Nevidni človek

Tik preden je na republikanski konvenciji v Tampi na oder stopil Mitt Romney, bogataški robot, ki se ima za srednji razred, ki pravi, da njegova žena vozi nekaj kadilakov, ki trdi, da je korporacija človek, ki je prepričan, da je Barack Obama preživel preveč časa na Harvardu, ki verjame, da se v Evropi ljudje poročajo za sedem let (in potem pogodbo – pač glede na okoliščine – podaljšajo ali prekinejo), in ki je mojster bušizmov (»Verjamem v Ameriko, v kateri na milijone Američanov verjame v Ameriko, ki je Amerika, v katero verjame na milijone Američanov«), je na oder stopil spektakularni gost presenečenja, Clint Eastwood, ki je tako dobil priložnost za desetminutni stand-up, za svoj mali skeč, za svoj mali satirični performance, s katerim je skušal stopiti v čevlje Davida Lettermana, Billa Maherja, Jona Stewarta in Stephena Colberta.

Man with No Name, sicer večni minimalist in absurdist, je namreč deset minut kramljal s praznim stolom, na katerem naj bi sedel nevidni Barack Obama. Izgledal je kot igralec, ki se na snemanju filma pogovarja z green-screenom, v katerega bodo naknadno, v postprodukciji, vnesli digitalne like. Če bi to točko uprizoril na podelitvi oskarjev, bi to holivudski mojstri specialnih efektov tudi zares storili, jasno, že kar na odru, v živo – ker pa je bil to republikanski film, je bilo vse skupaj analogno, tako da je bil Clint Eastwood, dobitnik štirih oskarjev, še najbolj podoben luniju, ki kramlja s svojim imaginarnim prijateljem.

Republikanci so se resda zabavali in hahljali, toda Clint Eastwood, za katerega je Norman Mailer nekoč rekel, da ima »predsedniški obraz«, ni izgledal ravno kot Dirty Harry, pa četudi je izrekel svojo slovito repliko iz Nenadnega udara, četrtega dela sage o inšpektorju Harryju Callahanu: »Go ahead – make my day!« Ravno nasprotno: nenehno se mu je zatikalo, nenehno je pojecljaval, nenehno se je izgubljal in pozabljal, kaj je hotel reči. Ko pa je kaj rekel, ni ravno zadel v polno. Rekel je, da Obama vojakov še vedno ni pripeljal iz Afganistana – problem je v tem, da tudi Romney niti zdaleč ne pravi, da jih bo. In rekel je, da pravniki niso dobri za predsednike – problem je v tem, da pravnik ni le Obama, ampak tudi Romney (in ja, oba sta hodila na Harvard). »Ne bom nehal,« je dahnil – kot kak zvezdnik, ki svoj zahvalni govor po sprejemu oskarja kar vleče in vleče, dokler ga ne preglasi glasba.

Republikanci so se najprej smejali njemu, potem so se smejali z njim, na koncu pa so ugotovili, da se on smeji njim. Ni nujno, da je bilo tako mišljeno, toda vtis je bil tak. Prvič, Clint naj bi govoril pet minut – na republikanski predvolilni konvenciji je vse zabetonirano, tako rekoč na sekundo. Clint, nadrealistični nadomestek Sare Palin, ki je začinila prejšnjo republikansko predvolilno konvencijo, pa je govoril dvakrat dlje, kot je bilo predvideno. Ni hotel nehati, čeprav so mu utripale rdeče lučke. Drugič, kaj bo govoril, niso vedeli – na republikanski predvolilni konvenciji se vnaprej ve, kaj bo kdo rekel. Vse je napisano, zrežirano in skoreografirano vnaprej. Vsak korak, vsaka beseda, vsaka tišina, vsak nasmeh, vsak aplavz. Nobene improvizacije. Clint, vedno pragmatičen (in vedno z mesijansko prirojenim smislom za pravico in red), pa je improviziral. Edini. To je bil njegov pogoj – da ne govori po scenariju. Da nastopi brez vaje, brez generalke (tudi na snemanjih filmov ne mara vaj in ponavljanj). Da vnaprej ne predloži točk. In da govori brez teleprompterja. Ne le da je improviziral, je tudi patetično zaplaval. Tretjič, ni deloval prepričljivo, ampak izgubljeno (s hendikepiranimi fakti). Četrtič, posmehoval se je nevidnemu Obami, nevidnemu človeku, za nevidne ljudi pa so v Ameriki veljali črnci, tako da Eastwoodovo sporočilo ni bilo ravno barvno slepo.

