Kaj je Janši?

Janko Lorenci

7. 9. 2012  |  Mladina 36  |  Kolumna

Zunanje grožnje Sloveniji se stopnjujejo – tu so nujna priporočila OECD in Barrosove komisije, poteze Vatikana, tuji tisk, ki nas čedalje pogosteje pošilja po bruseljsko pomoč, zniževanje bonitetnih ocen, dražja posojila. Hkrati imamo katastrofalno slabo oblast. Ta dvojni primež postaja za državo usodna kombinacija.

Protikrizna strategija je zgrešena, vlada pušča propadati podjetja, razgrajuje neodvisne institucije, ovaja in hkrati privilegira banke. BDP se naglo zmanjšuje, vlada pa že načrtuje novo zategovanje pasu – jamstvo za umiranje na obroke tudi naprej.

Premier nadaljuje politiko vojne z vsemi, hkrati pa licemerno zahteva sodelovanje opozicije in drugih, ki jim zavija vrat. Histerična tragikomedija na vrhu oblasti ne pozna odmora: Janša grozi z zaupnico, politično krizo, prihodom trojke itd. itd. Premier je osnovni vir nemira in negotovosti v državi.

Nič čudnega, da nastajajo različne teorije o njegovem čudnem obnašanju. Najpogostejše so tri.

Po prvi išče častni izhod za sestop z oblasti, ker ve, da je krizo podcenil, stvari zavozil, da mu nadaljnje vodenje samo še škodi in mu lahko prinese trajno politično smrt. Zdaj išče primerno pretvezo in trenutek za odstop: zaupnico, ki bi ga spodnesla, odhod kakega partnerja, ki bi mu lahko nato naprtil odgovornost za razpad koalicije, nastanek »tehnične« vlade, s katero bi, če bi pri tem sodeloval, pokazal, da se je pripravljen žrtvovati za interese skupnosti. Vendar se obotavlja, ker bi tudi tak odstop s pretvezo deloval kot priznanje zgodnje kapitulacije.

Po drugi razlagi mu ne pade na pamet, da bi odšel po svoji volji, saj ima oblastni instinkt, podoben refleksu pitbula, ki zgrabi živo meso in ga ne spusti več. Janša ni sposoben razmišljati na način častnega izhoda in mu je tudi že vseeno, kako ravna, pravi ta teza. Zanjo govori njegovo (samo)destruktivno ravnanje. Če bi hotel spremeniti način vladanja ali vsaj poiskati pot za častni umik, se ne bi obnašal kot desperado in uničeval državo.

Tretja možnost: meče ga iz ene teorije v drugo. Take ostre zasuke je delal pogosto v svoji politični zgodovini. Vsekakor je njegovo ravnanje shizofreno, brez notranje doslednosti; premier kot da izgublja kompas in razsodnost – sam najbolj pošilja slabe signale v tujino, razsaja po družbi, izziva vojno z opozicijo in še z lastnimi zavezniki. Prevladuje odločanje na podlagi frustracij, polaščevalnosti in strašenja.

Mojstrovi skriti nameni in motivi navsezadnje niti niso pomembni. Ostaja dejstvo, da vlada nima ničesar od tistega, kar bi nujno potrebovala: znanja, drže, zaupanja. Vleče nas v prepad, tudi če se ji bo posrečilo izpeljati kako reformo. Ni vsa koalicija taka, toda Janša je v oblastni navezi dominanten, partnerji pa ubogljivi in se (običajno o postranskih rečeh) repenčijo samo verbalno. Tudi oni so v precepu: radi bi ostali na oblasti, ki pa naglo propada, ker propada država, volitev se bojijo, ker lahko politično izparijo kot meglica v soncu, za novo koalicijo ne vedo, ali in kako bi bili zraven. Tako Slovenija ostaja ujetnica enega samega človeka in njegove stranke, obeh nevarnih in škodljivih. A tudi ta couple penale vedno bolj visi na nitki. Janša je še najmočnejši, vendar tudi najbolj ogroženi vidni politik v Sloveniji.

Možnih razpletov tega negotovega, nestabilnega stanja je več.

Prvi: status quo se vleče, blokade so vedno hujše. Vendar res dolgo ali celo do rednih volitev ne more trajati. Svoje bodo storili zaostrovanje ekonomskega in socialnega položaja, mogoč socialni upor, trhlost koalicije, javni pritisk, (samo)razgaljanje oblasti.

Druga možnost je nekakšna tehnična vlada, tako imenovana zato, ker bi ji po eni varianti načeloval »tehnik«, strokovnjak, nepolitik. V bistvu bi šlo za nastanek nove koalicije, sestavljene iz opozicije in dveh do treh ubežnih koalicijskih strank. Vodil bi jo ali »tehnik« ali prvak najmočnejše stranke Janković. Dogovor strank bi lahko bil sklenjen mimo SDS (kar bi bilo najbolj zdravo) ali pa z njenim tihim soglasjem (da bi se znebila oblasti). Za nastanek take koalicije govori hitro pogrezanje Slovenije in želja malih koalicijskih strank, da bi preživele. Če bi novo vlado vodil »tehnik«, pa bi jo omogočilo tudi to, da oblast v sedanji godlji večine strank, tudi PS, ne mika.

Tretja možnost so predčasne volitve.

Daleč najslabši razplet bi bil nadaljnji obstoj sedanje vlade. Mirne vesti lahko postavimo trditev: vsaka vlada bi bila boljša od Janševe.

Najrealnejša možnost je nastanek nove koalicije, najbolj zdrava pa predčasne volitve. Prinesle bi lahko več stvari hkrati: nastala bi razmeroma močna nova, »neokužena« stranka, glavno besedo bi namesto SDS dobila PS, ki od samega začetka poudarja, da je zgolj zategovanje pasu pogubno, Janšo in njegovo stranko bi grdo pobralo. Dodatni razlog za predčasne volitve in ne za novo koalicijo brez volitev je tudi to, da bi bila Virant in Erjavec slaba prtljaga za vsako novo oblast.

Smo v času, ko bi se bilo dobro posloviti vsaj od dveh dogem. Najprej od kategorične zahteve po sodelovanju strank zaradi sodelovanja, ne glede na vsebino. Gnili kompromisi so lahko slabši od ne-dogovorov. Pri teh zahtevah deluje stari refleks strnjevanja vrst v nevarnosti in pa trobentanje, da so vsi politiki enaki. Niso. Dlje ko bo vladala ta oblast, slabše bo.

Drugič, nehajmo se bati strašenja s politično krizo. Res je lahko nevarna, a nič ni slabšega kot trajna politična, ekonomska, socialna, moralna … kriza, v katero nas peha sedanja oblast. Brez klasične, akutne, a krajše politične krize ne bo šlo.