7. 9. 2012 | Mladina 36 | Kultura | Portret
Silence, bend
… ki ga bomo poslušali ob koncu sveta
Nežna. Čuteča. Srce parajoča. Boleča. A kljub temačni podobi kar nekako pomirjujoča. Tako zveni njuna zadnja plošča Musical Accompaniment for the End of the World. In dejansko je glasbena spremljava za konec sveta. Govori o plesu med zvezdami. O tem, da lahko najceneje letimo s pomočjo našega uma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
7. 9. 2012 | Mladina 36 | Kultura | Portret
Nežna. Čuteča. Srce parajoča. Boleča. A kljub temačni podobi kar nekako pomirjujoča. Tako zveni njuna zadnja plošča Musical Accompaniment for the End of the World. In dejansko je glasbena spremljava za konec sveta. Govori o plesu med zvezdami. O tem, da lahko najceneje letimo s pomočjo našega uma.
Ni naključje, da je plošča izšla prav na stoto obletnico Titanikove nesreče. Ko sta jo pred leti začela snovati, sta se spraševala, kako bi se v času vse večje komercializacije, ko je kultura označena za nepomembno, trivialno, počutil bend, ki bi igral na ladji, ki skupaj s človeštvom brezizhodno drvi v ledeno goro. Kot da bi slutila, da nas bo medtem z vso silo lopnila kriza. In da bodo takšna vprašanja le še pomembnejša. A zdaj imamo na vožnji proti usodni gori vsaj primerno glasbeno spremljavo …
Silence sta Boris Benko in Primož Hladnik. Kot devetletnika sta se spoznala na Osnovni šoli OŠ X. SNOUB Ljubljanske, pozneje preimenovani v OŠ Trnovo, in ugotovila, da jima je skupno veliko navdušenje nad glasbo. Primož je začel že pri šestih igrati klavir, a bila so osemdeseta in oba je povsem prevzel pop. In še zlasti nemška pevka Nena. Pri dvanajstih sta sklenila, da bosta imela bend. Poimenovala sta ga Deadline in zložila prva dva komada.
V srednji šoli sta se njuni poti razšli. Boris, ki je rad risal, še najraje stripe, je šel na oblikovno. Primož, ki je že takrat skladal, pa je gimnazijo usklajeval s srednjo glasbeno šolo. Ko sta se konec najstniških let spet začela resneje družiti, sta do onemoglosti nabijala ploščo Violator britanskih elektropoperjev Depeche Mode. In Boris je nekoč predlagal, da bi nekaj podobnega lahko počela tudi sama. »Ker takrat še nisem imel pojma o ničemer, ne o igranju ne o petju, je šlo Primožu zelo na smeh. Bolj iz fore je rekel, da pride na vaje. A potem je res prišel,« se spomni. Najprej so bili bend, kmalu sta postala in ostala duo.
Prvi nastop na arhitekturni fakulteti sta si najbolj zapomnila po tem, da je ena od poslušalk vehementno zakorakala na oder in znižala glasnost sintesajzerja. A kljub temu sta s svojim elektropopom hitro zbudila pozornost, sploh v Nemčiji, kjer sta pri neodvisni založbi Chrom Records izdala tudi prvih nekaj plošč. Vse je kazalo, da se jima obeta svetla, mednarodna pop kariera, navsezadnje njune glasbe ni opazilo le občinstvo, temveč so jo z navdušenjem sprejeli tudi glasbeni kritiki.
A bolj, ko sta postajala popularna, bolj sta si želela stran od celotnega džumbusa, povezanega z glasbeno industrijo. Nista želela biti medijski osebnosti. Nista želela loviti trendov, delati po nareku založb, industrije, kogarkoli. Vse odtlej zato ustvarjata v svojem tempu. Presledki med ploščami so sicer dolgotrajni. A delata muziko, v katero verjameta.
Morda sta svojo pot tako radikalno zasukala lahko tudi zato, ker se jima je hkrati zgodilo gledališče. Pred dobrim desetletjem ju je vanj potunkal Matjaž Pograjc, ki je želel živo glasbeno spremljavo za Betontančevo predstavo Polnočni rabljev let, in potopila sta se globoko, saj sta nato glasbeno opremila še cel kup gledaliških, pa tudi plesnih in lutkovnih predstav ter film Slovenka. S Pograjcem sta sodelovala še vsaj desetkrat, vsakič na nov, izviren način, medtem pa ju je odkril tudi Tomaž Pandur. Njihov najnovejši, sedmi skupni projekt, Medeja, je bil poleti odlično sprejet v Dubrovniku, v teh dneh pa smo ga dočakali tudi v Ljubljani.
Z gledališčniki sta ogromno gostovala v tujini, medtem izdala plošče z gledališko glasbo, didžeji so prirejali njuna dela, Rožmarinkam je z njunim komadom za las ušla zmaga na Emi, producirala sta himnomanski album skupine Laibach Volk … in po dolgih osmih letih le dočakala novo avtorsko ploščo, tokrat podloženo zgolj z dvema klavirjema in Benkovim prepoznavnim vokalom. Kritiki so jo razglasili za izvrstno.
Zdaj jo vendarle ponujata tudi v posluh v živo. 21. septembra bosta v ljubljanskem Kinu Šiška nastopila s pianistom Igorjem Vićentićem, 27. novembra pa v Cankarjevem domu s simfoniki. Gre za izjemna dogodka, saj koncertirata le vsakih nekaj let. In če že stopita na oder, so njuni nastopi razprodani.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.