Eastwood se je posmehoval nevidnemu Obami. Za nevidne ljudi pa so v Ameriki veljali črnci, tako da Eastwoodovo sporočilo ni bilo ravno barvno slepo.

In petič, ker je nastopil tik pred Romneyjem, njegov stand-up za Romneyja ni bil ravno tombola – po eni strani je Clint resda groteskno zaplaval in zabluzil (pravi gost presenečanja!), toda po drugi strani je s svojo bujno razvlečeno, potepinsko točko Romneyja vnaprej zasenčil in preglasil (in mu posesal kisik), tako da vrhunec tega finala republikanske predvolilne konvencije ni bil Romney (s svojim »najboljšim govorom v karieri«), ampak Dirty Harry. V primerjavi s Clintom je Romney izgledal robotsko, zapeto, zategnjeno, leseno – ravno nasprotno od tega, kar so hoteli. Ustvariti so skušali vtis, da Romney izgleda kot Clint Eastwood, toda niti sam Eastwood ni izgledal kot Eastwood. Ne le da ni izgledal kot človek, ki bi lahko likvidiral Osamo bin Ladna, ampak tudi ni izgledal kot človek, ki bi Ameriko vodil bolje kot Obama.

Ne, vodstvo republikanske stranke ni bilo zadovoljno: šov, sicer milimetrsko zrežiran, jim je ušel iz rok. Nekateri so rekli, da to ni bilo dobro in da je bilo vse skupaj čudno (»teater absurda«), drugi, da gre za blamažo, tretji, da se je »čudaški« Clint s tem le osmešil, nihče izmed republikanskih veljakov – in to je ključno! – pa ni hotel veljati za tega, ki je odobril in pripeljal Clinta Eastwooda, nekdanjega župana kalifornijskega mesteca Carmel (preklical je zakon, ki je prepovedoval lizanje sladoleda na javnih površinah!), »izolacionista« in nasprotnika ameriških vojn, tudi iraške in afganistanske, samozvanega »libertarca« oz. »socialnega liberalca in fiskalnega konservativca«, ki pa vedno – vse tja od leta 1952, ko je volil Dwighta D. Eisenhowerja – voli desno. A po drugi strani, le zakaj bi kdo hotel veljati za tega, ki je pripeljal človeka, ob katerem se je gledalcem zazdelo, da se po malem posmehuje tudi republikancem?

Zakaj so ga potem sploh pripeljali? Iz treh razlogov. Prvič, ker naj bi bil dober za nagibanje tehtnice v tistih zveznih državah, ki še vedno visijo, ki so potemtakem še vedno neopredeljene. Drugič, ker naj bi tiste, ki so leta 2008 volili Obamo (sam je leta 2008 rekel, da je »Obama zdaj tudi njegov predsednik«), najlažje prepričal, da jih je Obama razočaral, da ni izpolnil pričakovanj in da je povsem okej, če zdaj ne volijo Obame (pa četudi so demokrati). In tretjič, ker so hoteli Ameriki pokazati, da imajo tudi oni svoje holivudske zvezde. Ko se je Clint Eastwood prikazal na odru v Tampi in ko je v dvorani od »presenečenja« kar završalo, je dahnil, ja, v Hollywoodu nas je tudi nekaj, ki smo konservativni. Zdaj, ko je Hollywood liberalna enklava, trdnjava demokratske stranke, je treba to posebej poudariti, še toliko bolj, ker je Clint, ki je izgledal kot zadnji holivudski republikanec, s svojo pojavitvijo marsikoga spomnil na to, da je bil Hollywood nekoč, na začetku, povsem republikanski, predvolilni stroj republikanske stranke. Eastwoodov nastop je bil za republikance tudi v tem smislu mučen: spomnil jih je na to, kar so izgubili.

Bilo je nekoč v Ameriki

Ko se je ameriški predsednik Herbert Hoover leta 1932 na predsedniških volitvah udaril s Franklinom Delanom Rooseveltom, svojim demokratskim izzivalcem, je bilo jasno, da nima nobenih možnosti. Po zlomu borze je Amerika padla v tako hudo gospodarsko krizo, da je bil Hoover vnaprej poražen.

