Francis Ebejer: Skok malteških delfinov

Mreža alegorij

Pri branju romana o Skoku malteških delfinov sem imel ves čas precejšen problem; napisan je tako, da so posamezniki samo figure v politični igrici, postavljeni so na šahovnico, kjer jih porivajo brez njihove volje, s tem pa postane karakterizacija plakatna, sama zgodba pa konstrukt.

Pisanje Francisa Ebejerja, Maltežana in menda doma uglednega dramatika, kar bi lahko zaslutili tudi iz dialogov in replik v romanu, tako zahteva ali predpostavlja branje, kakršnega od srednjega veka nismo več vajeni. Roman, kolikor ni ta določen kot specifična novoveška forma s prav posebej nasproti svetu in usodi postavljenim junakom, je v njegovi izvedbi predvsem gozd alegorij. Namreč, v obmorskem mestecu se možak skobaca iz postelje z ženo in gre počit ujedo, to ukradejo psi, tam sreča svojega učitelja, slepega, ki mu odpredava nekaj o odgovornosti in ekologiji. In Naš se potem čisto posveti stvari, zaklošari, vodi ribiče, ki jim hočejo prezidati mandrač za turiste in petrokemijo in terminale, se giblje, kot vsak pravi mesija, med poljedelci, sodeluje pri nasilnih spopadih med upočasnjevalci in napredovalci. Je s svojo zazrtostjo v cilj in latentno homofilijo, čeprav vmes nabriše preprosto punco, ki takoj zanosi, skoraj idealiziran, miren, preudaren, nor na kiničen način, vendar neskončno pravičen, pravičen in moder. Kot so njegovi zoprniki čisto zlo; ženske, ki ga prepričujejo, naj ubije ženo, tudi njena mati, ker se ta goni počez in je neskončno lepa, vmes starke iz vozičkov streljajo na ribiče in nikomur nič, možaki z druge strani, neekološke, so geji ali impotentni, nasilneži in sploh.

Razumemo, da gre morda za grotesko, da puška, ki poči in rani, strelja literarno, da ni vse čisto zares – samo kadar je groteska, je groteska za vse, si mislimo. Kam potem z idiličnimi opisi narave, kam s pogledom na morje in z ribiškim kruhom, ki ima sedem skorij? Kaj početi z detajli, ko recimo sklepajo, ali slepec spi na podlagi prižgane luči v sobi, kaj z vznesenimi replikami, če ne poznamo mentalitete Maltežanov in njihove poselitvene zgodovine? Skok malteških delfinov ima nedvomno močno ekološko noto, tudi posvečen je »vsem krajem, kjer sta okolje in ekologija umazani besedi«, kar je nedvomno ganljivo in pošteno, čeprav bi Vonnegut pripomnil, da ne razume, zakaj vsi pišejo protivojno in ekološko, nihče pa protiledeniško ali protivulkansko. Romanu temu navkljub ostane nekaj čarobnosti in eksotičnosti in mu morda kakšno pretiranost in čezmerno vznesenost spregledamo.