Vedno znova ugotavljam, da je krščanstvo militaristična religija, ki uporablja rojstvo za krepitev svoje moči, celibat pa za koncentracijo premoženja.

»Ali za Vatikan sploh še obstaja kakšna odrešitev?«

Dr. Uta Ranke-Heinemann, prva ženska profesorica teologije

Uta Ranke-Heinemann (1927) je bila prva ženska profesorica teologije. Leta 1987 je profesuro izgubila, in sicer zaradi izjave na televiziji, da Jezusova mati Marija ni mogla biti hkrati še devica. Stavek, ki ga je ob tem izrekla, je citirala iz knjige, ki jo je pred tem napisal Ratzinger – sedanji papež, s katerim je študirala. Njena najbolj znana knjiga z naslovom Evnuhi za nebeško kraljestvo nosi le v Sloveniji politično korekten naslov: Katoliška cerkev in spolnost. Poleg tega da se je aktivno pridružila mirovniškemu gibanju leta 1979, je leta 1999 kandidirala tudi za predsednico Nemčije, za funkcijo, ki jo je pred tem opravljal njen oče. Z njo smo se pogovarjali v Essnu, kjer živi sama v hiši, polni spominov in knjig. Še posebej značilna in že kar znana je njena kuhinja – slika je objavljena ob kazalu.

V Sloveniji imajo kleriki spet težave z otroki. Naš bivši metropolit mora zaradi domnevnega očetovstva zapustiti državo, kardinal Rode gre na test očetovstva. Kakšne se vam danes zdijo te dileme?

Smešne, če ne bi bile za razjokat.

Zakaj Vatikan v 21. stoletju še vedno vztraja pri teh načelih, torej pri celibatu?

Pred dnevi sem se spomnila cezarja Oktavijana Avgusta (umrl leta 14, op. a.), ki je še pred razmahom krščanstva uveljavil zakon treh otrok. Po tem zakonu so ženske s tremi otroki imele posebne privilegije. Dobile so recimo pravico do dedovanja, dobile so službo v magistraturi, torej državno službo, lahko so sedele v prvih vrstah v gledališču in podobno. Po tem istem zakonu ste, če niste imeli otrok, nekatere pravice tudi izgubili, recimo pravico do oporoke. Te iste pravice pa so dobili vojaki, ki tedaj niso smeli biti poročeni in ki seveda legalno tudi niso smeli imeti otrok. Namen teh pravil je bil samo eden: krepitev vojaške moči skozi nataliteto. Sama vsak dan spremljam vatikanske medije. Samo eden je danes, ki od jutra do večera govori o družini in otrocih in ki prepoveduje splav ter kondome. To je prvi med tistimi, ki ne smejo biti poročeni, kot niso smeli biti poročeni vojaki pod Avgustom: papež. Papež in Vatikan delujeta danes po isti logiki. Človek kar nima besed, ampak to je vojaška logika. Na eni strani je kasta vojakov, ki se ne sme poročiti, vsi ostali pa imajo vrednost le zaradi rojevanja. Zato sama vedno znova ugotavljam, da je krščanstvo militaristična religija, ki uporablja rojstvo za krepitev svoje moči, celibat pa za koncentracijo premoženja.

Pred več kot 20 leti ste napisali znano knjigo o spolnosti in cerkvi. Kaj se je spremenilo po tem?

Nič se ni spremenilo na boljše, cerkev postaja vse bolj radikalna.

Še v 19. stoletju so duhovniki imeli navodilo, da kadar v spovednici kdo omeni coitus interuptus, tega ne komentirajo. Kaj se je zgodilo v 20. stoletju, da je coitus interuptus in podobne zadeve treba kaznovati?

Ta razvoj je posledica ravnanj dveh papežev, ravnanj Janeza Pavla II. in sedanjega papeža Benedikta. No, v resnici je še najbolj kriv prav slednji, papež Benedikt, torej gospod Ratzinger. Janez Pavel je bil v preteklosti namreč vedno na poti in seveda sam ni mogel pisati, namesto njega je pisal Ratzinger. Šestindvajset let sem se jezila nad Janezom Pavlom, šele leta 2005 sem ugotovila, da je bil Ratzinger v ozadju glavni. Kardinal Ratzinger je bil namreč od leta 1981 šef institucije, ki se je nekoč imenovala inkvizicija in ki je pod Janezom Pavlom vodila cerkev. Ugotovila sem, da se je Ratzinger od leta 1981 kloniral na mestih mnogih škofov in kardinalov. Ratzinger je bil tisti, ki je v leta 1992 napisanem katekizmu učil, da je bolje dati svoje hčerke, da jih posilijo, kot pa dovoliti homoseksualne spolne akte. Z njim je cerkev dosegla tudi vrhunec sovraštva do žensk in spolnosti.

