakete, ki bi lahko letela zunaj atmosfere, izdelavo vesoljske opazovalne postaje, izdelavo orjaškega vesoljskega zrcala, ki naj bi ponoči razsvetljevalo mesta, in kakopak potovanje na Luno.

In tako so Wernherja von Brauna namesto na sodišče za vojne zločince skrivaj – kot del operacije »Overcast« – prepeljali v teksaški Fort Bliss, puščavo pri El Pasu, ki je izgledala tako enolično, tako puščobno in tako dolgočasno kot Luna. Sovjeti, ki so skušali von Brauna v zadnjem trenutku celo ugrabiti, so dobili le preostanek nižje rangiranih nacističnih znanstvenikov, ki jih je vodil raketni inženir Helmut Gröttrup. Da naj prestopi na sovjetsko stran, ga je prepričala soproga Irmgardt, ki ji ni bilo všeč, kako so Američani žvečili čigumije, še manj pa to, da so noge dajali na mizo. Na vsak način sta bili za von Brauna in Gröttrupa Amerika in Sovjetska zveza precej bolj atraktivni kot Dachau, kjer se je leta 1947 začelo sojenje šefom taborišč Dora in Nordhausen.

Da bi dva človeka spravili na Luno, je bilo potrebnih 35 milijard dolarjev. Z desetimi milijardami bi lahko vse Američane spravili nad prag revščine.

In tako je vsaka stran, ameriška in sovjetska, dobila svoj kontingent nacističnih znanstvenikov, ki so začeli potem zaganjati vesoljske programe in vesoljsko tekmo. A kot rečeno, Američani so prehiteli Sovjete. Pomagalo ni niti to, da so iz arktičnega gulaga po hitrem postopku spustili Sergeja P. Koroljova, genialnega letalskega konstruktorja, ki je postal glavni – četudi tajni (Sovjeti so ga skrivali, ker so se bali, da ga bodo Američani likvidirali!) – arhitekt sovjetskega vesoljskega programa. Nič ni pomagalo. Američani so bili prvi. Ali če naj parafraziram repliko iz filma Pot v vesolje: ameriški nacisti so bili boljši od sovjetskih.