Rimu z ljubeznijo

To videti in umreti!

Videti London – in umreti! Videti Barcelono – in umreti! Videti Pariz – in umreti! Videti Rim – in umreti! Woody Allen, že od nekdaj obseden s smrtjo, hoče očitno pred smrtjo videti vsa evropska velemesta, v katerih umreš, ko jih zagledaš. To videti in umreti!

Ogledovanje Londona, Barcelone, Pariza in zdaj Rima, stare, mrtve Evrope, ki je v primerjavi z Ameriko videti kot pradavnina, je dober trening smrti, dobra predvizualizacija smrti. »Ne bojim se smrti, le tam nočem biti, ko se bo to zgodilo,« je nekoč rekel Allen, ki zdaj upa, da bo v Londonu, ko bo smrt v Ameriki, da bo v Barceloni, ko bo smrt v Londonu, da bo v Parizu, ko bo smrt v Barceloni, in da bo v Rimu, ko bo smrt v Parizu.

In ja, tokrat – v komediji Rimu z ljubeznijo – je v Rimu, le da je tam tudi zares, v prvi osebi. Igra namreč upokojenega opernega maestra, ki spozna Michelangela, socialistično naštelanega zaročenca svoje hčerke, en passant pa odkrije tudi Michelangelovega očeta, sicer pevsko ekstremno nadarjenega lastnika pogrebnega zavoda. Alec Baldwin igra arhitekta nakupovalnih centrov, ki rešuje romantični trikotnik ameriških wannabejev (Jesse Eisenberg vs. Greta Gerwig vs. Ellen Page), Penélope Cruz igra prostitutko, Roberto Benigni pa malega človeka, okej, Roberta Benignija. Trik je v tem, da lahko pogrebnik poje le pod tušem, da se hoče Jesse Eisenberg razhoditi z Greta Gerwig in shoditi z Ellen Page, da začne prostitutka spričo okoliščin hliniti mladoporočenko in da paparazzi Benignija na lepem – brez razloga – prelevijo v top zvezdnika, celebrity, toda igralci ne igrajo likov, ampak koncepte, klišeje, turistične abstrakcije Rima, njegove kulturno-zgodovinske znamenitosti. Kot da si je Allen rekel: Rim je večno mesto opere, arhitekture, prostitucije in paparazzov. In vsaki znamenitosti je potem našel zvezdnika. Baldwina, Benignija, Cruzovo in sebe. Štiri znamenitosti, štiri zgodbe, ki so nepovezane in ki skušajo kljub temu ustvarjati vtis romantičnega vrtiljaka, kar pa ne pomeni, da so vse štiri zgodbe enako dobre, enako atraktivne in enako zabavne. O, ne, ravno nasprotno – zelo izrazito izstopa le ena zgodba. Točno: tista, v kateri nastopa Woody Allen. Ne zato, ker je Woody Allen Woody Allen, ampak zato, ker je vse najboljše replike prihranil zase. In težko bi rekli, da ni vedel, kaj počne, da je torej to storil nehote in nenaklepno. Zdi se namreč, kot da si je rekel: Ko me bodo gledalci primerjali z mlajšimi generacijami, z Baldwinom, Cruzovo, Benignijem, Eisenbergom in Ellen Page, bodo rekli, huh, stari jih še vedno nese! In ko bo Baldwin dahnil »S starostjo pride izčrpanost,« bodo rekli, da to velja zanj, ne pa tudi zame! Navsezadnje, sam Allen pove, da ima IQ 160 (v evrih, ne dolarjih), medtem ko Benigni, ki bi ga lahko v komični inteligenci najbolj ogrozil, igra le malega človeka, ki postane – s pomočjo paparazzov, se razume – znan po tem, da je znan. Kot Paris Hilton.