Toda Louis B. Mayer, vsemogočni šef studia MGM, stvarnik filmskih zvezd, ki je štiri leta prej pripomogel k Hooverjevi zmagi (še štiri leta prej pa k zmagi Calvina Coolidga), je hotel še naprej spati v Beli hiši. Bil je prvi Holivudčan, ki je spal v Beli hiši. In prvi Hooverjev gost v Beli hiši. Zato je neumorno agitiral, nastopal in zbiral denar ter na republikanski predvolilni konvenciji v Chicagu zrežiral vse ključne točke, z nenadnim prihodom orjaškega Hooverjevega portreta, množico balonov in prohooverjevskimi demonstracijami vred, na predvolilne shode dovažal trume svojih zvezd (Ethel Barrymore, Lionel Barrymore, Buster Keaton, Johnny Weissmuller, Mae Murray, Jimmy Durante, Jean Hersholt, Theda Bara, Anita Page, Lewis Stone, Al Jolson, Wallace Beery, Conrad Nagel, Colleen Moore, Jackie Cooper itd.), nacijo pa vztrajno elektril z dolgimi radijskimi nagovori, v katerih je psoval Roosevelta. Volivci hočejo šov, si je rekel – in konvencijo je prelevil v filmsko superprodukcijo.

Mayer – »judovski Hitler, fašist, ki se ni menil za nobeno etnično manjšino, niti za svojo,« kot je rekel igralec Ralph Bellamy, »politik, manipulator in oportunist, ki bi lahko Machiavelliju prispeval kako poglavje ali kak verz, če bi znal pisati,« kot je rekel scenarist Budd Schulberg – je studio, ki ga je prevzel leta 1924, povsem republikaniziral, ali, kot pravi Steven J. Ross, avtor knjige Hollywood Left and Right, »republikansko stranko je pripeljal v Hollywood, Hollywood pa v republikansko stranko«. Vsi njegovi uslužbenci, z zvezdami, režiserji in statisti vred, so morali biti vedno na voljo republikanski stranki. Pod taktirko Ide B. Koverman, svoje politične mentorke, republikanske insajderke, je svoj filmski imperij spremenil v ideološko, partijsko orožje. Republikance je naučil, kako uporabljati film, radio in filmske zvezde – in kako z njimi prodajati politične ideje.

Bil je tako vpliven, da mu je uspelo republikanizirati kompleten Hollywood. »Studio MGM je postal vadbeni poligon za republikanske aktiviste in dom filmske ideologije, na kateri je potem desetletja temeljil konservativizem,« pravi Ross.

Prav Ronald Reagan, pripadnik holivudske republikanske manjšine, je implementiral najbolj toksično in pogubno ideologijo zadnjih desetletij.

Louis B. Mayer, slavilec trdega dela, odločnosti, optimizma in Boga, je bil edini Holivudčan, ki je imel direktni dostop do predsednika. Ne le, da je na pomembne funkcije, recimo na položaj šefa davčnega urada, spravljal svoje ljudi, da je Hooverja povezal s holivudskimi playerji in svojimi novimi zavezniki (William Randolph Hearst) in da je v svojem studiu gostil stebre republikanske stranke, ki so se potem vedno fotografirali z največjimi holivudskimi zvezdami, ampak so mnogi svoje scenarije pošiljali kar Hooverju, ki naj bi jih potem priporočil Mayerju. Republikansko stranko je ozaljšal z glamurjem. Hollywood je postal obraz in glas republikanske stranke, toda Amerike mu ni uspelo republikanizirati –predsednik je postal Roosevelt. In to gladko. V Kaliforniji je dobil skoraj dvakrat več glasov kot Hoover.

Da je bil Hollywood v tem zgodnjem obdobju bolj prorepublikanski kot prodemokratski, je bila skoraj izključno Mayerjeva zasluga. To mu je uspelo predvsem iz dveh razlogov. Prvič, Holivudčani so bili politično povsem apatični in neopredeljeni. Od sveta in zgodovine so bili tako odrezani, da jih politika ni zanimala in da v njej niso videli nič usodnega. Sledili so le direktivam velikega bossa, ki je znal svoje ideološke kaprice vedno prikazati kot ameriške interese. In drugič, nobena izmed obeh največjih strank, niti republikanska niti demokratska, se še ni zavedala političnega potenciala, ki ga predstavlja Hollywood.