S tem mislite na njegovo zadnjo knjigo?

Tudi. Naslov te knjige, v kateri je Ratzinger presegel samega sebe, je Luč sveta. V njej je cela tri poglavja namenil homoseksualcem in tam je zapisal, da lahko kondome uporabljajo le moški prostituti! Moški prostituti, pomislite! Sama sprva nisem vedela, za kaj gre, ko so me klicali iz švicarskega Tagesschaua, kjer so mi to povedali. Zato sem se o tem pozanimala pri dr. Davidu Bergerju, teologu, ki ga je, ker je homoseksualec, cerkev ravno tako izobčila. Vprašala sem ga torej, kje so moški prostituti in kaj počno. Ali imajo v bordelih zanje posebne sobe? Pojasnil mi je, da imajo moški prostituti 90 odstotkov moških strank in 10 odstotkov ženskih. Normalni človek se seveda s tem ne ukvarja, Ratzinger pa se očitno s tem u-k-v-a-r-j-a. Verjetno ga je strah za njegov homoseksualni biotop. Seks je bil za cerkev že tako ali tako umazan, le Marija je bila spočeta brez greha, vsi ostali morajo biti krščeni, ker so, kot piše v katekizmu, hudičevi otroci. Ženska je primerna le za rojevanje, nobenega kondoma. Sedaj smo naredili korak naprej: kondom naj uporabljajo moški prostituti!

Dokler bodo prisilno deseksualizirani duhovniki skupaj z moškimi, ženskami in otroki sedeli v temnih spovednicah, bo spovednica tržnica za seksualne nevrotike.

Zakaj menite, da ga je strah za njegov homoseksualni biotop?

Gre predvsem za škofe in kardinale. Sama imam recimo zelo dobre odnose z duhovniki, ki me vsi zelo prijazno pozdravljajo, se pa ta odnos spremeni od škofov in kardinalov navzgor. Cerkev je bila negativno nastrojena do žensk nekaj stoletij po Kristusu, morda celo prej, ampak dejansko so morala za to preteči stoletja. To je bil dolg, stoletni boj. Mislim, da sem edina v cerkvi, ki v resnici bere Tomaža Akvinskega, svetega Avguština ali Alberta Magnusa, te glavne cerkvene stebre. Avguštin, frustriran zaradi svoje čisto osebne zgodbe, nekje pravi: krščanskemu možu se gnusi minljiva, umrljiva zveza in se obrača k temu, kar je večno. Žensko poskuša tako oblikovati, da na njej ljubi, kar je človeškega, in sovraži, kar je ženskega. In še dalje: Ljubiti veliko žensk je bolje kot ljubiti in si želeti eno samo. Častiti je treba rodnost.

Za cerkev so ženske le stroji za rojevanje, kakšno vlogo pa je začela igrati homoseksualnost?

Boj za ponižanje žensk je dosegel vrhunec z Lutrom. Ko se je Luter javno poročil z redovnico, so se v Vatikanu tako prestrašili, da so iz Rima pregnali vse ženske. Iz vseh gledališč, z vseh javnih mest. Tedaj so prvič v zborih začeli prepevati kastrati. Leta 1553 so se spremenili tudi zakoni poroke. Pred tem se je bilo mogoče na skrivaj poročiti, človek se je šel sprehajat z žensko ob luni, on je rekel: ljubim te, in ona je rekla: »ja«. Te zveze so bile veljavne in tako so se poročali tudi duhovniki. Po Lutru pa je Vatikan postal očiščen žensk, vsi poročeni so leteli ven, začeli so prevladovati moški in tako je prišlo do homoseksualnosti. Po Lutru je bilo glavno načelo izbire nadškofov in kardinalov: nobenega škandala z ženskami! S homoseksualci je bilo namreč manj težav. Ni govoric, da se kaj dogaja. Če pride na kakšno prireditev kdo z žensko, so lahko govorice, ko pa prideta tja dva kardinala, je to krepost.

Je tudi Ratzinger zato postal papež? Z njim ste študirali in tudi skupaj pisali doktorsko tezo. Nekje ste že zapisali, da je bil aseksualen.

