ParaNorman

Noč živih mrtvecev.

Če ste videli Koralino, briljantno stop-motion animacijo, ki jo je zapakiral studio Laika, potem veste ali vsaj slutite, kaj boste dobili. ParaNorman, nova state-of-the-art produkcija Laike, je namreč Koralina, ki se zelo trudi, da bi ji rekli Državljan Kane stop-motion animacije – ali pa Vertigo stop-motion animacije.

Sestavljena je iz več filmov kot Državljan Kane in Vertigo skupaj, toda diskretno, brez omedlevanja. ParaNorman je 3D vrtoglavica, ki se odvrti v novoangleški vukojebini Blithe Hollow, ki bi v beg – ali pa vsaj v zaklonišče – pognala celo čudake iz filmov Tima Burtona.

Blithe Hollow ni le mračno, morbidno, retrogotsko, distopično mesto, ki bi se odlično počutilo v starih italo splatterjih in ki ima na grbi starinsko prekletstvo (očitno še iz časov »salemskih čarovnic« in ameriške pionirske obsedenosti s puritanizmom), ampak premore tudi rekordno število čudakov. Največji čudak med čudaki pa je Norman (Kodi Smit-McPhee), osamljeni fantič, tipični nerazumljeni outsider, ki vidi mrtve ljudi, no, duhove mrtvih (kot oni fantič v Šestem čutu). Z njimi se kakopak tudi pogovarja in sprehaja. Celo filme – stare grozljivke – gleda z njimi. Ja, z njimi – o mrtvih pač vse dobro – je v sijajnih odnosih. Toda ko ugotovi, da se mestu, ki ne dela razlik med mrtvimi, kaj šele nemrtvimi, obeta invazija zombijev, prava zombikalipsa, poganjek prekletstva, ki ga peče, poha in žge čarovnica, se zaveda, da mora mrtvim pustiti, da pokopljejo svoje mrtve, kar je seveda le drug izraz za afirmacijo sveta, v katerem je zlo stereotip in čudaštvo talent in v katerem so mrtvi bolj živi od živih, nemrtvi pa le utrujeni od tega, da so nemrtvi in ne mrtvi.