Hollywood je v dvajsetih zaspal sicer desno od centra, toda v tridesetih se je prebudil levo od centra. Ne brez razloga. Prvič, Holivudčane je politično prebudil in angažiral boj proti fašizmu, ki je vstal v Evropi (tudi Hollywood so preplavili begunci iz Nemčije). Agitirali so proti Hitlerju in Francu, zbirali denar za begunce in borce proti fašizmu, podpirali stavke brezpravnih obiralcev sadja ipd. Drugič, v Rooseveltu – in njegovem New Dealu, kombinaciji aktivne države, javnih del, socialnih programov, kolektivizma, reguliranega trga in visokih davkov – so videli rešitelja finančne in gospodarske krize, v katero je pod republikansko taktirko strmoglavila Amerika. Tretjič, s prihodom zvoka je Hollywood potreboval prave scenariste, dobre pisce, kar pomeni, da so Hollywood preplavili intelektualci z vzhodne, bolj sofisticirane, liberalno in progresivno naravnane obale. In četrtič, v Hollywoodu je začela delovati komunistična partija, ki je Holivudčane spreobračala na levo, mnoge pa je tudi včlanila, tako da so se holivudski šefi – in tudi mnogi stebri republikanske stranke – ustrašili, da bodo Hollywood, motor ameriške ideologije, prevzeli komunisti.

Toda med II. svetovno vojno, ko je bila Amerika zaveznica Sovjetske zveze, so bili nemočni, zato so lahko reagirali šele po koncu II. svetovne vojne, ob vznožju hladne vojne in protikomunistične paranoje, ko so oznanili, da so Hollywood prevzeli subverzivni, sovražni elementi, agenti Kremlja, ki hočejo zrušiti ameriško demokracijo in ameriški način življenja, in da je treba Hollywood očistiti, kar so potem tudi storili. Kongresna komisija za protiameriške dejavnosti je serijsko, inkvizitorsko, stalinistično zasliševala in poniževala Holivudčane ter tiste, ki niso hoteli »prijateljsko« sodelovati in ovajati, kompromitirala, tako da so nekateri pristali v ječi, mnogi pa na črnem spisku – v Hollywoodu niso smeli več delati. Toda obračun s holivudsko levico je bila v resnici le krinka za obračun z New Dealom, ki ga je imela ameriška desnica za komunizem, socializem in kolektivizem.

Za dolar več

V tem kontekstu je svojo politično kariero začel Ronald Reagan, holivudski zvezdnik in večni filmski good guy. In da ne bo kakega nesporazuma: najprej je bil liberalni demokrat, šele kasneje se je spreobrnil v konservativnega republikanca. Podobno kot mnogi drugi Holivudčani, recimo George Murphy, večni filmski good guy, ki je potem v petdesetih letih zrežiral mnoge republikanske predvolilne konvencije in se leta 1964 prebil celo v senat, ali Charlton Heston, večni Mojzes (Deset zapovedi) in junak boja za črnske pravice, ki je leta 1980 kot eden izmed prvih holivudskih zvezdnikov podprl Reaganovo predsedniško kandidaturo, kasneje pa mutiral v modrookega, izklesanega, napol svetopisemskega predsednika mogočne lobistične organizacije NRA, ki združuje lastnike orožja (»To puško mi lahko vzamete le iz hladnih, mrtvih rok«), ter samozvanega rešitelja ustave, osvoboditelja Amerike, jeznega »kulturnega bojevnika«, borca proti abortusu, feminizmu, istospolnim in sindikalizmu in aktivista, ki je leta 2000 Zahodno Virginijo, v kateri je bilo tedaj registriranih dvakrat več demokratov kot republikancev, nagnil na Bushevo stran, s čimer mu je priboril pet ključnih elektorskih glasov, ki jih je potreboval za preboj v Belo hišo.