Imam sliko, na kateri Ratzinger tako zelo ljubeče in nežno zre v Tarcisia Bertoneja, svojega državnega sekretarja, da za marsikoga ni dvoma. Ko sva študirala, sem imela občutek, da je aseksualen, zato sem ga tudi izbrala, da sva skupaj najine doktorske teze prevajala v latinščino. Ali je Ratzinger postal papež predvsem zato, ker ima rad moške? Ko je postal papež, sem mislila, da gre za izvrstnega teologa, nato pa sem šele leta 2005 ugotovila, da je bil dejansko Ratzinger tisti, ki je v ozadju kadroval. Janez Pavel II. je bil heteroseksualec, to je znano in o tem ni dvoma. Nekateri ga tudi niso hoteli razglasiti za svetnika, ker je imel intimno korespondenco z neko prijateljico. Sama sem se 26 let hudovala nad njim, dokler nisem ugotovila, da je od leta 1981 vse škofe postavljal prav Ratzinger. On si je postavil svoje, ki jih ima rad, vse liberalne in svobodomiselne pa odstranil. Zdaj imamo le še vojaške škofe.

Minuli teden je umrl še Carlo Maria Martini, eden zadnjih bolj svobodomiselnih ali naprednih kardinalov.

Kardinal Martini je že od nekdaj govoril malce bolj normalno, kot smo bili tega navajeni iz Rima. Nedavno sem gledala Ratzingerja, ko je pridigal na zboru mladih, zaljubljenih parov. Ti mladi sedijo tam skrčeni in prestrašeni pred papežem in ta jim govori o treh stvareh, pred katerimi se morajo obvarovati: droge, alkohol in seks. Avguštin je bil prvi, ki je seks iztrgal iz ljubezni. Albert Magnus, njegov sodobnik iz srednjega veka, ta ostudni ženskofob, je potem pisal, da je ženska ponesrečeni moški, ki nastane pri vlažnih, južnih vetrovih, zato ženske vsebujejo veliko vode in ne morejo biti zveste. Če in ko ženska leži pod moškim, si hkrati želi ležati pod drugim moškim. Zato mož ženski še najmanj pove, je pisal. No, danes je Ratzinger, ki je približno na tej liniji, začel uvajati celo eksorciste. Lahko si predstavljate, kako globoko v preteklost smo padli. Začel je vpeljevati tudi denuciacijo v seminarje za duhovnike, ki morajo sedaj drug drugega prijaviti, če vedo, da ima kdo homoseksualnega partnerja. To je zadnjič naredila ena od sinod leta 1284. Očitno obstajata neki razvoj in neka logika: sprva napad na ženske in zakonske zveze z njimi, sedaj napad na zveze z moškimi. Kondome le za moške prostitute! Včasih kar padem s stola, ko jih poslušam!

Tukaj je sicer neka nelogičnost. Zakaj cerkev potem preganja homoseksualce, ko pa je to, kot pravite, eno od načel izbire kardinalov ali škofov? Zakaj je cerkev homofobna?

Imate prav, na eni strani jih zažigajo, po drugi strani jih zahtevajo. Dejstvo je, da ni na svetu nobenega poklica, v katerem bi bilo toliko homoseksualcev, kot jih je v katoliškem kleru. Provincial jezuitov v Madridu, ki me je v Španiji spremljal, ko sem to prvič javno povedala, se je z menoj strinjal.

Ratzinger je v leta 1992 napisanem katekizmu učil, da je bolje dati svoje hčerke, da jih posilijo, kot pa dovoliti homoseksualne spolne akte.

Ampak to je vaša domneva.

Že samo dejstvo, da je Ratzinger obseden s tem, da predpisuje kondome le moškim prostitutom, kaže na to, kje se Vatikan čuti ogroženega. Saj je jasno, zakaj. Gre za dvojno igro, sovraštvo do homoseksualcev gojijo zaradi problema, ki ga imajo sami s seboj. Da pa ne bom komu naredila krivice – sama namreč veljam za borko proti vsem šibkim skupinam, sem tudi zagovornica pravic homoseksualcev –, bi morda natančneje povedala tako: Duhovniki so danes prisilno deseksualizirani. Naj bodo hetero- ali homoseksualno usmerjeni, po tem procesu normalni ne morejo biti. In tako dolgo, dokler bodo prisilno deseksualizirani duhovniki skupaj z moškimi, ženskami, mladimi in otroki sedeli v temnih spovednicah, bo spovednica ostala tržnica za seksualne nevrotike. Prisilno deseksualizirani duhovniki postanejo seksualni nevrotiki. Eni bi imeli raje moškega, pa ne smejo, drugi žensko, pa ne smejo. Eni v cerkvi postanejo seksualni nevrotiki, drugi zaradi tega vanjo vstopijo. Delno so te stvari vidne, delno ne. Pri kardinalu Rodetu je to očitno vidno, saj ima, kot pravite, morda sina. A pri pedofiliji in pri homoseksualnosti računa ni. Škofje o homoseksualnih ali pedofilskih prestopkih zgolj tiho pišejo v Vatikan. Leta 2001 je Ratzinger zaukazal, da morajo o pedofilskih prestopkih nadškofi poročati le Vatikanu. Potem te pedofile prestavljajo k novim fantom, v nove škofije. Temu pravijo terapija.

Ko je prišel Ratzinger na obisk v Berlin, ste imeli tudi odmeven govor v podporo homoseksualcem.

Ja, zaradi vseh že opisanih tendenc postaja odnos do homoseksualnosti v cerkvi dejansko vse bolj napet. V Stari zavezi recimo mladih ni bilo dovoljeno kaznovati, v Diderotovi razsvetljenski enciklopediji pa lahko že preberemo, da so leta 1750 na Place de la Grève zažgali nekega moškega in nekega fanta zaradi tega prestopka. Papež se sicer danes ne zavzema za zažiganje homoseksualcev, a uradno stališče cerkve je neverjetno gnusno. Preberite si novi katekizem, številke 2357, 2358 in 2359, kjer je govor o homoseksualnosti. Tam je tudi opomba, ki pravi, da se zapisano v katekizmu neposredno naslanja na Sveto pismo. Malokdo preveri vir. In na čem, na katerem viru danes cerkev utemeljuje svoje zavračanje homoseksualcev? Seveda, gre za zgodbo iz Sodome. Dva moška prideta v Sodomo in prenočita pri Lotu, Abrahamovem nečaku. Pred njegovo hišo se zberejo moški iz Sodome in zahtevajo spolni odnos z obema obiskovalcema. Lot pravi, da tega svojim gostom ne bo storil. In nato doda: Imam dve hčerki, ki še nista spali z moškim. To pomeni, da sta hčerki stari okrog 12–13 let. Pravi torej: Vzemite ju in počnite z njima, karkoli želite, samo pustite ta dva moška pri miru. Uradno stališče papeža Benedikta torej je, dajte raje svoje mladoletne hčerke – device – moškim, da počno z njimi karkoli, samo ne dovolite spolnega odnosa med moškimi! Ko sem to povedala na Potsdamskem trgu je seveda završalo. Ampak tako pač je.

V koliko odstotkih se katoliška cerkev ubada s spolnostjo? Kako obsedena je s temi vprašanji?

Ukvarja se samo s spolnostjo, 100-odstotno. Ne, 150-odstotno. Ure in ure. Francoska cerkev je morda še najboljša, ker pri njih škofje govorijo še kaj drugega, Vatikan pa govori samo o tem. Recimo včeraj sem na katoliški televiziji EWTN slišala povzetek neke nove knjige, ki je izšla v ZDA: pravi zakon nima nič z ljubeznijo, ampak le z otroki in z rojevanjem! Tako daleč sicer še papež ni šel, on še dopušča malce ljubezni, a je obseden s splavom, s kondomi – kondomi le za moške prostitute!

Iz protestantizma ste prestopili med katolike. V drugih verstvih ni te obsedenosti s spolnostjo? Oziroma, ali druge vere svoje ideologije ne gradijo na tem?