Toda kot pravi Ross, je bil razlog za spreobrnitev holivudskih zvezdnikov vedno isti: bolj ko je filmska kariera tega ali onega zvezdnika pešala in bolj ko ga je Hollywood ignoriral, bolj je postajal zagrenjen in bolj je bil željan pozornosti – bolj ko je postajal zagrenjen in bolj ko je bil željan pozornosti, bolj ga je neslo na desno.

Reagan je bil spočetka fan New Deala, navijač Roosevelta in simpatizer komunizma, toda ko je po II. svetovni vojni, v času velike holivudske stavke, agitiral za sindikat, ki je bil le marioneta holivudskih studiev, in ko so ga komunisti zasovražili ter mu začeli celo groziti, se je prelevil v antikomunističnega demokrata. Sicer ni dvomil, da skušajo komunisti prevzeti Hollywood, toda nasprotoval je temu, da bi ameriško komunistično partijo prepovedali, obenem pa poudarjal, da ljudi ne bi smeli odpuščati zaradi njihovih političnih prepričanj in da mora kongresna komisija za protiameriške dejavnosti paziti, da s svojim početjem ne potepta načel demokracije.

Hollywood je v dvajsetih zaspal sicer desno od centra, toda v tridesetih se je prebudil levo od centra. Ne brez razloga.

Prevzel je republikansko antikomunistično retoriko, a ostal demokrat. Med predsedniško predvolilno kampanjo leta 1948 je še vedno agitiral za Harryja Trumana, kandidata demokratske stranke, leta 1950 je med kongresno predvolilno kampanjo še vedno agitiral za Helen Douglas, ki jo je Richard Nixon označil za komunistko (»Pink Lady«), obenem pa je začel na političnih shodih agitirati proti komunizmu, pri čemer je vedno tudi poudaril, da je prevelika, preveč aktivna, preveč centralizirana država za Ameriko tako nevarna kot komunizem. Sporočilo je bilo na dlani: če hočemo premagati komunizem, moramo premagati New Deal!

Komunizem in New Deal je začel enačiti pod vplivom bestselerja Pot v hlapčevstvo (1944), v katerem je avstrijski ekonomist Friedrich Hayek dokazoval, da lahko demokracija živi le v kapitalizmu, da ekonomije ne more voditi država, da kolektivizem, plansko gospodarstvo in zanikanje prostega trga vodijo v fašizem, totalitarizem in tiranijo. Prosti trg je edini pravi dokaz, da je družba res svobodna.

Leta 1954 je korporacija General Electric Ronalda Reagana najela za svojega promotorja, kar je potem ostal osem let. Pred multimilijonskim avditorijem je gostil TV-serijo, ki jo je sponzoriral General Electric, obenem pa ga je novi delodajalec pošiljal tudi na teren, bodisi med svoje delavce ali pa v mala mesta, kjer je – na svoj topli, prisrčni, umirjeni, optimistični, patriotski način – prodajal neoliberalno, antifederalno ideologijo prostega trga, deregulacije, vitke države, majhnega javnega sektorja, nizkih davkov ter sekanja socialnih programov in javnih del, toda – in to pove vse! – v svoje sporočilo se je tako zaljubil, da je začel napadati tudi vladni program, s katerim je bajno služil tudi General Electric. Šefi General Electrica so ga pozvali, naj ta poudarek v svojih govorih opusti, česar pa Reagan ni hotel storiti, tako da so leta 1962 pogodbo z njim prekinili.

Popolni svet

Leto prej je Ronald Reagan naposled prestopil v republikansko stranko, kar je bilo povsem logično. Za sabo je imel vse politične mutacije: najprej je iz liberalnega demokrata preskočil v antikomunističnega demokrata, potem v konservativnega demokrata in potem v konservativnega republikanca. Bolj ko je ponavljal svoje neoliberalno sporočilo, bolj na desno je drsel. V Johnu F. Kennedyju, sicer demokratu, je videl le reinkarnacijo Karla Marxa in Velikega brata. Takoj zatem je krenil na serijo velikih protikomunističnih shodov, na katerih je aktivno državo, regulirani trg, visoke davke in socialne programe enačil s komunizmom.