Ne, seveda ne, saj so vsi normalno poročeni. Okrog njih tekajo vnuki. Tega papež ne pozna. Če bi imel vnuka, bi se ta verjetno šalil na račun njegovih rdečih čeveljcev ali rdeče kapice. Spolnost igra pri Vatikanu tako pomembno vlogo, da je celo do reformacije prišlo na koncu zaradi vprašanja, ali je ženska v hiši čistilka ali zakonska žena. Prekršitev celibata je bila sprva kaznovana z denarno kaznijo in reformacija se je nato večinoma širila zato, ker duhovniki niso hoteli plačevati kazni za svoje sinove, raje so prestopili k protestantom. Obstaja primer duhovnika, ki je imel sedem otrok in ki je vsako leto vzorno plačeval kazen, a je potem konvertiral. Cerkev je tedaj na teren pošiljala inšpektorje, vizitatorje, katerih naloga je bila ugotoviti, kdo je katoliški in kdo evangeličanski duhovnik, na podlagi tega, kako so imenovali ženske, ki so jih našli v hiši. Eni so ženski rekli uxor po latinsko, torej zakonska žena. Drugi so ji rekli famula – čistilka. V tem procesu reformacije je bila torej vsa religiozna razlika le v tem, kako imenuješ žensko v hiši. Nekdo je svojo ženo imenoval za čistilko. In je bil katolik. Drugi pa je morda svojo čistilko imenoval za ženo in je bil zaradi tega protestant.

Zakaj pa je cerkvi v interesu, da se že tisoč, dva tisoč let ukvarja predvsem s spolnostjo? Kako lahko iz tega črpa moč in avtoriteto?

Tudi Bush je postal predsednik Amerike samo na podlagi stališča do splava, torej zaradi varovanja zarodkov! Ko je bil papež pri Bushu, nista spregovorila niti besede o vojni. Cerkev ne obsoja vojn ali smrtne kazni tako, kot obsoja splav. Njihov moto je: manj ko je oseba rojena, manj ko obstaja, tem bolj je zaščitena, tem manj jo lahko ubiješ. Eden izmed glavnih namenov celibata je kopičenje gospodarske moči. Ves srednji vek ste imeli tako imenovani investiturni spor o tem, kdo lahko ustoliči nadškofe: papež ali kralj. Nemški kralj Henrik IV. je zato šel leta 1077 na svojo pot v Cannoso, kjer je klečal v snegu pred Gregorjem VII., torej tistim, ki je proti volji duhovnikov uvedel celibat. Tedaj je bilo 90 odstotkov duhovnikov poročenih z ženskami ali so imeli priležnice. Glavni problem je seveda v tem, ker bi se, če bi nadškofe imenoval kralj, pojavil problem z dedovanjem. To ima dolgo predzgodbo. Papež Gregor Veliki, ki je umrl leta 604, je vsem duhovnikom zapovedal, da morajo svoje žene ljubiti kot sestro in pred njimi bežati kot pred sovražnikom. Papež Benedikt VIII. je leta 1024 prepovedal, da bi lahko otroci duhovnikov dedovali njihovo premoženje. Pred leti sem bila v Gradcu, kjer sem dejala, da če ne bi bilo celibata, bi lahko sin kölnskega kardinala Höffnerja podedoval kölnsko katedralo. Potem so po predavanju k meni prišli študentje teologije iz Gradca, ker me niso prav dobro razumeli. Mislili so, da ima Höffner sina ...

Skratka, v resnici jim ne gre toliko za spolnost?

Ja, če tako gledate, v resnici ne. Saj tudi pedofilijo ves čas precej dobro prenašajo.

Pedofilski škandali so izbruhnili predvsem v zadnjih desetih letih. Smo jih šele zdaj začeli odkrivati ali jih prej ni bilo toliko?

K temu je pomembno prispeval tudi Janez Pavel II. Nekoč je bila namreč mogoča laicizacija duhovnikov. To pomeni, da so se duhovniki v času pred njim lahko poročili in so potem postali laiki. Tega je bilo nato konec. Do zaostritve je prišlo pod tema dvema papežema, ki sta bila tako sovražno nastrojena proti spolnosti. Laizacije sedaj ni več, duhovniki letijo ven, so utišani, ostanejo brez dohodkov. Svoj čas so bili zato v Rimu vsi nekdanji duhovniki vozniki taksijev. Potem ko so v krščanstvu iz boga naredili demona, ki svojega lastnega sina – česar še nikoli nisem slišala za kakšnega očeta – živega pribije na križ in ki mu je to celo prijetno, so sedaj iz krščanstva, vere v Kristusa, naredili vero v Marijo. Ne slišimo več nič o dejanjih Kristusa, ampak samo še o neomadeževanem rojevanju Marije. Marija, Marija, Marija. Janez Pavel je za božič še rekel: Danes je bil rojen odrešenik. Zdaj pravijo za božič: Danes slavimo dan, ko je Marija v svoji neoskrunjeni deviškosti rodila svojega sina! Kar je naredil ali rekel Jezus, jih sploh več ne zanima. Zanima jih zgolj njegova kri.

Kaj bi se zgodilo s cerkvijo, če bi reformirala svoje poglede do teh vprašanj, celibata, odnosa do žensk?

Veste, saj ne gre le za to. Z drugimi besedami, četudi bi se lahko zdaj vsi poročili – evangeličani se recimo lahko že sedaj, pa imajo kljub temu težave –, to ne bi pomagalo. Nova zaveza je namreč knjiga pravljic. Lazar pride iz groba in gre potem nazaj v grob. Jezus, in pri tem vztraja Benedikt, je tudi vstal iz svojega groba in šel na večerjo. Gre za knjigo pravljic, ki jih razmišljujoč človek ne sme več jemati resno. Ali lahko verjamete, da je Marija dobila otroka od Svetega duha? Mene je cerkev izobčila in izgubila sem tudi profesuro, zato ker sem trdila, da Marija ni mogla biti hkrati devica in mati. Izobčili so me kljub temu, da sem to trdila na podlagi citata iz Ratzingerjeve knjige iz leta 1977, kjer pravi, da Kristusovega rojstva ne gre jemati v biološkem, ampak v ontološkem smislu. To sem na televiziji dejala leta 1987. Dominikanski duhovnik Willehad Paul Eckert nato na posnetku pravi: »Kar govori Ratzinger, je narobe.« To so kasneje na originalnem posnetku cenzurirali. A kakorkoli, očitno je, da so te pravljice ponaredili in nekatera ključna mesta v Svetem pismu prevedli tako, kot je ustrezalo cerkvi.

Večinoma tako, da je bil pomen nastrojen proti ženskam?

Da. Leta 1979 je Janez Pavel pisal vsem duhovnikom, češ da so bili že apostoli pridigarji celibata. To je lahko papež rekel in zapisal le zaradi manipulacije. V resnici je namreč apostol Pavel rekel Korinčanom: Ali nimam pravice s seboj jemati zakonske žene na potovanje, tako kot ostali apostoli in Peter, – katerega tašča se, mimogrede, ravno tako omenja v Novi zavezi? Papež je lahko vseeno trdil, da so bili apostoli pridigarji celibata, ker uradni prevajalec Hieronim besede zakonska žena ni smel v latinsko iz grščine pravilno prevajati z uxor, ampak zgolj kot ženska, torej mulia. Takšen prevod je tedaj prepovedal papež Siricius, osupel nad dejstvom, da so imeli duhovniki spolne odnose, in Hieronim ga je upošteval. Takšnih napačnih prevodov je še več. V Bibliji je večkrat omenjena trditev, da se ni prav dotakniti ženske – tudi ta del je iz grščine napačno preveden. V originalu namreč piše, »glede na to, da se ženske ni primerno …«, kar pomeni, da se stavek navezuje na stališče tistih, ki postavljajo vprašanja, to so v konkretnem primeru Korinčani. Ne gre torej za trditev apostola. Tudi Jezusove besede v zvezi z ločitvijo so spremenili. V Jezusovem času so imeli moški več žena, le dve skupini sta bili za monogamijo. Jezus je bil resda naklonjen monogamiji, a je bil razmeroma toleranten do drugih. Zato je nekoč izrekel znani stavek: »Naj (monogamijo, op. a.) razume, kdor more.« Danes cerkev ne dovoli ločitve pod nobenimi pogoji in to morajo po ukazu razumeti vsi. O enem izmed teh primerov sem tedaj napisala tudi pismo nemški škofovski konferenci, od koder so mi odgovorili, da imam ’filološko’ gotovo prav.

Dejstvo je, da ni na svetu nobenega poklica, v katerem bi bilo toliko homoseksualcev, kot jih je v katoliškem kleru.

Na splošno velja, da so stari Grki vplivali na Rim in potem naprej na zahodno civilizacijo. Od koga je pravzaprav cerkev prevzela ta seksualni pesimizem? Od Grkov, znanih po Dionizovih praznovanjih, gotovo ne.