Stalno je ponavljal, da država ljudem krade sadove njihovega dela (davki), da zapravlja njihov denar (socialni programi, javna dela), da jim preprečuje blaginjo (reguliranje trga), da forsira nepotizem in klientelizem (birokracija, prevelika država, javni dolg). Potrebujemo vitko državo, država naj neha s trošenjem, država naj se umakne iz gospodarstva, davke je treba znižati, trg je treba deregulirati – stalno je ponavljal isti govor. In stalno ga je pilil, popravljal, dopolnjeval. Bil je kot naročen: konservativno gibanje, ki je bilo odgovor na Kennedyjevo izvolitev, je namreč ravno potrebovalo profija, ki bo znal prepričljivo, prijazno in nevsiljivo artikulirati to neoliberalno, antinewdealovsko sporočilo.

Ja, Reagan je stalno je ponavljal isti govor – in vedno je gledal v kamero. Nepremično. Prijazno. S holivudskim nasmehom. V času, ko je televizija postala medij št. 1 in ko je imidž postal vse (najboljši prodajalec ideologije), je politika zahtevala dobre komunikatorje, politike s profesionalnim nastopom – igralce. In Reagan je bil natanko to: glasnik »nove politike«, konca New Deala in zmage hayekovskega neoliberalizma. Leta 1966 je bil izvoljen za guvernerja Kalifornije, 14 let kasneje pa za ameriškega predsednika. Z istim govorom. Z istim sporočilom. Ko je hotel kongres dvigniti davke, je dahnil le: »Go ahead – make my day!«

Bolj ko je filmska kariera tega ali onega zvezdnika pešala, bolj ko je postajal zagrenjen in bolj ko je bil željan pozornosti, bolj ga je neslo na desno.

V Belo hišo je prišel v času, ko so se na isti strani znašli libertarci, neoliberalci, neokonservativci, republikanci in krščanska desnica, pač koalicija, ki je potem z razšopirjenim forsiranjem ideologije prostega trga, deregulacije, sekanja socialnih programov in vitke države zlomila finančne trge in gospodarstvo, svet pa pahnila v največjo krizo po II. svetovni vojni, in ki skuša zdaj Mitta Romneyja preleviti v novega Reagana, novega komunikatorja te ideologije in vrnitve v status quo ante.

Lahko se sicer tolažite, da je Hollywood prodemokratski in liberalen ter da so republikanci v Hollywoodu v absolutni manjšini in »ogrožena« vrsta (spomnite se le Eastwoodovega vegastega, patetičnega nastopa v Tampi, katastrofalne »postpolitične« guvernerske kariere Arnolda Schwarzeneggerja, steroidnega učenca Friedricha Hayeka in uvodničarja v TV-serijo Miltona Friedmana, vicev o »bimbo« republikancu Chucku Norrisu ali pa Hestonovega skrušenega, senilnega »nastopa« v Moorovem dokumentarcu Bowling za Columbine), toda prav Ronald Reagan, pripadnik te holivudske »ogrožene« manjšine, je intoniral in implementiral najbolj toksično in pogubno ideologijo zadnjih desetletij, ki zdaj izsiljuje kompletno Evropo, s Slovenijo vred.

Kaj je Clint v resnici rekel

Kar vas še enkrat pripelje do vprašanja: kaj je tam – na republikanski konvenciji, pred tistim praznim stolom – počel Clint Eastwood? Kaj je hotel reči, ko je kramljal z Obamo, nevidnim človekom? Mar ni bil film Nepremagljiv, njegova himna vzponu Nelsona Mandele, v resnici le alegorična himna vzponu Baracka Obame? Mar se ni zdaj, na stara leta, v svojih filmih »opravičil« vsem tistim, ki jih je v svojih prejšnjih filmih užalil – etničnim manjšinam, Japoncem, ženskam? In hej, mar ni v vesternu Neoproščeno zelo nazorno pokazal, kako mučno in težko je ubiti nekoga, ki ga ne poznaš? Če točko, ki jo je uprizoril v Tampi, prevedete v njegove filme, potem dobite profija, ki so mu naročili likvidacijo, in parodijo njegove replike iz Pasti za inšpektorja Callahana: »S streljanjem ni nič narobe, dokler streljaš prave ljudi.« Toda če pomislite, da je vmes posnel avtokritiko te replike, Skrivnostno reko, v kateri je Sean Penn na koncu ubil napačnega človeka, lažje razumete, zakaj se je pri streljanju na Obamo tako strašno in tako komično mučil.