Ta seksualni pesimizem ni prišel v krščanstvo iz Grčije, ampak iz Perzije. Osnutke teh idej, tudi celibata, lahko najdemo v Novi zavezi. V Evangeliju po Filipu, ki govori o Kristusovem življenju, lahko recimo beremo, da je odrešenik ljubil Marijo Magdaleno bolj kot vse ostale ženske in da jo je poljubljal na usta. Ostale ženske naj bi ga vprašale, ali jo ljubiš bolj kot nas. Filip pa pojasni, da je šlo med njima za poroko dneva in svetlobe in ne za poroko strasti, torej poželenja in noči. Skratka, odrešenik naj ne bi imel poroke, naj ne bi poznal seksa in orgazma, poželenja in noči. Za poganske bogove je značilno, da so bili zavistni in ljubosumni ter sovražni do človeka. Zato se jim mora človek žrtvovati. Vemo, da je Kristus v resnici pridigal nekaj popolnoma drugega, a cerkev je kljub temu prevzela te poganske elemente. Danes sicer ne žrtvujemo življenj, žrtvujemo pa po cerkvi svojo nedolžnost. Mit o neoskrunjenem, deviškem rojstvu Jezusa, ki ga danes cerkev promovira, je ravno tako iz antike, ko naj bi znani državniki ali filozofi izhajali iz bogov. Plutarh recimo piše, da je v Pontu živela ženska, ki je trdila, da je noseča z bogom Apolonom. A tedaj, tudi v stari Grčiji, to ni bilo mišljeno v biološkem smislu, ampak bolj v smislu lastnosti, ki naj bi jih imel na primer neki državnik.

Raziskovanje teh vprašanj se je pri vas začelo s prestopom h katolikom. Kaj je bil prvi motiv?

Že takoj, ko sem prestopila, sem za božič morala peti o Mariji, da je rodila sina in je kljub temu ostala devica (hat sie ein Kind geboren und blieb doch reine Magd), medtem ko smo mi, protestanti, peli, da je Marija rodila sina opolnoči (hat sie ein Kind geboren wohl zu der halben Nacht). 2000 let katoliškega sovraštva do žensk je pripeljalo do tega, da to pesem danes tudi katoliške ženske z veseljem pojejo in slavijo svojo nečistost.

Kaj potem še ostane od krščanstva?

To vprašanje me muči vsak dan. Moj problem s krščanstvom se začne okrog 300 let po rojstvu Jezusa, ko je cesar Konstantin iz njega naredil svetovno religijo in dal krščanskim škofom med drugim tudi pravico do svojega prava in sodišč (privilegium fori). Od tedaj je krščanstvo militaristična religija, ki ima le še malo kaj z Jezusom. Tudi Montesquieu piše, da nihče ni vodil toliko vojn, kot so jih katoliki. Jezus je seveda prepovedal maščevanje, učil je, da je treba svojega sovražnika ljubiti. Rudolf Bultmann, moj učitelj in eden najboljših strokovnjakov za Novo zavezo, je rekel, da so to gotovo besede, ki jih je Jezus res izrekel in ki mu jih niso položili v usta. Tudi sicer je bil Jezus pridigar proti odrešitvi s krvjo ali pridigar proti peklu, danes pa o tem slišite vsak dan. Nebesa smo si prislužili zaradi Kristusovega trpljenja, ki se je svetu ponudil kot živeča, prijetna žrtev za boga in katerega kri je postalo sredstvo sprave za grehe vseh ljudi, pravi Vatikan. Ko to poslušaš se vprašaš: Ali za Vatikan še obstaja kakšna odrešitev? Da je bog svojega sina pribil na križ in mu je bilo prijetno, zato da bom jaz čez 2000 let odrešena? S tem je narobe prav vse. In kaj je to ljubezen, o tem cerkev in Ratzinger nimata pojma; ponavljata zgolj besedo caritas, torej znani odnos katolikov do vseh ubogih.

Kaj pa je prav?

Vero, ne pa upanja in ljubezni, sem izgubila. S študijem sem ugotovila naslednje: Biblija je delo človeka, ne boga. Bog v treh osebah je sad človeške domišljije. Jezus je bil človek. Marija je bila njegova mati. Bog je ustvaril nebo in zemljo, pekel pa je ustvaril človek. Ni ne greha, ne hudiča in ne krvave odrešitve. Edino pozitivno, kar mi je ostalo od krščanstva in za kar sem mu hvaležna in kar me še sploh zanima, je upanje, da se bom po smrti srečala z ljubljenimi. Spadam med tiste, o katerih je Sokrat dejal: Mnogi, katerih ljubljeni, žene ali otroci so umrli, gredo v smrt rade volje, ker jih žene upanje, da bodo tiste, ki jih tako pogrešajo, po smrti spet videli in bili spet skupaj z njimi.